Iz teka rojeni, za tek ustvarjeni

Ok, preberite knjigo Rojeni za tek Christopherja McDougalla (Založba Sanje) in pozabite na vse dosedanje teorije o nastanku človeka. Človek se ni ločil od vseh drugih živih bitij in se zavihtel na najvišjo evolucijsko stopničko zato, ker bi ga bog stvarnik za to izbral.

Niti zato, ker bi naš daljni prednik nekega dne s tal dvignil palico, se vzravnal in z njo zamahnil kot v Kubrickovem filmu Odiseja 2001 v vesolju. Prav tako ni za človeka bistveno, da zna govoriti in pisati. Ne, vse te značilnosti so povsem postranskega pomena. Ključni evolucijski trenutek modernega človeka je - tek.

Prav ste razumeli. Tek. Neverjetno? Nikakor. Tek je ustvaril modernega človeka. Smo to, kar smo, samo zato, ker smo najprej tekli.

Tekli smo zato, ker smo bili šibki. Tekli na vso moč. Bežali smo in lovili. In pri tem nismo ljubili kratkih razdalj. Nismo bili “usaini bolti”, ampak prej “emili zatopki”. Rodili smo se kot dolgoprogaši. Pa še kakšni dolgoprogaši! Nori ultramaratonci, ki kot za šalo pretečejo 150, 200 kilometrov. Tekli smo noč in dan. V peklenski pripeki, v mrazu, v dežju.

Tekli niso samo mladeniči - petnajstletniki, dvajsetletniki. Skupaj z njimi so prah prvobitnih savan dvigovali tudi šestdesetletniki. In ženske. Šibki spol? Pozabite! Na dolge razdalje so bile enako hitre kot moški, včasih še hitrejše. Tekle so same ali z otroki na hrbtu. Kdor ni tekel, ni lovil, zato ni mogel ničesar uloviti. Če ni tekel, je lahko sam postal plen.

Plemena prvobitnih ljudi so tekla tudi, ko so se selila. To so bili vendarle nomadski lovci in nabiralci plodov. Torej so se selili tako, da so tekli. Tedaj našim prednikom konkurenčni neandertalci so nanje verjetno gledali zviška, posmehljivo, češ, kaj neki počno ta krhka, gola bitja. Sami so bili pač izbranci: močni, robustni, z močnimi kostmi. In velikimi možgani.

Bili so izvrstni lovci, ki so velike sesalce čakali v zasedi in jih pobili s palicami. Bilo je kot v kakšnem hollywoodskem akcijskem filmu: vse je letelo po zraku, pokale so kosti, kri je brizgala, prsi so udarile ob prsi, dokler ni mogočni mamut klecnil. Vsenaokrog pa trupla in stokajoči ranjenci. Neandertalci so bili zvezdniki svojega časa. Nekakšni schwarzeneggerji divjine. A kljub temu niso preživeli.

Naši predniki pa so bili ... hja, bili so bolj podobni redkobesednemu Woodyju Allenu brez očal. A znali so teči, to pa to. V gruči so se zapodili za antilopo in jo toliko časa preganjali, dokler se ni izčrpana in dehidrirana zgrudila na tla. Imeli so strategijo, znali so predvideti, kaj bo preganjana žival naredila, kako se bo obnašala. Tekli so in brali sledove. Tako, kot danes to počnejo še redki Bušmani v Afriki, tisti, ki so v zahodnoevropski civilizacijski plimi še preživeli kot lovci in nomadi.

In, ne pozabimo, tu je še pleme Tarahumar, Indijancev, ki še danes živijo v najbolj nedostopnih kanjonih gorovja Sierra Madre v Mehiki. O njih piše McDougall. S svojim načinom življenja nam pomagajo odkrivati izgubljeni “sveti gral”: vir človekove sreče in popolnosti, našo evolucijsko čarobno palico, s pomočjo katere smo postali prvi in najmočnejši - tek. Ti Indijanci so preživeli, ker so pred belimi osvajalci bežali, se umikali. Pred konkvistadorji sta jih reševali njihova neverjetna tekaška vzdržljivost in nevidnost. Tarahumare tečejo v strahoviti puščavski vročini, po ozemlju, ki je za sodobnega človeka nedostopno. Do najmanjše podrobnosti so ohranili evolucijsko prednost naše vrste, prav tisto, na kar je sodobni civilizirani človek že pozabil.

Ahilova tetiva in rit

Vse lepo in prav, te zgodbe o preživelih Indijancih in njihovih čudežnih sposobnostih so zanimive, vendar pa, kje je konkretno videti te naše evolucijske primerjalne prednosti? Kako vemo, da smo rojeni za tek? Na ta vprašanja sta s preciznimi znanstvenimi orodji poskušala odgovoriti ameriška znanstvenika - biolog Dennis Bramble in antropolog Daniel Lieberman. Svojo hipotezo o človeku tekaču utemeljujeta na dognanjih o človeški anatomiji in antropoloških lastnostih predhodnikov modernega človeka.

Najprej ugotavljata, da smo ljudje goli in da se potimo. Torej? Bramble in Lieberman menita, da je ključna človekova prednost njegov boljši termoregulacijski sistem, ki omogoča “vodno” hlajenje telesa, ki ni pokrito z gosto dlako, kot velja za večino drugih živali.

Poleg učinkovitega sistema “vodnega hlajenja” je Bramble našel še številne anatomske posebnosti, ki pridejo do izraza pri teku. Podobno kot pri živalih, ki se odlikujejo po izjemnem teku (antilope, konji, psi), je namreč tudi pri človeku odkril posebno vezivno strukturo, strokovno poimenovano nuhalni ligament, ki omogoča stalen položaj glave ne glede na gibanje celotnega telesa med tekom. Glava vzdržuje položaj, ki ohranja vse ključne senzorične funkcije tudi, ko tečemo.

Prof. Bramble nas primerja z našimi še živečimi sorodniki, navadnimi šimpanzi. Čeprav si s šimpanzi po več kot šestih milijonih let ločene evolucije še vedno delimo petindevetdeset odstotkov zapisa DNK, pa je bistveno tisto, po čemer se razlikujemo. “Del telesa, ki si ga ne delimo,” pravi Bramble, “je ahilova tetiva, ki mečno mišico povezuje s peto: mi jo imamo, šimpanzi je nimajo. Imamo zelo različna stopala: naša so usločena, šimpanzova so ploska. Naši prsti na nogah so kratki in ravni, kar pomaga pri teku, medtem ko so pri šimpanzih dolgi in poševno postavljeni, veliko primernejši za hojo.” Torej, če bi bil človek ustvarjen samo za hojo, ne bi potreboval ne ahilove tetive ne kratkih prstov.

No, in ne nazadnje je tu še rit. Šimpanzi je skorajda nimajo, naša pa je sorazmerno velika - imamo zajetno zadnjično mišico. Zakaj jo sploh imamo? Ne samo zaradi spolne privlačnosti, velike zadnjice potrebujemo predvsem pri teku. Naloga naše zadnjice je, da zagonski sili zgornjega telesa preprečuje, da bi nas prekucnila na nos.

Kmetje premagali lovce

Ampak, kaj nam pomaga ugotovitev, da smo bili (nekoč davno) rojeni za tek, če smo danes to svojo evolucijsko prednost povsem zapravili. Kaj se je zgodilo?

Sila preprosto: kulture lovcev in nabiralcev plodov, torej kulture ultramaratoncev, so se postopoma umaknile pred kulturami, ki so temeljile na obdelovanju zemlje in živinoreji, torej pred kulturami, ki so prisegale na hojo in sedenje. Zakaj je do tega prišlo, izvrstno pojasnjuje Jared Diamond v knjigi Puške, bacili in jeklo. “Udomačitev živali in rastlin je neposredno vodila v gostejše človeške populacije, ker je omogočila proizvodnjo večjih količin hrane kot pa lov in nabiranje,” ugotavlja Diamond. Zaradi ustaljenega bivanja so ljudje lahko shranjevali presežke hrane. Shranjena živila pa so ključna za preživljanje tistih, ki hrane ne pridelujejo, pač pa se specializirajo za kaj drugega: denimo za vojake, obrtnike, filozofe, izumitelje ... Ženske ostajajo doma, rojevajo več otrok. Nastajajo vasi, mesta, države. In že smo pri virih moči sodobne zahodne civilizacije. Dobro preskrbljene in številne vojske zahodnih imperijev so skrbele samo za bojevanje, medtem ko indijanska, večinoma nomadska plemena niso imela profesionalnih vojakov. In so tako izgubljala vojne in ozemlja - na koncu pa še sama sebe.

S postopnim zatonom lovskih in nabiralskih kultur je počasi slabela tudi tista sposobnost, ki je človeka pred desettisoči let naredila za zmagovitega v odnosu do drugih živalskih vrst - sposobnost vztrajnostnega teka na dolge razdalje.

Danes smo tu, kjer smo - na “razvitem” zahodu soočeni z epidemijo debelosti globalnih razsežnosti. Zakaj? Zaradi preobilja hrane, nasičene s sladkorji in maščobami. Zaradi statičnega, sedečega življenja. Nesposobni premikanja.

Naša telesa so sicer ustvarjena za tek - kaj tek! - za vražje dolg ultramaraton! A tega naša telesa že dolgo niso izkusila. Zanemarili smo vse, kar je bilo del naše evolucijske prednosti. Hodimo poredko, tečemo pa samo, če zamujamo na avtobus ali vlak, ali pa če to moramo početi med urami telesne vzgoje v osnovni šoli. Zaradi tega smo bolj debeli, dajejo nas bolezni sodobne družbe. Bolehamo za diabetesom, visokim pritiskom, srčnimi obolenji, rakom. Obdali smo se s podaljški svojega telesa, tehnološkimi berglami: kolesi, avtomobili, letali, mobiteli in računalniki. Lahko ves božji dan presedimo pred televizijo in računalnikom - in preživimo. Tudi hrano lahko dobimo kar na dom, tako da se nam res ni treba premakniti. Naša telesa, ti izvrstni instrumenti za tek, mirujejo, hirajo in gnijejo. Sicer se zdi, da se nekaj drobnega prebuja - zvečer in ob vikendih je videti vse več tekačev - a kaj, ko je tek danes samo aerobna pavza v dolgem ultramaratonu sedenja.

ROBERT ŠKRLJ

---