“Povsod, kjer mi uspe kaj napisati, mi je lepo”

Govori, kakor tudi piše: zelo premišljeno izbira besede. Maja Vidmar, avtorica v središču letošnje Vilenice, se je leta 1961 rodila v Novi Gorici, živi pa v Ljubljani.

Maja Vidmar: “V strokovni javnosti, med kolegi in 
kolegicami, nisem imela težav, nisem bila 
marginalizirana. Problem je bil recimo v tem, da 
ni bilo toliko žensk in sem bila torej v svoji 
generaciji sama, osamljena, kakor je bila prej 
Svetlana Makarovič.” Foto: Andraž Gombač
Maja Vidmar: “V strokovni javnosti, med kolegi in kolegicami, nisem imela težav, nisem bila marginalizirana. Problem je bil recimo v tem, da ni bilo toliko žensk in sem bila torej v svoji generaciji sama, osamljena, kakor je bila prej Svetlana Makarovič.” Foto: Andraž Gombač

> Pred skoraj tridesetimi leti ste v zbirki Način vezave zapisali: “Dom je praznina v trebuhu, vedno v lakoti sama in vedno doma.” Pa vendar: kje ste doma, v Novi Gorici ali Ljubljani?

“Metafora trebuha je bila seveda širša, globlja, ni se nanašala na zemljepisno lokacijo. Doma sem iz Nove Gorice, tja se prištevam.”

> A iz nje ste se odselili že zgodaj.

“Res je, takoj po gimnaziji, ko sem šla študirat slovenščino in primerjalno književnost.”

“Od nas zahtevajo vse več zunanje potrditve, kvantitativnih dosežkov, intervjujev, kakršen je tale, pa nagrad ... In količino izdanih knjig, kar je najslabše! A po drugi strani mi je status samozaposlene v kulturi veliko dal. Če pomislim, da ga ne bi imela - groza! Hvaležna sem za plačano zdravstveno zavarovanje.”

> Je bil to za vas edini možni študij?

“Na žalost edini, ki je bil v mojem obzorju. Šele pozneje sem ugotovila, da bi se mogoče bolj našla v sociologiji ali psihologiji.”

> Zakaj?

“Primerjalna književnost, kot je bila takrat zastavljena, zame ni bila navdihujoča, nisem dobila, kar sem pričakovala od študija literature.”

“Vilenica mi je zelo ljuba. Spominjam se, kako je bilo, ko sem bila tam prvič, že davno tega. Všeč mi je tudi, da je festival na Primorskem, v moji pokrajini, in to na Krasu, kjer se je rodila moja mama.”

> Kaj ste pričakovali? Robina Williamsa iz Društva mrtvih pesnikov ?

“Pričakovala sem vstop v drugo dimenzijo tekstov. Mislila sem, da me bo napolnjevalo, če se bom ukvarjala s tistim, kar mi je ljubo. Pa me ni.”

> Takrat ste že nekaj let pesnili, mar ne?

“Sem, skozi vso gimnazijo sem pisala pesmi. Pravzaprav sem jih že od nekdaj.”

Maja Vidmar je doslej izdala pesniške zbirke Razdalje telesa (1984), Način vezave (1988), Ob vznožju (1998), Prisotnost (2005), Sobe (2008), Kako se zaljubiš (2012) in Minute prednosti (2015) ter izbora Ihta smeri (1989) in Petdeset pesmi (2016). Tako doma kakor v tujini (v Nemčiji, Avstriji, Italiji in na Hrvaškem) je prejela več nagrad, med njimi Jenkovo, nagrado Prešernovega sklada.

Od Župančiča do Snoja

> S katerim pesnikom - ali pesnico - se je začelo vaše druženje s poezijo?

“Že od malega so mi pesmi zvenele, najprej otroške, recimo Župančičeve. Učila sem se jih na pamet, sama, brez prisile. Takrat še ni bilo toliko televizije in zdelo se mi je, da sem veliko sama, tako da sem v tem našla veselje - in očitno se je nekam usedlo, ostalo v meni. Pozneje so mi bile pesmi vedno v veselje, tudi v šoli, s Prešernom in vsemi drugimi. Hotela sem vedeti, kako so narejene, da mi tako lepo zvenijo.”

> Ste med poukom slovenščine torej uživali?

“Sem, sem. V osnovni šoli. Potem gre itak vse narobe in si sam s sabo v konfliktu. (smeh) V osnovni šoli sem tudi že začela brati moderno poezijo.”

> Na primer?

“Na primer Jožeta Snoja. Prej sem brala Menarta, Aškerca, Kosovela, Murna, Gradnika in druge, potem pa še Strnišo, Zajca, Grafenauerja ... Zelo mešano.”

> In v gimnaziji ste že objavljali?

“Sem, a v pomembnejših revijah, h katerim ni bilo tako lahko priti, sem šele po prihodu v Ljubljano. V Novi reviji, Sodobnosti ...”

> Brali ste torej tako pesnike, ki so mojstri vezane besede z rimami in vsem drugim, kakor tudi take, ki so pisali v prostem verzu. Vas je bolj povleklo k drugim ...

“Ne, najprej ne, v prvi zbirki Razdalje telesa imam kar izrazite rime in asonance, pa čeprav sem jih razporejala prosto. Rima je izjemno močno sredstvo, ki me je v prvi knjigi pritegnila. Pozneje pa res ne več toliko.”

> Zakaj ne?

“Huh ... Verz se mi je popreproščal. Potrebovala sem vse manj tovrstnih močnih sredstev. Še zmeraj jih lahko uporabim, in imajo celo večjo težo, če so redkejša. Mislim, da gre moje pisanje v smer globlje enostavnosti.”

> Alojzija Zupan Sosič vas je uvrstila v izbor antologije slovenske erotične poezije V tebi se razraščam in v spremni besedi zapisala, da ste v prvencu Razdalje telesa “nadaljevali župančičevsko vitalistično linijo v smeri radikalizma Svetlane Makarovič” . Soglašate?

“Težko rečem, da ne, saj ne vem natančno, kaj je imela v mislih. A vnašanje drugih imen v mojo poezijo je vprašljivo. Župančiča sem že omenila, na mojo poezijo je gotovo vplival s svojo zvočnostjo. Premorem vitalizem, ki se kaže tudi v poeziji, ampak z Župančičem nima prav nič opraviti. Svetlano Makarovič pa v zvezi z mano vedno znova omenjajo, ker je ženska in ker je bila edina, ki so jo opazili in priznali tudi moški kolegi.”

> A vendarle vaju druži tudi izrazit ritem, izdelanost pesmi ...

“To druži marsikoga. Je pa res, da je izrazita osnova njene poezije ljudska balada. In ljudska pesem je bila pomembna tudi zame - vendar k meni ni prišla prek Svetlane Makarovič. Deloma imava pač isti vir.”

Razprodanih 1500 izvodov

> Vaša prva zbirka, ki ste jo izdali leta 1984, pri triindvajsetih letih, je bila izjemno uspešna ...

“Res je! To mi je še bolj jasno danes, ko zbirke izidejo v 200, 300 izvodih. Moja prva je izšla v 1500.”

> Ki so bili razprodani.

“Za to gre zasluga tudi prodajalcem. Mislim, da so hodili kar po hišah. Sodelovali sta dve založbi, Mladinska knjiga in Pomurska založba. To je bil projekt, ki mi je v naročje padel kot zrela hruška, za kar sem zelo hvaležna.”

> Je bralce pritegnila tudi erotika vaše zgodnje poezije?

“Gotovo je bila to znamka, ki je nekatere pritegnila. Ne vem pa, ali so bili potem zadovoljni s tistim, kar so dobili.” (smeh)

> Niko Grafenauer je napisal, da sta se v vaši poeziji prepletli “emocionalna intenziteta in inovativna dikcija” . Torej so vas požegnali tudi etablirani, uveljavljeni pesniki.

“V strokovni javnosti, med kolegi in kolegicami, nisem imela težav, nisem bila marginalizirana. Problem je bil recimo v tem, da ni bilo toliko žensk in sem bila torej v svoji generaciji sama, osamljena, kakor je bila prej Svetlana Makarovič. Zdaj je na srečo precej drugače, veliko je uveljavljenih pesnic.”

> Kako so vas sprejemali moški kolegi?

“Po eni strani dobro. Pravi pesnik si ne more pomagati - kadar prebere dobro pesem, je lahko kolegu ali kolegici na lep način zavisten, ampak prizna, da je pesem dobra. Po patriarhalni liniji pa gre drugače: zraven so pripustili le malo pesnic, recimo eno na literarni večer. Kar je bilo slabo, nenaravno. A moram priznati, da se s tem na začetku nisem ukvarjala, tega nisem prepoznala. Iz zelo preprostega razloga: ker sem tudi sama del patriarhata. Navsezadnje sem brala pesnike, ne pesnic. Poznala sem recimo Lili Novy, drugih niti ne. Pomembne pesnice Saše Vegri, na primer, takrat nisem poznala.”

> Pesniške zbirke ste zmeraj oblikovali premišljeno in jih izdajali, ko ste imeli kaj povedati ...

“Nisem niti veliko pisala, čeprav je vprašanje tudi, kaj je veliko in kaj malo. Zanimivo je, da sem več napisala v tem stoletju kakor v prejšnjem, pa čeprav sem prej imela več časa. Sicer pa je moja značilnost lapidarnost, pa tudi urejenost knjige. Zanimivo mi je, da ima vsaka knjiga svoje življenje, ki pa se pokaže šele, ko je napisanih dovolj pesmi. In v vsaki, pa čeprav je zaključena celota, se pokaže kako seme za naprej, ki je lahko samo repek, ostanek, včasih pa iz njega zraste nova zbirka.”

> Kdaj in kje se vam rodi pesem?

“Zelo različno. Ustvarjalnost terja zlasti čas. In mir. Ne bom rekla posvečen čas, ker to zveni preveč pompozno, ampak vendarle čas, ki je namenjen samo temu. Zraven lahko igra radio, lahko si na vlaku, med ljudmi, ampak čutiti moraš, da se lahko posvetiš samo pesnjenju. Ne gre samo za pisanje, pomemben je tudi predhodni proces, nujen, da se pesem izdela.”

> Tudi samota?

“Vsekakor samota. Ni nujno, da je fizična. Zadnja leta pa kar grem - če imam možnost, grem nekam, kjer sem čisto sama in kjer lahko pišem. Tisto, kar se je akumuliralo, spravim na papir. Zdaj bi težko delala, kakor sem včasih. Teže si izpraznim prostor, preveč puščam, da kdorkoli lahko pride in gre, da me zmoti vsak telefon, vsaka skrb ... Tako ne gre. Pri pisanju pa je pomembno še nekaj - branje. Vedno znova. Če nočeš, da tvoja poezija stagnira, moraš poskrbeti, da ne stagnira tvoje življenje, biti moraš radoveden, prav tako pa moraš vseskozi brati.”

> Ali v vaše življenje in poezijo torej vstopajo tudi novi pesniki?

“Nenehno, vse od ljudske pesmi in Župančiča se to ni ustavilo. Zdaj je k sreči veliko novih prevodov v slovenščino. Težko namreč berem v tujem jeziku. Saj se lotim, a so mi bliže prevodi. Prevodi pa mi dolgo niso zveneli v redu, niso učinkovali - ko sem brala poezijo v slovenskem prevodu, se mi je pred očmi kazal original, pa čeprav ga morda nikoli sploh nisem videla. To me je motilo, zato sem bila vezana le na slovenske pesnike. Pozneje sem se naučila uživati tudi ob prevodih. Doživljam jih nekako dvotirno: uživam ob prevodu, zraven pa si predstavljam še original.”

> Kateri pesniki so vas nazadnje prevzeli?

“Zadnje čase sem precej segala po prevodih ameriških avtorjev, čisto pred kratkim pa sem šla ponovno brat Poljake, ki jih je odlično prevedel Primož Čučnik. Spet sem uživala ob poeziji Mirona Bialoszewskega in predvsem Marcina Swietlickega, ki me je prevzel z duhovitostjo, vpetostjo v čas in prostor ... in z mojstrstvom.”

> Berete v glavnem poezijo ali tudi prozo?

“Veliko več poezijo. Pa tudi strokovno literaturo, ker se zadnja leta ukvarjam tudi z geštalt psihoterapijo. Za prozo mi ostaja premalo časa. Zamika me neštetokrat, a potem le redkokaj preberem.”

Knjige po zaslugi štipendij

> Ali je ukvarjanje z gestalt terapijo vplivalo na vašo poezijo?

“Vsekakor, vse se spremeni, kakor padajo domine: študij gestalt terapije me je zelo spremenil v vseh mogočih pogledih, torej se je spremenila tudi moja poezija. Zavedanje, s čim sem in ali sploh sem v stiku, kako naredim, da nisem prisotna v svojem življenju, in kako vendarle lahko ostanem tukaj, tudi če je neprijetno ... kako biti ustvarjalno nova v vedno novem kontekstu življenja in ne zakrknjena v vzorcih, ki sem jih nekoč oblikovala. Kot sem rekla: spreminjanje je nujno, brez tega ni dobre, žive poezije.”

> Kako ste torej danes drugačni od tiste 23-letnice, ki je izdala prvenec Razdalje telesa ?

“Huh, zanimivo vprašanje. (daljši premolk) Najbrž sem ji danes celo bolj podobna, kakor sem ji bila pri štiridesetih letih. Ko sem bila mlada, nekatere stvari še niso bile tako začrtane, šele pozneje so se strukturirale, zdaj pa sem jih ponovno razrahljala. In v tem rahljanju uživam.”

> Ste kljub ukvarjanju z gestalt terapijo še zmeraj samozaposleni v kulturi?

“Sem. Pri gestalt terapiji sem specializantka, pravkar sem končala štiriletno izobraževanje. Moja osnovna dejavnost je še vedno pisanje. Februarja sem bila na enomesečni rezidenci v Latviji. Taka možnost za pisanje mi res veliko pomeni - s pomočjo delovnega meseca v tujini lahko nastane nova knjiga.”

> S podporo štipendij ste ustvarjali že marsikje, mar ne?

“Prej sem omenila, da v tem stoletju več ustvarjam - to lahko počnem po zaslugi štipendij. Kar je tudi njihov namen. Če želimo, da ustvarjalec dela, mu moramo omogočiti določeno varnost. Če se mora ves čas ukvarjati s tem, kaj bo dal v lonec, ne more ustvarjati.”

> Ste kaj razmišljali o tem, kako so sami kraji, kjer ste ustvarjali, vplivali na vašo poezijo?

“Sem, seveda. Na neki način niso, in to mi je všeč. Linijo, ki je v meni, prinesem v tuji kraj in jo tam samo še izpišem. Na neki način pa so vplivali, saj se v tujem kraju nenadoma pred mano pojavijo določene slike, predmeti, včasih pokrajine, tudi malenkosti, ki zatem zaživijo še v moji pesmi.”

> Kam bi se takoj vrnili, če bi se lahko?

“Ah, povsod, kjer mi uspe kaj napisati, mi je lepo.”

> Ampak prvi kraj, na katerega pomislite, je ...?

“Na Dunaju sem napisala cel cikel pesmi iz zbirke Kako se zaljubiš. Pomislim torej na Dunaj.”

> Tipična slovenska literarna zgodba!

“Res je, slovenski literat gre na Dunaj! (smeh) Sicer pa mi je bilo lepo tudi na Poljskem, Hrvaškem, v Latviji ... No, toliko pa spet nisem potovala. In niso bile zmeraj zaslužne štipendije, ampak tudi nagrade. Na primer, dobila sem nagrado, ki mi je prinesla ustvarjanje v Pazinu. Tudi na Dunaj sem šla nagradno.”

> In kako je biti samozaposlen v kulturi leta 2017?

“Pri odgovoru grem lahko v dve nasprotni smeri. Lahko se pritožujem, saj nam krčijo sredstva. In tudi če dobiš štipendijo, ki te reši za recimo štiri mesece, je toliko drugih, ki je ne dobijo, da sem spet obremenjena. Včasih pomislim, da bi bilo lepo imeti redno službo, a potem se zavem, da ne bi mogla pisati. Od nas zahtevajo vse več zunanje potrditve, kvantitativnih dosežkov, intervjujev, kakršen je tale, pa nagrad ... In količino izdanih knjig, kar je najslabše! Torej: izdajaj majčkene knjige, kakršnokoli že, samo da jih izdaš čim več, sicer ti ne bodo več odobrili statusa. Kot samozaposleni v kulturi tudi ne moreš dobiti kredita. A po drugi strani mi je status samozaposlene v kulturi veliko dal. Če pomislim, da ga ne bi imela - groza! Hvaležna sem za plačano zdravstveno zavarovanje. Ne bi torej kar povprek pljuvala, a vsekakor bi morali še marsikaj izboljšati za večje število ustvarjalcev.”

> Očitno res premorete vitalizem, pa naj bo Župančičev, vaš ali od kogarkoli že. Ne samo vitalizem, v vaši poeziji je zelo pomemben tudi humor.

“Humor je bistven in ima več vlog. Stvari so včasih tako hude, da ni možen noben drug pristop, razen ironije, blasfemije ... Včasih s humorjem vzpostavim tudi distanco - ampak zdravo, ne cinične. Včasih pa so stvari preprosto smešne, kar je najlepše.”

> Pesnite tudi o zadrgi, starih kavbojkah in šivalnem stroju.

“Res je, tudi o tem imam eno pesem.” (smeh)

> Ali gre vse lahko v pesem?

“Da. Ne bi znala imenovati nečesa, kar ne sodi v pesem. Pomemben je način - po kateri poti, kje, kdaj, kako ...”

Popravlja tudi že objavljene

> Ali pesem, potem ko je napisana, pustite ležati v predalu, da se omedi?

“Omediti se mora, saj te prvi vtis lahko vara, lahko je evforičen, sicer pa jih v predalu ne puščam načrtno.”

> Jih pred objavo daste prebrati samo uredniku ali še komu?

“Bistveni bralci so prej. Mož, prijateljica, ki je tudi pesniška kolegica, kolega ...”

> Ste pripravljeni spreminjati pesem, če imajo mož ali kolegi pripombe?

“Vsekakor, na boljše zmeraj, do konca in še potem. Celo ko je pesem že objavljena, lahko posegam vanjo. Zdaj, ko sem avtorica v središču Vilenice, bo pri založbi Dalkey Archive Press izšel izbor moje poezije v angleščini. Prevajalec Andrej Pleterski me tu in tam kaj vpraša. Prevajanje gre res v globino pesmi in tako opaziš, da kaj ni logično. Nekatere stvari lahko pojasnim z ritmom, s čimerkoli že, včasih pa moram tudi sama priznati, da res ne stoji - in jo brez oklevanja spremenim! Če bo ta pesem še kdaj izšla v slovenščini, bo natisnjena s spremembo vred. Ne bi pa nikoli temeljiteje reorganizirala svojih pesmi, na primer na novo napisala prvenca.”

> Kaj pa literarni festivali, kakršen je Vilenica? Jih radi obiskujete?

“Vilenica mi je zelo ljuba. Spominjam se, kako je bilo, ko sem bila tam prvič, že davno tega. Všeč mi je tudi, da je festival na Primorskem, v moji pokrajini, in to na Krasu, kjer se je rodila moja mama. Druženje s pesniki, ki brez konca in kraja debatirajo o poeziji in drugem, mi je ostalo v zelo lepem spominu. Tega se na festivalu zelo veselim. Ampak je tudi druga plat, ne nujno pri Vilenici, kjer nisem bila že dolgo, ampak pri drugih festivalih, ki sem jih doživela. Opazila sem veliko prestiža, tudi nastopaštvo, iskanje zvez. To pa ni svet, ki bi me veselil. Kar ni nujno dobro, saj bi na takšnih festivalih lahko pletla mrežo znanstev, si priskrbela nove udeležbe na festivalih in nove objave ...”

> Kdaj boste objavili novo pesniško zbirko?

“V glavnem je že napisana, jedro je narejeno. A nič ne bom rekla, kdaj bo. Pri zbirki se ne priganjam.”

> Imate poleg jedra mogoče že tudi naslov?

“Nekaj možnosti vidim. Eden od možnih je naslov Pojavi.”

> Več o tem torej, ko se zbirka pojavi.

“Tako je!” (smeh)

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano