Naš cilj je dan, ko bo edina veljavna valuta človeško srce

Tri leta po začetku naše Vilenice je padel Zid. Napočila je nova doba, ko naj bi se (znova) povezala Zahod z Vzhodom, vzhodni blok z demokratičnim Zahodom. Začelo se je novo štetje, stopili smo na nove poti skozi prostorja, vesolja resničnosti in literarne realnosti.

Zato bi naš, pisateljski čas lahko šteli tudi po Vilenicah. Ravnali se ne bi ne po gregorijanskem ne po julijanskem, judovskem, muslimanskem, kitajskem ..., ampak po vileniškem koledarju. Šteli bi dneve, tedne, mesece med eno in drugo Vilenico, prebirali imena avtoric in avtorjev, ki so se v zadnjih treh desetletjih udeleževali mednarodnega literarnega festivala in razgrinjali svoja svetovja, ustvarjena iz neštetih jezikov, za vsakogar med njimi enega samega, maternega jezika, ki je njegov edini dom.

A hkrati smo bili v treh vileniških desetletjih priče sistematičnemu razčlovečevanju. Ne le zaradi pax americane, izvoza demokracije in roparskega kapitalizma v dele sveta, ki že stoletja, tisočletje ali dve, živijo po svojih lastnih zakonih, ukrojenih po meri tamkajšnjih ljudi, ampak tudi zaradi vsesplošne brezbrižnosti, in to ne le vladajočih elit, temveč tudi ljudi, ki so namesto svobode, enakosti in bratstva vse bolj okušali neizprosnost časa kot neusmiljenega rablja. Materialno bogastvo je hkrati pomenilo vse večje siromaštvo. Vserazpoložljivost sveta, kot nam ga ponuja svetovni splet, je povzročila pandemijo otopelosti, potopljenosti v navidezno varnost zasebnosti, v obdelovanje lastnega vrtička.

Materialno bogastvo je hkrati pomenilo vse večje siromaštvo. Vserazpoložljivost sveta, kot nam ga ponuja svetovni splet, je povzročila pandemijo otopelosti, potopljenosti v navidezno varnost zasebnosti, v obdelovanje lastnega vrtička.

Ta navidezna varnost je kar največja nevarnost, saj je treba svet preurediti, na novo zgraditi. A najprej ga je treba porušiti, z ognjem in mečem, z napalmom, droni, s klanjem in z mesarjenjem. Mirovni sporazumi, začasne ustavitve sovražnosti, premirja ... Vsa ta diplomatska abrakadabra je rojevala le še večje trpljenje nedolžnih, ponižanih, razčlovečenih. Postopoma se je rojeval nov narod, narod beguncev, na desetine milijonov se jih potika po svetu, ki ni več njihov svet, kajti postal je svet geostrateških interesov.

Pisatelji smo se v začetku vsakega septembra zbrali ob vhodu v jamo Vilenico, pred vhodom v podzemlje, kamor je pevec Orfej šel iskat svojo Evridiko, da bi jasno in glasno izpovedovali svoja estetska in etična prepričanja, brali svoje pesmi, romane, eseje ... Bili avtentični pričevalci časa, ki smo ga poimenovali vileniški čas. Na stotine se nas je zbralo v zadnjih treh desetletjih in upali, želeli smo, ne le da bi v podzemlju kraške jame našli svojo Evridiko, ampak da bi se naš glas slišal vse do neba. Do tja, kjer so nekoč vladali mogočni bogovi, danes pa z njega zrejo le brezbrižne zvezde. Upali, želeli, ne, tudi zahtevali smo!, da se opiti finančni trgi in njihovi gospodarji streznijo iz poživinjene opitosti in na svetovni borzi prepoznajo nepresežno vrednost človeka. Trgovanje z ljudmi, ljudstvi, narodi, ki se mu reče tudi prosti pretok kapitala, ljudi in idej, je najgnusnejše opravilo, zato je naš cilj, nas, ki se ravnamo po vileniškemu koledarju, da pride dan, ko se bodo vse svetovne borze zrušile, bankrotirale, in bo edina veljavna valuta človeško srce, njegova beseda, misel, upanje, hrepenenje, sanje.

31. Vilenica, prva v četrtem desetletju našega časa, bo, v to sem trdno prepričan, pritrdila tem zagotovo utopičnim željam, saj je beseda, jezik naše edino orodje in orožje, s katerim se lahko postavimo po robu planetarni norosti in vsem zidovom, ograjam, žicam - tem “tehničnim oviram”, s katerimi so gospodarji vojne ljudi spremenili v brezimna bitja, tavajoča med upanjem in obupom, med strahom in pogumom. In mi, ljudstvo, ki živi po vileniškem koledarju, jim moramo dati glas, ker literatura je etika.

IVO SVETINA, predsednik Društva slovenskih pisateljev

---