Od junaka do bralca

Morda je dobro začeti z drobceno zgodbico. Immanuela Kanta, pruskega filozofa iz 18. stoletja, je motila molitev iz bližnjega zapora za mladostnike. Dosegel je, da so pri glasni molitvi zapirali okna (čeprav so jih pazniki odpirali zgolj zato, da bi dokazali uspešnost svojih metod), in tako posredno pokazal, kako so se rojevala refleksivna in kritična vprašanja o človeku kot razumnemu bitju.

Patricija Dodič: “Literatura je  idealen kraj za 
preizkušanja alternativnih socialnih možnosti.”  Foto: ANDRAŽ GOMBAČ
Patricija Dodič: “Literatura je idealen kraj za preizkušanja alternativnih socialnih možnosti.”  Foto: ANDRAŽ GOMBAČ

Kako bi lahko pravzaprav pojasnili etiko, etičnost in kar je etičnega? Znanstveniki trdijo, da gre za odgovorno razmišljanje o svojih mislih, namenih, dejanjih in doživetjih. Človek lahko izbira med enim in drugim, vendar je večina njegovih etičnih premislekov namenjenih vprašanju, kako živeti. Kaj je dobro, kaj je prav, pravično storiti, kaj je bolj ali manj pomembno, kako postaviti hierarhijo vrednotam? Gre za analitični razmislek o dejanjih in doživetjih, o tem, kaj bi nekdo lahko ali moral storiti. Je orientacijski dejavnik človeške vesti in tisti dejavnik v družbi, ki legitimira etos. Etične vrednote se tako vpisuje tudi v literarna dela.

Jean Bessière, sodobni francoski literarni kritik, pravi, da je literatura sama po sebi vrednota, ki jo je treba v danih razmerah jemati kot poslednjo vrednoto in zatorej za takšno, ki vključuje vse vrednote. Pa smo tam. Kaj je torej lepo v nekem literarnem delu kateregakoli sloga, žanra? Kako opredeliti dobro? Ali ima literatura posebno etično moč? Je literarno delo merilo univerzalnosti? Vprašanje etike v literaturi je vsekakor vprašanje njegove edinstvenosti, saj je vsako literarno delo očitno potrjevanje takšnih ali drugačnih vrednot. Literatura, književnost torej, je že sama po sebi prostor, nekakšen locus communis etičnih vrednot.

In nenazadnje, kakšnega človeka, najsi bo avtorja besedil ali bralca, proizvaja sodobna družba, če je človek kot Človek pravzaprav niti ne zanima?

Slovenski literarni zgodovinar Miran Hladnik pravi, da je šolsko berilo rezultat vsakršnih drugačnosti, literarni junaki so drugačni, saj bi bila literatura sicer dolgočasna. Spomnite se tolerance, netolerance, različnosti, uniformiranosti, altruizma, egoizma, strpnosti, nestrpnosti, zavedanja sebe, moralne zavesti v Andersenovih in Grimmovih pravljicah, v Guliverjevih potovanjih, pri Vinetouju in v drugih literanih delih, spomnite se drugačnosti v slovenski književnosti 19. stoletja, ko je že Prešernova odločitev za pisanje v slovenščini postala manjšinska in drugačna v razmerju do dominantne nemščine.

Literatura je torej idealen kraj za preizkušanja alternativnih socialnih možnosti. Zato gre vse to in še več najti pri bralcu, ki naj bi se zavedal svoje metaetične drže. Ta mu omogoča, da prepozna lastno perspektivo in izrekanje o svetu. Pojmi dobrega, slabega, moralnih vrlin in kreposti, temeljne etične vrednote, ki uresničujejo človeka kot osebo oziroma posameznika, najdemo že v delih Platona (Država), Aristotela, stoikov pa vse do sodobnikov. Levinas uvaja postmoderno etiko kot novo pojmovanje enkratnosti človeške osebe in njenih odnosov. Literarno delo je zapisana izjava, v kateri se univerzalno in relativno ujameta, branje pa je torej povzemanje izjave, do katere naj bi se bralec opredelil.

Na kakšen način literarna dela v različnih kulturah zapisujejo etično in kako taista dela upodabljajo pragmatiko drugačnosti? Z etičnimi dilemami, odločitvami, posledicami se srečujemo vsakodnevno: referendumi, zakoniki, slovarji, pravilniki, kako pisati, govoriti, kaj je prav, kaj ni prav, katere besede uporabiti, katere izpuščati, kdaj izreči, manipulacije, kulturni predsodki, asimilacije in tako dalje. Koliko vplivajo učitelji književnosti prek predpisanega leposlovja na učenčev nazor? Glede na nedavne raziskave obstajajo v sodobnih učbenikih odlomki iz del, ki so bila v povojnem času cenzurirana. Literatura ni le korpus literarnih besedil, ampak so to tudi literarna ravnanja, proizvajanja, sprejemanja, obdelovanja z njimi povezanih institucij, ki predstavljajo celoto literarnega procesa. In nenazadnje, kakšnega človeka, najsi bo avtorja besedil ali bralca, proizvaja sodobna družba, če je človek kot Človek pravzaprav niti ne zanima? In koliko je etični sistem odvisen od religij, pripadnosti, politike in v tem kontekstu naprej?

Literatura je tu tudi zato, da razkrije refleksivno naravo dela in branja. Literarno delo bi naj bilo merilo za edinstvenost, za vsesplošnost, potemtakem bi moralo biti bralcu vse to jasno razvidno, čeprav je okoli vseh teh vrednot vredno kdaj zaviti z očmi, ker nekih jasnih orientacij ne vidimo več. A ostanimo pri tem, da je literatura že sama po sebi prostor vrednot in s tem prostor etike. Večina literarnih del se vprašanja, kako živeti, dotika skozi življenja literarnih junakov, in ravno s tem spodbuja bralčeve odzive in njegova lastna etična samospraševanja.

Koliko so literarna dela moralno-etično primerna, je drugačnost v literaturi pragmatična, je ideološko poseganje v prevodno literaturo, najsi bo za mladino kot za odrasle, etično ali ne, pa so vprašanja, ki se bodo najbrž zvrstila na dnevnem redu vileniških literarnih dnevov, ali pa dobila prostor z odgovori v kakem sorodnem članku.

PATRICIJA DODIČ


Najbolj brano