Poletimo na krilih umetnosti

Moč, privilegij in ne nazadnje zapeljivost literature, besedne umetnosti je v tem, da njen jezik ni le sredstvo sporazumevanja, ampak da ustvarja novo resničnost, četudi ji literarni teoretiki rečejo kvazirealnost.

In kako to počne? S pomočjo prispodob, metafor, simbolov. Da uporablja “neprave” besede. Pred poldrugim tisočletjem je indijski pesnik Kalidasa napisal verze: “Jesen prihaja kakor mlada žena:/ njen stas zoreči riž je, trave so obleka,/ obraz njen je cvetoči lotos/ žvenket okraskov na nogah je klic labodov.”

Lepoto jeseni pesnik primerja z lepoto ženske in tako med letnim časom in žensko vzpostavi enačaj. Svet, realni svet, čas prihajajoče jeseni v pesmi, v besedni umetnini ni več opis realnega časa, ampak je odtrgan od realnosti in povzdignjen v neko drugo resničnost. S Thomasom Dylanom lahko ponovim: “Svet ni nikoli več tisto, kar je bil, potem ko mu je bila dodana dobra pesem. Dobra pesem pomaga spremeniti obliko in pomen vesoljstva, pomaga slehernemu človek razširiti vednost o njem samem in o svetu, ki ga obdaja ...”

Ker je naš svet edini, četudi ni najboljši vseh svetov, moramo ustvarjati vzporedno resničnost, resničnost besedne umetnosti. Vsakdo tako kot čuti, zmore, hoče, skladno s svojimi darovi in delavnostjo. Svet ne bo boljši, to vemo, a naša literatura bo - končno? - verjetno edina pričevalka o tem, da nismo dokončno izgubili vere - ne v Boga - ampak sami vase.

Svet, v katerem živimo, je in besedna umetnost, s katero ustvarjamo nove svetove, je. A čemu? Mar nismo zadovoljni s svetom, v katerega smo bili rojeni? Ali je v človeku posebna želja, sla, strast po ustvarjanju “presežne vrednosti”, s katero dokazuje, da ne more živeti le od tistega, kar vzklije iz zemlje, kar mu podari nebo, da vsa orodja, od gorjače do pametnega telefona, ne morejo potešiti njegove neumrljive želje po biti?

Potem pride Don Kihot, junak tradicionalnega romana, in ugotovi, da svet ni v skladu z njegovo predstavo, kakšen bi svet moral biti, in se odpravi ta svet popravljat, spreminjat; ga uskladit z Idejo. A konec poznamo - vse do Josefa K. - junak tragično propade, njegova Ideja pa se razblini v utvaro. Izkaže se, da Don Kihota in vseh njegovih romanesknih bratov ni nihče klical, nihče pooblastil, naj spreminjajo svet. Svet je, kakršen je, in konec. Lahko torej sklepamo, da je literarni (romaneskni) junak docela nepotreben, nekoristen, celo škodljiv. In njegov avtor je prav tako obsojen na neuspeh. Napisal je samo roman, sveta pa ni zmogel spremeniti, ga uskladiti s svojo idejo, Idejo.

Ali ima resničnost svoj jezik? Resničnost, ki jo Jurij Andruhovič, letošnji vileniški lavreat, v romanu Dvanajst krogov poimenuje kot čas, ko biznis in kulturo (umetnost) poveže geslo “junaki biznisa junakom kulture”, kar je zelo zaželena simbioza kapitala in kulture, žal le v skrajno ironičnem pomenu. Kar moramo razumeti, da v resnici, torej v resničnosti, kapital ne bo podal roke kulturi, umetnosti, literaturi, ampak se bo, ne bo mu težko, pretvarjal, da te človekove dejavnosti sploh ni. In država, ki je v službi kapitala, bo ravnala skladno z zahtevo kapitala, saj drugače se bo ta izselil.

Digitalizacija sveta pomeni njegovo brutalizacijo, družabna omrežja uvajajo zakon nepismenosti, ustvarjanje lažnih novic pripomore k infantilizaciji človeka, saj je vse bolj le otrok, ki se nič več ne čudi, kot mora to početi pesnik, ampak samo še hlepi po bleščeči površini, lažnem lesku in virtualnosti vsega nasilja in grozot, ki mu jih mediji vsak dan, ne da bi jih prosil, mečejo pred prag, v posteljo, na mizo ... Novo barbarstvo se je že začelo, naše otroško, naivno zaupanje v tehniko, v razvoj nas žene h koncu; le tiste, ki upajo, da se bodo lahko naselili na Marsu, ne!

Ko smo mislili, da svet popravljamo, izboljšujemo, smo ga v resnici kvarili, pokvarili, poškodovali, ga nepopravljivo skušali priličiti Ideji o boljšem prihodnjem jutri! Poplave, suše, cikloni, tajfuni, orkani, lakota, pohlep, zločin, ki se mu reče kolateralna škoda, vojne, ki so vse bolj gonilo človeškega nazadovanja, hkrati pa ustvarjajo nepredstavljive profite vojaškoindustrijskih kompleksov ... Vse to je naš svet, katerega del je tudi literatura, besedna umetnost. Znotraj vrtinca, ki ga ustvarjajo sile zla in sile dobrega v nenehnem spopadu, pri čemer vemo, da so prve doma vsepovsod, druge pa le v Vatikanu.

Ker je naš svet edini, četudi ni najboljši vseh svetov, moramo ustvarjati vzporedno resničnost, resničnost besedne umetnosti. Vsakdo tako kot čuti, zmore, hoče, skladno s svojimi darovi in delavnostjo. Svet ne bo boljši, to vemo, a naša literatura bo - končno? - verjetno edina pričevalka o tem, da nismo dokončno izgubili vere - ne v Boga - ampak sami vase. Zato je prav, da se septembra 2017 sprašujemo o odnosu, povezanosti sveta in literature, literature in sveta. Vsaka naša beseda je Higgsov bozon, božji delec, ki priča o naši človečnosti.

IVO SVETINA, predsednik Društva slovenskih pisateljev

---