Jure Grando, vampir z imenom in priimkom
Svet
22. 01. 2011, 10.35
, posodobljeno: 29. 10. 2017, 20.56
Prvi vampir ni bil grof Drakula, niti ni bila to krvava princesa Elizabeta Bathory. In vampirji ne prihajajo iz Transilvanije, pač pa iz Istre in Srbije. Prvi med njimi, ki je v pisnih virih naveden z imenom in priimkom, pa je bil naš sosed, Jure Grando iz Kringe pri Pazinu.
Odpri galerijo
V času Jureta Granda se je tudi v cerkvi v Kringi dogajalo marsikaj zanimivega, poroča Valvasor. “V tej cerkvi so večkrat videvali ponočno procesijo; prisostvovalo ji je veliko ljudi v belih oblekah in s prižganimi svečami.” Kot zanimivost pa navade tudi to, da v cerkvi ni nobenega pajka ali pajčevine. Foto: David Vatovec
Pri podobi Jureta Granda lahko pozabite na sodobne hollywoodske podobe zalih mladeničev, razneženih zaradi svoje ujetosti v večno življenje, plavajočih na krilih modrosti dolgoletnega bivanja in hrepenečih po čustvih, ki so jih še imeli za časa svojega človeškega življenja. Jure je bil namreč prvi in zato je bil negativec, kakršne srečamo v pionirskih časih vampirskih upodobitev.
Bil je prav nadležno bitje in je po svoji smrti nespodobno posegal v življenje na vasi in burkal predvsem noči, v postelji nadlegoval svojo vdovo in trkal po vratih vaščanov in jih s tem jemal v smrt. Dokler ni bilo po 16 letih vaščanom vsega dovolj in so mu - kot se za vampirski “game over” spodobi - odsekali glavo. Kot se spodobi za istrske kmete, pa so to storili s “kosiričem”. In ne z žago ali sekiro, kot je navedeno na nekaterih spletnih straneh v angleškem jeziku. Tako med sprehodom po muzeju Jureta Granda pripoveduje Mladen Rajko, domačin iz Kringe pri Pazinu in tinjanski župan.
Kot prvi vampir je največkrat napačno naveden Vlad Tepeš (Vlad III., imenovan tudi Nabijač, vlaški vojvoda). Živel je med letoma 1431 in 1476. V zgodovini je poznan kot borec proti Turkom, navdahnil pa je tudi Brama Stokerja, ki je napisal roman Drakula, kar je spodbudilo zmoto o njegovi vampirski biti. Naslov romana izvira iz Vladovega priimka Draculea, ki pomeni zmajev sin. Njegov oče je bil namreč Dracul (zmaj), ker je pripadal zmajevemu redu. Kot otroka so Vlada ugrabili Turki, njegovega očeta in brata pa so ubili, za kar se jim je kasneje maščeval. Turke in druge svoje nasprotnike je kruto pobijal (glede na različne vire naj bi bilo med njegovimi žrtvami celo od 40.000 do 100.000 ljudi). Ljudi, ki so kradli in lagali, naj bi žgal, jih pekel in kuhal, jim odiral kožo, jih posipal s soljo, jih natikal na kole in njihovim mesom hranil njihove sorodnike. A ves njegov gnev se je končal prav v bitki proti Turkom pri Bukarešti, kjer so ga ubili. Pokopali so ga na Vlaškem, njegove posmrtne ostanke pa so v začetku 20. stoletja izkopali in jih preučili, a niso našli nič nenavadnega. Po neki drugi teoriji naj bi ga pokopali v samostanu blizu Bukarešte.
In nastala je legenda
“Leta 1672 so v Kringi hoteli zabiti kol v truplo Jureta Granda. Ker kol ni hotel v telo, so mrliču odrezali glavo. Tega drznega dejanja so se lotili Mikolo Nyena, Stipan Milasić, Miho Radetić, Mattio Chericatin, Nikolo Macina, Jera Macina, Jura Sorsić, Martin Udorejčić in Mikula Crairaer,” je le nekaj let kasneje (1689) v Slavi vojvodine Kranjske zapisal Janez Vajkard Valvasor.
317 let zatem pa so zapis obudili med literarnim festivalom v Kringi, ga zapisali na kamnito ploščo (našteli so imena: Miho Radetić, Stipan Milašić, Matej Hrvatin, Nikola i Jure Maćina, Juraj Žužić, Martin Udovičić, Nikola Krajša, Peter Juraj in Nikola Nyena), jo vzidali na pročelje nekdanje šole v središču vasi in obudili legendo. Skupaj z lokalom Vampire in muzejem, posvečenem Juretu Grandu, je vasica s 180 prebivalci odprla novo turistično ponudbo.
Kot pravi Mladen Rajko, starejši ljudje pripovedujejo, da so jih kot otroke vedno strašili, da bo ponje prišel Jure Grando, če ne bodo pridni. Kaj več o tem pa nočejo povedati. In tudi o mestu, kjer naj bi bil Juretov grob, so domačini skrivnostni. Med obema vojnama so pokopališče pri cerkvi v Kringi prekopavali in selili grobove, tako da se je sled za Juretovim grobom zgubila. A nekdo iz vasi naj bi vseeno vedel, kje so njegove kosti, pa tega noče izdati.
O Juretu Grandu molči tudi Cerkev. V rojstnih knjigah in knjigah duš so namreč našli podatke do leta 1600 in po letu 1700. Manjka pa knjiga stoletja, v katerem je v Kringi živel Jure, pravi Mladen Rajko. Kljub nezgovornosti domačinov in molku Cerkve pa se ve, da je Jure Grando živel kak kilometer ven iz vasi. Baje so ga tja izgnali vaščani, ker je bil že za časa življenja nepridiprav. Mogoče je bil nezakonski otrok in je bil zato nezaželen v vasi. Možno je tudi, da je bil prosvetitelj in ga zato Cerkev ni marala. Nekateri celo trdijo, da se je duša Giordana Bruna, potem ko so ga sežgali na grmadi, preselila v Jureta Granda in razgrajala po Kringi še po njegovi smrti.
Muzejček Jureta Granda v Kringi med drugim postreže tudi z zbirko stekleničk z zvarki iz olj in žganja, ki naj bi ljudi varovali pred vampirji. Razstavljena je tudi kopija zapiskov in navodil iz druge polovice 17. stoletja, ki predpisujejo, kako je treba zvarke uporabljati. “Medežija je nakanjena za pomaz kurajnih ljudi, ki bi se dali vrči proti štrigunah. Z medežijon se rbi prekrižiti i namazati lice i ruke i noge spod kolini ma ne poplate a prije pohodah popiti gučak medežije,” pravi navodilo za eno od njih. (Z zdravilom naj se namažejo pogumni, ki se bodo spopadli s štrigoni. Z zdravilom naj se prekrižajo, si namažejo obraz in noge pod koleni, a ne po podplatih. Pred spopadom je treba popiti požirek zdravila.) Navodila predpisujejo tudi, da mora imeti vsaka družina oljčno olje (uje od ulike), ki koristi pri vsaki rani in brani pred “štrigarijami”.
Že vsako od teh namigovanj bi bilo dovolj, da bi Jureta še za časa življenja ožigosali za štrigona, kakor so v Istri imenovali zla bitja in duhove, kar bi danes lahko prevedli tudi v vampirja. Mešanica vsega pa bi to le še potrdila.
Duhovi, ki obiskujejo vdove
“Podeželani in kmetje v Istri trdno verjamejo v čarovnice in čarodeje, ki otrokom pijejo kri. Takim pravijo štrigoni ali vedarci. Ko tak štrigon gagne, so prepričani, da se proti polnoči odpravi na vas in tam trka in razbija po vratih. In v tistih hišah, kjer je ropotal po vratih, čez nekaj dni nekdo umre. Ko tako kdo umre, kmetje pravijo, da ga je požrl štrigon,” piše Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske. In kaj še verjamejo istrski globokoumni kmetje, se sprašuje. “Tudi to, da se štrigoni ponoči priplazijo k ženam in z njimi spijo, pri tem pa ne spregovorijo besede.” A Valvasorja je vseeno razjedal dvom in ni verjel v nočne posteljne duhove: “Jaz pa se le bojim, da k vdovam, posebno če so mlade in lepe, hodijo spat duhovi iz mesa in kosti.”
Ne glede na to, kakšen je bil Jure v življenju, ga je še hujša usoda čakala po smrti. Že v noči po pogrebu so ga videli, kako hodi naokoli, poroča Valvasor. Pater, ki ga je pokopal in mu bral mašo, ga je videl sedeti za vrati, ko je zapuščal pokojnikovo hišo, kamor ga je vdova povabila na kosilo. Zatem naj bi pokojnika še večkrat videli po vaških ulicah. “Začel je trkati na vrata hiš; zaradi tega je umrlo kar nekaj ljudi. /.../ Oglasil se je tudi pri svoji vdoveli ženi in z njo resnično spal. Ker pa se ji je gnusil, se je odločila in odšla k županu Mihi Radetiću; ostala je pri njem in ga prosila, naj ji pomaga proti mrtvemu možu.”
Župan je nato poklical nekaj pogumnih mož. “Odločili so se, da bodo nemirnega pokojnika pomirili. Odpravili so se na pokopališče, s seboj vzeli dve laterni in križ ter odkopali grob. Videli so, da je mrlič v obraz lepo rožnat in da ima odprto žrelo. Ob pogledu na pošast so se tako ustrašili, da so zbežali. Župana je zelo prizadelo, da se devet živih boji enega mrtvega in jih je le pogled nanj spremenil v strahopetne zajce. Zato jim je začel prigovarjati in jih končno prepričal, da so se vsi skupaj vrnili h grobu. Tokrat so poskušali v mrtveca zabiti kol, vendar se jim to ni posrečilo, ker se je kol vedno odbil. Ob teh poskusih je župan igral duhovnika, mrtvemu je molel pod nos križ in ga nagovarjal: 'Glej, štrigon, tu je Jezus Kristus, ki nas je rešil pekla in je za nas umrl! In ti, štrigon, ne moreš najti miru!' In še druge podobne očitke je govoril ta eksorcist medtem, ko so pošasti iz oči začele teči solze.” Ker trupla niso mogli prebosti s kolom, so mu nato odsekali glavo. Ob tem naj bi Jure Grando zakričal in se zvil, kot bi bil živ. Krvav grob so zatem zasuli, in v vasi je bil mir.
Valvasor pri tem sklene, da je dogodek resničen, saj je sam govoril z ljudmi, ki so bili zraven. Doda še, da je v Istri navada, da mrliča, ki ne more najti miru, izkopljejo in mu v telo zabijejo glogov kol. O tem je Valvasor slišal tudi v Lindarju nedaleč od Pazina in v neki istrski vasi na beneški strani.
Razsvetljenstvo in vraževerje
A tako kot je Valvasor dvomil, da duhovi nadlegujejo mlade vdove, je dvomil tudi o krvi, ki da se je iz mrtveca razlila po grobu. “Da iz trupla priteče kri, je optična prevara, s katero satan obnori vraževerne take ljudi. Da duh vstaja in trka na vrata in da v taki hiši kmalu kdo umre, za to je krivo njihovo vraževerje, kajti v kar verujejo to se tudi zgodi.”
Tudi če je šlo le za vraževerje, so štrigoni in druga zla bitja v preteklosti igrali veliko vlogo. Zgodbam o nadnaravnih bitjih, ki pijejo kri in po smrti vstajajo iz groba, je mogoče slediti skozi vso zgodovino in na vseh koncih sveta. V starem Egiptu naj bi kri pila boginja Sekmet, upodobitve bitij, ki so pila kri, so našli na perzijski keramiki, Grki in Rimljani so poznali demone, ki naj bi se spreminjali v mlade ženske in zapeljevali moške, spali z njimi in jim pili kri, v Portoriku in Mehiki poznajo bitje chupacabre, ki pije kri domačim živalim ...
Vzhodna Evropa pa je v 18. stoletju, čeprav je bilo to obdobje prosvetljenstva, zaradi “vampirjev” povsem ponorela. Predvsem na Balkanu so zabeležili toliko izkopavanj trupel, prebadanj in obglavljanj, da je vladarica Marija Terezija vzela stvari v svoje roke. Na teren je poslala svojega zdravnika Gerarda van Swietena in ta je ugotovil, da vampirji (čeprav jih takrat še niso tako imenovali) ne obstajajo. Dejstvo, da so trupla dlje časa po pokopu ostala ohranjena, je pripisal pomanjkanju kisika pod zemljo in domišljiji. Marija Terezija je zato z zakonom prepovedala odpiranje grobov in skrunjenje trupel.
A plazu niti s tem ukrepom ni mogla ustaviti. Ne le, da je vampirstvo preživelo v govoricah, prenesli so ga tudi v literaturo, slikarstvo in kasneje v filme, televizijske serije, v stripe in računalniške igrice. Vampirju je življenje v pesmi Vampir leta 1748 vdahnil Heinrich Avgust Ossenfelder, sledili sta LenoraGottfrieda Bürgerja in GoethejevaDie Braut von Corinth (Korintska nevesta). V zgodbi The Vampyre (Vampir) je vampirja leta 1819 oživil John Polidori in navdahnil tudi lorda Byrona, s katerim je bil v tesnih stikih, saj je bil njegov zdravnik, da je napisal pesnitev Džavr (The Giaour). Leta 1897 se je Bram Stoker podpisal pod roman Drakula, kar je bil prvi korak od vampirjev, ki so tradicionalno utelešali zlo, proti vampirjem kot tragičnim junakom. Med sodobnejšimi in bolj mainstreamovskimi deli je to sliko po letu 1976 utrdila Anne Rice z Intervjujem z vampirjem in drugimi deli iz Vampirske kronike (Vampire Chronicles).
Jureta Granda, vampirja iz Kringe, je upodobil tudi hrvaški pisec Boris Perić v romanu Vampir.
Film je sledil literaturi in po filmih Nosferatu (režiser Murnau) in Drakula (režiser Browning, v glavni vlogi Bela Lugosi) preko CoppolovegaDrakule pristal pri mehkužnem Louisu v Intervjuju z vampirjem (režija Neil Jordan). Najstnice, medleče nad knjigami in filmi iz serije Saga somraka (Twilight Saga), nadaljevankami True Blood (Prava kri) in The Vampire Diaries (Vampirski dnevniki), so le nadaljevanje, ki se niti ne razlikuje veliko od vraževerja izpred 300 in več let.
HELENA RACE