Ostra, pronicljiva, duhovita

Pri Cankarjevi založbi bo letos v prevodu Đurđe Strsoglavec izšla Evropa v sepiji, knjiga lanske vileniške nagrajenke Dubravke Ugrešić.

Dubravka Ugrešić je septembra lani v zahvalnem govoru ob  
prejemu nagrade v jami Vilenica med drugim dejala: “Nepismeni so nas premagali. Vendar to ni težava. Težava je, da 
nas je večina to dovolila.” Foto: Andraž Gombač
Dubravka Ugrešić je septembra lani v zahvalnem govoru ob prejemu nagrade v jami Vilenica med drugim dejala: “Nepismeni so nas premagali. Vendar to ni težava. Težava je, da nas je večina to dovolila.” Foto: Andraž Gombač

Evropa v sepiji je zbirka 23 besedil, od katerih so nekatera že bila objavljena v uglednih evropskih časopisih in revijah. Sam naslov, kot je Dubravka Ugrešić pojasnila v nekem intervjuju, izhaja iz trenutne vizije, ki jo je doživela v Bratislavi, ko je svet nenadoma gledala kakor v barvi sepije; začutila je, da se Evropa zlagoma spreminja v muzej, muzej kulture, idej, ideologij, družbenih odnosov ... V knjigi se tako ukvarja z različnimi temami iz sodobnega sveta: od srednjeevropske tranzicije do knjižnih uspešnic, od pozabe in potrošništva do jugonostalgije, od posledic globalizacije do neustavljivega napredka tehnologije ... Kot esejistko - esej je po njenih besedah “absolutno najsvobodnejša literarna oblika” - jo odlikuje izjemno oko za detajl, okrog katerega navadno naplete célo zgodbo oziroma analizo, ter pisava, ki zna odlično zajeti zeitgeist postmoderne - njeno stvarno in duševno nomadstvo, v katerem je našla svoj dom, ji omogoča, da čas, v katerem živimo, opazuje kot tujec, kot mimoidoči sprehajalec.

V svojih zapisih prehaja od dnevniških, avtobiografskih fragmentov in anekdot s potovanj do daljših kulturoloških, literarnih esejev. Ne glede na njihovo naravo ali žanr pa gre zmeraj za intelektualno pronicljiva in duhovita besedila, ki nikoli ne zapadejo v sentimentalnost - njen (črni) humor lahko včasih deluje celo kruto in hladno, njen svojevrstni cinizem in odtujenost pa sta pravzaprav nujni orodji, prek katerih lahko bralec uvidi probleme in razpoke sodobne evropske družbe. Evropa v sepiji, prežeta z melanholičnim dvomom, govori o sedanjosti, ki preteklost pretvarja v poceni spominke, prihodnosti pa nima več: kar smo imeli nekoč za satirično napoved bodočega sveta, danes živimo.

Vprašala sem se, od kod izvira moja nejevolja. Kje so njene korenine? Povsem mogoče je, da so me že v otroštvu navili ne po Greenwichu, temveč po socialistični uri, ki je vedno prehitevala, hitela v boljšo bodočnost, v napredek, v prihodnost, ki je bila kot privid grandioznega ognjemeta – na tisoče barv in oblik osvetljuje nebo. Mogoče je moja otroška domišljija, tetovirana s psičko Lajko in obljubo o skorajšnjem potovanju na Luno, trajno adrenalizirala obzorja mojih pričakovanj? Ali pa so ta obzorja razvadile tehnološke novosti in zdaj, ker sem med tem dobila volčji tek, od stvarnosti okrog sebe pričakujem, da se bo vedla kot 3D-film, bolje od same sebe? Sem nejevoljna zaradi spoznanja, da sem se odpravila v kraj, kjer zagotovo še nisem bila, prispela pa sem “domov”!? Mogoče povsod nosim s sabo blue print srednje Evrope in ko pridem na srednjeevropsko območje, primerjam notranjo risbo s stanjem na terenu, kopijo z okolico, ki me obdaja, povsem nesposobna, da bi uživala v lepoti majhnih razlik? Je vzrok moje nejevolje naključna konfrontacija z lastnim položajem na zemljevidu? Kajti vsakdo se praska tam, kjer ga najbolj srbi. Mar nisem, ko sem se pripravljala na potovanje, brskala po spletu, po slovaški literarni zgodovini in se zasačila, da jo berem brez pretiranega navdušenja, enako kot berem hrvaško literarno zgodovino, in da si, skladno s tem, med brezupnimi imeni slovaških pisateljev zlahka predstavljam tudi svoje? Mar ni torej noč brez spanca v bratislavski hotelski sobi z lažnim oknom, ki ne gleda ven, temveč noter, zgolj boleče soočenje z lastno nepomembnostjo? Četudi je tako, kdo mi daje pravico do “kolonialne” arogance, do izbruha skorajda tožljive politične neustreznosti, do samovoljne vzpostavitve koordinat pomembnosti in nepomembnosti?

(februar 2012)

prevedla Đurđa Strsoglavec

ALJOŠA HARLAMOV, urednik


Najbolj brano