Medicinska sestra iz Kopra prejemnica stanovskega odličja

Koprčanka, diplomirana medicinska sestra Doroteja Dobrinja, je poklicu zvesta že tri desetletja. Letos je med prejemnicami stanovskega odličja, zlatega znaka, edina s Primorske. Podeljuje ga zbornica - zveza medicinskih sester, babic in tehnikov. Za mnoge starše in otroke je znan obraz, saj je glavna sestra pediatričnega oddelka v izolski bolnišnici in vsak dan pri malih bolnikih. Ne le, ko gre za kakovostno strokovno delo, temveč tudi, ko potrebujejo pomoč, tolažbo, nasvet.

V širši družini je ob Doroteji Dobrinja medicinska sestra tudi njena mlajša sestra. “Kar ni nenavadno, saj so bile, ko sva bili majhni, najine lutke vedno vse povite,” prizna z nasmehom. “Vleklo me je v ta poklic, vpisala sem se na srednjo zdravstveno šolo v Piranu.”

Prva služba: novorojenčki

Po šolanju se je leta 1987 zaposlila na neonatalnem oddelku koprske porodnišnice. Tedaj je bila izolska bolnišnica razpršena na več lokacijah, porodnišnica z ginekologijo je domovala sredi Kopra. “Takoj sem se začela posvečati zdravim in bolnim novorojencem, njihovim materam, občasno sem delala še na ginekološkem oddelku. Takrat sem tudi sama postala mamica in si pridobivala še lastne izkušnje z novorojenčkom.”

V izolski bolnišnici je Doroteja Dobrinja predsednica izpitne komisije in nosilka predmeta zdravstvena nega za opravljanje strokovnih izpitov pri kandidatih z zaključeno srednješolsko izobrazbo ter izvajalka strokovnih predavanj pripravnikom. Sodeluje v presojanju bolnišničnih procesov in pri pripravi standardov v SBI. Na Fakulteti za zdravje Izola je mentorica in strokovna sodelavka za področje zdravstvene nege. Predseduje Strokovnemu društvu medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Koper. Sodeluje pri pripravi strokovnih izobraževanj združenja. Predseduje odboru regijskih strokovnih društev pri zbornici - zvezi. Je članica razširjenega odbora Strokovne sekcije medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v pediatriji in sodeluje pri pripravi protokolov za področje pediatrične zdravstvene nege.

Želja po znanju je narekovala študij ob delu na ljubljanski visoki šoli za zdravstvo. Ob napornem delu in družini je diplomirala leta 2002. Začasno, med letoma 2000 in 2005 je delala na oddelku transfuzijske medicine v izolski bolnišnici. “Tudi to delo mi je podarilo veliko dragocenih izkušenj. Spoznavala sem krvodajalce, njihove življenjske zgodbe in doživetja teh humanih ljudi. Stkale so se pristne vezi,” pripoveduje.

A želja po delu z malimi bolniki je bila močnejša in vrnila se je na pediatrični oddelek izolske bolnišnice. Tamkaj jo že trinajsto leto zapored sodelavci in otroški pacienti s starši srečujejo v vlogi glavne sestre oddelka. Pravijo, da je vselej prijazna in umirjena, zna poslušati, je čuteča in vedno pripravljena pomagati.

Ob delu je leta 2005 zaključila še pedagoško andragoško izobraževanje, zdaj pa na Fakulteti za vede o zdravju Univerze na Primorskem pripravlja še magistrsko delo.

Odgovorno in lepo delo

“Delo z bolnimi otroki, z malčki in dojenčki je zelo odgovorno,” pravi. “Ne znajo povedati, kaj jim je. Tudi šolarji pogosto ne znajo opisati vsega. Včasih so prestrašeni. Vsakdo je, ko je bolan, ranljiv in občutljiv, otroci še toliko bolj ... Medicinske sestre moramo imeti za to delo smisel, ljubezen in dodatne veščine, znanje, izkušnje. Znati moramo zelo dobro opazovati otroške bolnike, nujna je posebna zdravstvena vzgoja tudi za delo z njihovimi starši. Tudi ti so zelo zaskrbljeni, prizadeti ...”

Tudi psihologijo moraš obvladati. “Dobro moraš poznati značilnosti razvojnega obdobja od nič do 18. leta starosti. Pri zelo malih bolnikih moraš biti vešč ročnih spretnosti. Ni vseeno, kako, denimo, odvzameš kri novorojenčku, dojenčku ....”

Pri starejših otrocih so potrebne tudi veščine, ki se nanašajo na prepoznavanje socialnih razmer in stisk, ki jih doživlja otrok. “Tu in tam se soočamo še s primeri suicidalnega vedenja pri otrocih in mladostnikih. Nekateri otroci se težko 'odprejo', a večina počasi sestram začne zaupati, začutijo potrebo po pogovoru, po zaupniku, svetovalcu ...”

Nekatere mlade sestre si premislijo

Z delom se nizajo lepi, pa tudi žalostni spomini. “Lepi in nepozabni so, ko otrok ozdravi, lepo napreduje in ko prizna, da mu je bilo lepo z nami. Ko te močno stisne in začutiš, da ti je hvaležen, da te ima po otroško rad ... Žalostni pa ... najteže je, ko se soočiš s smrtjo, ki je bila zaradi težkega zdravstvenega stanja neizbežna. Kljub 'kilometrini' se me to vsakič še vedno dotakne ... vseh na oddelku zaposlenih se po svoje dotakne ...”

Poklic, ki je lep in hkrati naporen, ni primeren za vsakogar. Zato ni naključje, da si mnoge mlade medicinske sestre po šolanju premislijo, čeprav si sprva želijo delati z otroki.

Ko krožijo na bolnišničnih oddelkih in opravljajo prakso, je delo na pediatriji zahtevna preizkušnja. “Učimo in usposabljamo jih, preverjamo znanje in ocenjujemo, ali in koliko so usposobljene, kdaj bodo lahko začele samostojno delati. Uvajanje zahteva svoj čas. Si pa vmes marsikatera premisli in poišče delo drugje,” pravi sogovornica.

Omenja, da se nekatere že po dveh mesecih zglasijo pri njej in priznajo, da se ne počutijo sposobne delati z otroškimi bolniki. “Zato je fluktuacija pri nas velika. Seveda pa bi morale biti tiste, ki ljubijo to delo in imajo smisel zanj, ga z ljubeznijo opravljajo in so pri otrocih priljubljene, temu primerno plačane, kar žal ni tako, saj je sistem nagrajevanja neživljenjski in ni prilagojen razmeram,” poudarja sogovornica. “Ne upošteva pomembnega dejstva, da je medicinska sestra 24 ur ob bolniku, da se mu mora v celoti posvetiti, ga v celoti oskrbeti, budno opazovati, pogosto zelo hitro in suvereno ukrepati ... Preostali poklici v zdravstvu pa v ta proces vstopajo in iz njega izstopajo.”

Verjame v prijazno zdravstveno oskrbo otrok in partnerski odnos z njihovimi starši. Zdravstveno nego razume kot poklic, ki je kljub intenzivnemu napredku zmožna še velikih in pomembnih sprememb ter izboljšav znotraj zdravstva.

“Spodbujam razvoj osebnostnih vrednot lika medicinske sestre, torej potrpežljivost, spoštovanje, inovativnost, skromnost, odgovornost, učenje,” zavzeto našteva.

Brez domačih ne bi zmogla

Naporom, zahtevnim obveznostim, obenem tudi številnim funkcijam, ki jih opravlja, istočasno pa še študiju, ne bi bila kos, če ne bi imela trdne opore in zlasti razumevanja v družini. “Mož me podpira in mi pomaga, otroka sta se že od malega navadila na vse to, tudi na delo v turnusih. Res pa je, da sem vedno vsak prosti trenutek posvečala družini in da smo si tudi doma obveznosti znali porazdeliti. Tako smo se laže posvečali drug drugemu in uživali v skupnih aktivnostih v prostem času,” pripoveduje.

Ponosna je, da sta z možem vzgojila zdaj 31-letnega sina Patrika in 26-letno hčerko Veroniko. “Sva pa tudi že nona in nono triletnemu vnučku Alekseju. Čudovito je biti nona in nono. Upam, da bova v prihodnje imela vsaj pet vnukov! Ko si stari starš, lahko vnuke 'cartaš' in razvajaš, čeprav moraš dosledno spoštovati navodila njihovih staršev. Sem tudi borka za pravice otrok. Vsi otroci bi morali imeti srečno, lepo otroštvo, polno ljubezni, naklonjenosti in ne bi smeli živeti v nikakršnem pomanjkanju na nobenem področju.”

JASNA ARKO

---