Zakaj bi bilo breme nekaj, česar nimaš več?

Letošnja vileniška slovenska avtorica v fokusu, pisateljica, prevajalka in lezbična aktivistka Suzana Tratnik (1963), je že v daljšem intervjuju, ki smo ga objavili v posebni pomladni prilogi, napovedala, da bo pri založbi Beletrina v prvi polovici oktobra izdala zbirko kratke proze Noben glas. Objavljamo odlomek zgodbe Veliko breme.

Tistega dne sem se odpravila na plažo z Raletovo črno beležko, ki sem jo potisnila v platneno torbo, zraven brisače in sendvičev, in z njegovimi velikimi sončnimi očali na nosu. Ko sem stopila na dvorišče, da bi počakala mamo in Svetlano, je tam živčno postopal mlajši moški v umazanih svetlo modrih kavbojkah, kakršne so prodajali na cenenih tržnicah, in pošvedranih temno rjavih sandalih, karirasto srajco pa je imel nemarno zavezano nizko na pasu, tako da so se rokavi vlekli za njim po tleh, kar pa ga ni motilo, saj je bil sicer zgoraj brez, a puščal je nejasen vtis, da si srajce ni slekel zaradi vročine ali dela na soncu, kot so počeli okoliški gradbeni delavci, ki so bili redni dopoldanski gostje v tetini gostilni, ampak je tako brezbrižno razgaljen kazal svojo motnjo. V desnici je držal steklenico piva in dogorelo cigareto, ki mu je smodila porumenele prste, z levico pa si je nenehno popravljal in mršil goste črne lase. Njegove modre oči so jezno pobliskavale, ko se je v nekakšnih elipsastih obratih sprehajal po dvorišču, vmes pljuval in z razpokanimi ustnicami oblikoval neslišne besede. Ko je med divjim sprehajanjem naredil nekaj korakov proti meni, sem se zabuljila v njegov obtolčeni obraz in veliko odrgnino, pravzaprav svežo, krvavo in neoskrbljeno rano nad levim bokom. To mora biti pravi pijanec, sem pomislila in obstala brez besed, saj sem iz pripovedovanja odraslih žensk že dobro vedela, da takemu pijancu ni nič prav, niti to, da ga pozdraviš. In res se je ustavil pred mano, me kritično premeril, zijal zdaj v mojo torbo, zdaj v očala na mojem nosu, dokler mi ni pomignil tako, da je rahlo dvignil brado. Nisem vedela, kaj naj bi pomenil ta kratki, odsekani gib, morda pozdrav, nejevoljo ali zahtevo, naj se poberem, spominjal pa me je na namig lastnika dobro zdresiranemu psu, ki takoj razume, kaj mora narediti. Jaz nisem razumela ničesar. Ta mladi moški mi je vzbujal odpor in že ga nisem marala. Hitro sem zasovražila ljudi, ki so mi hote ali nehote vzbujali strah.

Suzana Tratnik bo pri Mladinski knjigi naslednje leto izdala roman Tombola v mestu. Šestnajstletna Mija odrašča v dolgočasnem mestecu z mamo, ki bi hčer po vsej sili rada priklenila v službo, in večinoma odsotnim očetom, ki ji glavo polni s praznimi obljubami in sanjarjenjem o boljši prihodnosti. Mija je ljubiteljica tombole, loterije in srečk - prepričana je, da bo slej ko prej zadela, obogatela in si tako kupila srečo, pozornost in ljubezen, vse, kar ji manjka. V tem je podobnem avanturističnemu očetu, ki je družino zapustil. Po svetu potuje kot filmski kaskader, rad pa sprejema tudi vsakovrstne stave za svoja drzna in nora dejanja. Ko se vrne v rodni kraj, pri hčerki Miji vzbuja nerealno občudovanje, pri vseh drugih pa tudi zavist. Zgodba se dogaja konec sedemdesetih let v Jugoslaviji, z mnogimi aluzijami na Maršala, sanje o služenju denarja v tujini, “asimulacijo” Mijinih romskih sošolcev v osnovni šoli ... V obdobju, stkanem iz razočaranj - nad šolo, iskanjem poklica, starši, prijateljico in fanti - mora Mija sama spoznati, katera pot je zanjo prava in na koga se splača v življenju staviti. Njeno iskanje odgovorov nazadnje pripelje do presenetljivih odkritij in se sestavi v doživeto zgodbo o odraščanju in iskanju identitete.

K sreči je iz gostilne na dvorišče prišla teta Jovana. Ko me je zagledala, se je nasmehnila mojim očalom. Stekla sem k njej. Pijanec je popil do konca in pomolil prazno steklenico proti nama.

“Daj mi novo,” je rekel teti, zatem pa z enakim kratkim dvigom brade kot prej pokazal name.

“S to zadnjo si mi dolžan ravno gajbo,” je rekla teta. “To je hči moje nečakinje iz Slovenije.”

“Iz Slovenije, praviš? Jebemosunce, vedno sem ti nekaj dolžan,” je rekel in ogorčeno odkimal med prižiganjem nove cigarete.

“Kaj pa imaš na boku?” ga je vprašala teta in se še vedno smehljala, kot da bi se pogovarjala s stranko, ki bo zagotovo daleč ponesla dobro ime njene gostilne.

Ko je skozi nosnice izpihnil prvi gosti dim, je spustil brado in na kratko pogledal svoj bok, potem pa brezbrižno rekel:

“Udario me brzi voz.” Skomignil je z rameni.

In že sem ga videla, kako s pivom in cigareto v roki na široko stoji sredi tračnic in trmoglavo zahteva, naj se mu drveči hitri vlak umakne, ker mu vendar ni nič dolžan!

Teta Jovana je odkimavala, kot da bi imela opravka z nemogočim pokovcem, mu vzela prazno steklenico iz rok in rekla: “Bolje, da si danes drugje poiščeš pivo.” Za hip me je zaskrbelo, da bo šla in bom ostala sama z njim, a takrat sta iz hiše prišli še mama in Svetlana, z ležalniki in brisačami za na plažo. Pijanec, ki ga je udaril brzi voz, se je v razširjeni ženski družbi iz neznanega razloga raztogotil. Vse tri odrasle ženske je nejevoljno premeril in nato svoj vročični pogled očitajoče zapičil vame:

“Što se praviš važan, Slovenac, a?!”

To je bilo najbrž zaradi Raletovih sončnih očal - zaradi njih sem bila važna. Prijela sem mamo in teto Svetlano pod roko in važno smo se odpravile v smeri glavne ulice, po kateri je bilo dvajset minut hoje do rečne obale. Pijanec je tako besno odkorakal naprej, da je za pasom privezana srajca kar plapolala za njim, teta Jovana pa nas je pospremila do ulice.

“Kdo je to?” je s smehom vprašala mama.

Jovana je zamahnila z roko: “Sploh se ne menite zanj in ga ne poslušajte, to je obična propalica.”

Smejala sem se tako močno, da sem morala z roko prijeti velika sončna očala, ki so mi zdrsnila na konico nosu in bi kmalu padla z moje premajhne glave. Propalica - to je kot propeler, ki ga je imel tale pijanec, ki se je zoperstavil hitremu vlaku, nedvomno v riti, tako hitro je namreč izginil za ovinkom.

Na plaži je mama rekla, da sva midve v Sloveniji ostali brez vsega, kajti stari oče in stara mama sta na pokopališču (“na veke”, je pisalo na nagrobniku), moj oče pa pri kurbi (za to ni bilo drugih besed), tako da se nimava s čim hvaliti, čeprav sva “navadni Slovenki”. Seveda tega ni rekla meni, ampak svoji sestri Svetlani, jaz sem samo gledala v reko in občudovala otroke, ki so tako lepo plavali z rokami in nogami hkrati ter z glavo nad vodo. Vstala sem in stekla do obrežja, zakoračila v mrzlo deročo vodo in se vrgla v desko proti toku, da me je nosilo z nogami naprej - ali pa nazaj. Delala sem se važno, ker sem imela na sebi Raletova sončna očala. V reki ni nihče drug nosil očal. A še vedno sem ju lahko slišala, kako se pogovarjata sede na odeji, razprostrti na travniku.

Teta je rekla moji mami: “Vse to je zate veliko breme.”

Nisem razumela, zakaj bi bilo breme nekaj, česar nimaš več.

SUZANA TRATNIK

---