• Dubravka Ugrešić: “Med  potovanji po mnogih deželah sem spoznala, da moje delo zanima mlade 
izobražene ljudi. Na Poljskem sem začutila, da v mojih delih odkrivajo, kar so jim starši in drugi prikrili.”
    Dubravka Ugrešić: “Med potovanji po mnogih deželah sem spoznala, da moje delo zanima mlade izobražene ljudi. Na Poljskem sem začutila, da v mojih delih odkrivajo, kar so jim starši in drugi prikrili.”
    Foto: Andraž Gombač

“Svojo svobodo nameravam obdržati”

sobota, 10. september 2016, 06:00

Med potjo proti intervjuvanki organizatorji povedo, da je zelo prijetna, nič vzvišena, eden festivalskih fotografov med smehom doda, da ima med izleti prav ona najbolj duhovite pripombe ... Četudi je izkusila veliko hudega, letošnja vileniška nagrajenka Dubravka Ugrešić grenke misli sladi s humorjem.

LIPICA > Rodno Hrvaško, kjer je diplomirala iz primerjalne književnosti in ruščine ter delala kot literarna znanstvenica in zaslovela zlasti z drznima, sveže eksperimentalnima romanoma Štefica Cvek v krempljih življenja in Forsiranje romana-reke, je Dubravka Ugrešić (1949) zapustila leta 1993. Avtorico esejev zoper nacionalizem, vojno, etnično sovraštvo in vladajočo “kulturo laži” so v sramotni medijski gonji skupaj s četverico drugih pisateljic in novinark označili za čarovnico, narodno sovražnico, izdajalko. Odtlej živi v Amsterdamu.

Med pogovorom v Lipici pove, da rada potuje in da si je pred prihodom k nam že kupila plašč, v katerem je med prejemom vileniške nagrade v jami ne bo zeblo.

> V letih 1984-1993 ste bili sourednica devetih zvezkov Pojmovnika ruske avantgarde , te dni pa ste na Krasu, v krajih Srečka Kosovela, na katerega je ključno vplivala prav ruska avantgarda. Ste ga brali?

“V šoli, bil je del učnega programa. A lagala bi, če bi rekla, da imam v glavi še kak spomin na to.”

> Pa so na vas vplivali kakšni slovenski literati?

“Spominjam se, da me je v tistih davnih časih navduševal Vitomil Zupan. Njegovi romani so bili močna politična proza. Od slovenske kulture mi je bilo zanimivo vse, kar je bilo 'off'. Sem je sodil seveda tudi Laibach in ta celotna skupina ...”

> NSK?

“Tako, da. Zlasti me je zanimal gledališki del. Potem so bile tu še slovenske pesnice, ki so v Jugoslaviji prve širile duha svobode. Spominjam se nekakšnih zbornikov, izborov slovenske poezije iz osemdesetih let. Ne spominjam pa se več imen pesnic.”

> Najbrž je bila med njimi Svetlana Makarovič ...

“Tudi ona, a še vrsta drugih, neznanih imen, začetniških pesnic. Vse to mi je bilo zelo ... emancipirajoče.”

Sežigali so knjige

> Pravite, da vas je navdihovalo vse, kar je bilo 'off'. Kaj je narobe z mainstreamom? Oziroma s kanonizirano literaturo?

“Že načelno ni v redu, da je to moški kanon, ki pa ga predstavljajo kot univerzalnega. A to dojameš šele, ko prideš v moja leta. In če imaš otroke, zlasti ženskega spola, spoznaš, da otroci svet gledajo skozi moški kanon. Avtorji beril so povečini moški, in že v času študija sem opazila, da so v literarnozgodovinskih pregledih nanizani glavni književniki posameznega obdobja, podrobno so opisana njihova dela, na koncu poglavja pa je avtorjev skopi dopis, da je bilo v tem obdobju še nekaj književnic in nekaj avtorjev otroške literature. Vem, nesmiselno bi bilo iskati pisateljice, ki jih ni bilo, vendar je že čas, da pretresemo kanon in v njem kaj spremenimo. Lahko bi sestavili tudi leksikon mizoginije. Je povsem nezavedna! Vsak od avtorjev čitank bo rekel: jaz imam vendar rad ženske, nič nimam proti njim! A njihova besedila so prežeta z mizoginijo.”

> Vendar prav s Hrvaškega prihaja vrsta pisateljic, ki pripadate bolj ali manj isti generaciji, ostre, lucidne, duhovite: poleg vas še Slavenka Drakulić, Daša Drndić, Vedrana Rudan ...

“Res je, drži, vendar ne znam pojasniti, zakaj je prišlo do tega. Včasih v zgodovini bodisi majhne bodisi velike književnosti pride do takšnega fenomena. Pri imenih, ki ste jih navedli, pa je najlepše, da smo povsem različne ustvarjalke.”

> Ste z naštetimi v stikih?

“Žal nisem. Že to, da živim v Amsterdamu, je ovira. Kadar pridem v Zagreb, sem s svojo družino.”

> Imate na Hrvaškem stike samo z družino?!

“V glavnem. In s peščico prijateljev.”

> Kako pa se tam godi vaši literaturi?

“Njena usoda je zanimiva. Že nekako 25 let sem na Hrvaškem obenem prisotna in odsotna. Knjige mi je svojčas izdajala Fabrika knjiga, manjša srbska založba, ki je zmeraj našla poslovni stik s Hrvaško, vendar ne z velikimi založniki. A to ni kdove kako pomagalo, saj se knjige povečini niso pojavile v knjigarnah, imeli so jih pod pultom, bralci niso mogli priti do njih. Roman Jaga baba je znesla jajce je izšel pri založbi Vuković & Runjić, ki mu je pravice prodal moj angleški založnik, esejistično zbirko Napad na minibar sem izdala pri Frakturi, zbirko Europa u sepiji pri Profilu ... Vendar vse to ne pomeni, da imam na Hrvaškem svojega založnika. Vsi so bolj ali manj naključni. In moj beograjski založnik je medtem propadel ali vsaj začasno ugasnil. Saj veste, kako je danes z založbami. Skratka, recepcija mojih del je na Hrvaškem zelo tiha. V akademskem svetu jo je še mogoče zaznati, sicer pa nimam občutka, da na Hrvaškem obstajam.”

> Kaj pa novica, da boste v Sloveniji prejeli mednarodno literarno nagrado? Ali odmeva na Hrvaškem?

“Ne. Na spletnem Tportalu se je pojavila samo majhna vest.”

> Vas noben hrvaški novinar ob tej priložnosti ni zaprosil za intervju?

“Ne.”

> Hrvaške najbrž nimate več za svojo domovino. Ali pač?

“Imam nizozemsko in hrvaško državljanstvo.”

> Sta obe deželi vaši domovini? Ali nobena?

“Obe sta in nobena ni. A to je zelo občutljivo vprašanje. Ne bo dobro, če se lotiva seciranja. Nekateri ljudje se sprašujejo o svojem statusu v določeni deželi, drugi ne. Jaz sem se morala, saj me je k temu prisilila družba. Na lastni koži sem izkusila marsikaj. Prisilili so me, da se sprašujem, kdo sem, kje sem, kaj se dogaja, kaj pomeni državna struktura, kaj pomeni biti pisec, zakaj so me lopnili po glavi, kdo me je, ali sem si to zaslužila, kam sodim ...”

> Neki literat je rekel, da je njegova domovina literatura ...

“Eh, to je tudi banalnost, ampak recimo, da drži. Res je, stroka je lahko človekova najsrečnejša domovina.”

> Vi ste se na začetku našli v ruski literaturi, mar ne?

“Ruska literatura je bila zame izjemno pomembna. Pravzaprav niti ne ruska literatura, temveč odkritje avantgardne kulture. Zame je bila formativna. Z njo sem se ukvarjala na fakulteti, nekaj sem tudi prevajala, sestavljala antologije, pomembne vsaj za tisti čas, izkopala sem kaka tri pomembna imena, ki dotlej niso bila znana, urejala zbornike ... To je bilo moje delo in moja strast. Takrat sem tudi začela spoznavati, kaj pomenijo država, oblast, politika in tako naprej. Posvečala sem se tudi sodobni umetnosti in eno leto, med 1975 in 1976, živela v Moskvi. Takrat je cvetela undergorund scena, književnost, slikarstvo, gledališče, disidentsko gibanje, vse je bilo zelo vznemirljivo. Kdor ni tega izkusil, težko razume. Ko so se začele spremembe pri nas, sem že imela predznanje, kaj vse to pomeni, kaj pomeni nacionalizem za kulturo - ali pa v njej. Prepoznavala sem fenomene, ki jih drugi niso. Ob njih so bili povsem ravnodušni. Sredi leta 1993 smo ob izidu zadnjega zvezka Pojmovnika ruske avantgarde in tik pred mojim odhodom iz Hrvaške pripravili simpozij Totalitarizem in umetnost. Napravila sem škandal. Moji kolegi so namreč govorili o totalitarizmu v času stalinizma in podobnem, o starih in oddaljenih obdobjih. Rekla sem jim: 'Razpravljate o vsem tem, nihče od vas pa ne opazi, da se nam pred nosovi dogajajo enake reči.' Moji hrvaški kolegi so vzkipeli: 'Medtem ko naši fantje umirajo na fronti, ti govoriš take!' Odvrnila sem: 'Medtem ko naši fantje umirajo na fronti, vi razpravljate o Bulgakovu in o tem, koga je Stalin spravil v taborišče!' To je bil strašen čas. Takrat se je Vinko Nikolić, ustaš, avtor ustaškega manifesta, pompozno vrnil iz Argentine. In na Hrvaškem so se mu klanjali kot književni veličini. To je bil čas, ko je ministrica za kulturo Vesna Girardi-Jurkić ukazala sežiganje knjig. Ne, ona je rekla, da je treba knjižnice 'očistiti, urediti'. Sežgali so ogromno knjig, Ante Lešaja je pridno zbral podatke in napisal debelo knjigo o tem Knjigocid. Bilo je vsega, zastrašujočih stvari, ki so sčasoma nekoliko poniknile, prekril jih je prah, vendar niso izginile. Izbira Zlatka Hasanbegovića za kulturnega ministra je samo logično nadaljevanje.”

> A Reka se je Hasanbegoviću uprla, zoperstavili so se mu gledališče, župan ...

“Vem, spremljam, vendar so to posamezni uporniki, medtem ko večina vselej pristaja na kompromis, povsod, v vseh deželah. Sploh pa na Hrvaškem ne moremo govoriti o kulturi, če tam ni enega časopisa za kulturo. Je samo kup prašnih časopisov, ki jih nihče ne bere. Tudi če hočete objaviti krik upora - kje naj ga?!”

> Kaj pa internet? Nekateri pravijo, da je to današnji prostor svobode.

“Kar precej sem brskala po internetu in ugotovila, da je tam neverjetno veliko desničarskih, črnih, odvratnih portalov in le nekaj drugačnih, bolj ali manj sprejemljivih. Nisem pa našla radikalno levih.”

> Kaj vam daje moč in vero, da nadaljujete, da se še borite z besedami?

“Veste, dokler je človek mlad, lahko izbira, pred njim se odpira več poti, jaz pa sem že v letih, ko bi bila neumna, če bi skušala odstopiti, zamenjati stran, se lotiti česa drugega. Svojo svobodo sem predrago plačala, da bi jo zdaj poceni prodala. Nameravam jo obdržati.”

Njeno delo zanima mlade izobražence

> Se strinjate, da je poleg intelekta vaše najmočnejše orožje humor?

“Eh, sovražim samoopredeljevanje. Ljudi hitro pahne v neskromnost, ki je neokusna. Tako vam bom odgovorila: ne gre za moč, temveč za koncept, za prepričanje, kaj je moj posel. Zmeraj me je najbolj zanimalo, kako prenesti sporočilo. Ne mislim na moralno, temveč na umetniško sporočilo. To je naloga književnosti. Zmeraj sem bila najbolj pozorna na kako, ne na kaj, ki je naloga novinarstva. Vaša naloga. Nabokov je nekoč lepo odgovoril, ko so ga vprašali, kako pravo književno delo ločiti od literature 'wannabe'. Dejal je: prvič, prava književnost ima zgodbo, drugič, zraven mora biti določeno védenje, ki ni nujno faktično, ni nujno resnično, vendar bralca preseneti, prosvetli, in tretjič, tu mora biti še očaranje, zapeljevanje. Upam, da je našteto mogoče najti tudi v mojih delih. Morda bo zvenelo naduto, vendar sem med potovanji po mnogih deželah spoznala, da moje delo zanima mlade izobražene ljudi. Na Poljskem sem začutila, da v mojih delih odkrivajo, kar so jim starši in drugi prikrili. Lepo se počutim tudi, kadar nekaj, kar sem napisala že davno tega, med mladimi v novem bralnem okolju zaživi kot novost - v Franciji, Nemčiji, Angliji ... Pisatelji imamo povečini zelo nizko samopodobo, smisel nam dajejo bralci. Zelo mi je žal, da se imajo nekateri stari pisci za zelo pomembne, pa jih nihče ne bere. Saj niti jaz nimam velikega bralskega kroga, nisem avtorica bestsellerjev, a sem zmeraj naletela na prave, idealne bralce. Ampak to so zapletena vprašanja, vprašanja življenjske vitalnosti. Vsekakor pa drži: pisatelj je živ, dokler ima bralca.”

> V soboto boste prejeli nagrado. Ste na Vilenici dobili še kaj drugega?

“Sem. Veste, kadar pisatelj dela, je obsojen na strašno osamljenost. In še toliko bolj pisateljica! Moški se zaprejo v svoj kabinet, že, vendar je zmeraj zraven nekdo, ki skrbi zanje, kakšna tajnica, prevajalka, kdo, ki mu briše prah in tako naprej. Pisateljice pa smo povečini same, zato se na tem festivalu dobro počutim že zato, ker me razvajajo, skrbijo zame, čutim, da me imajo radi ... Pa všeč mi je, kako se včasih stkejo konci: leta 1989 sem na Vilenici dobila manjšo nagrado, kristal, zdaj pa sem spet tu in bom dobila glavno.”

> Ogledali ste si tudi kar nekaj naših dragocenosti. Opazil sem, da vas je prevzela Černigojeva galerija v Lipici ...

“Res je, to je zame veliko odkritje.”

ANDRAŽ GOMBAČ


Povej naprej: