Ko se je britev mrzlo dotaknila njegovega grla

Stvari so sila, naravnost strašljivo prepletene in soodvisne. Če mladi, komaj 23-letni angleški kapitan Robert Fitzroy 13. novembra 1828 ne bi prevzel poveljstva nad malim zemljemerskim brigom Beagle, ne bi, tedaj še golobradi in duhovniškemu poklicu namenjen gospodič Charles Darwin nikoli obplul sveta.

Odpri galerijo

Prav tako ne bi nikoli dobil priložnosti odkriti vso raznolikost življenja na različnih celinah in različnih zemljepisnih širinah. In tako verjetno ne bi nikoli napisal svojega znamenitega Potovanja z ladjo Beagle in še bolj znamenitega dela O izvoru vrst, del, ki sta v samem temelju spremenila naš pogled na nastanek in razvoj življenja na našem planetu.

Robert Fitzroy je bil namreč tisti, ki je Darwina, tedaj še nadobudnega, v veliki meri zgolj navdušenega geologa in zbiralca metuljev, povabil na krov svoje ladje, da bi mu pomagal pri zemljemerskih poslih na daljnih obalah južnega dela Južne Amerike. In Darwin med potovanjem po vsej verjetnosti ne bi mogel opraviti tako obsežnega zbirateljskega in raziskovalnega dela, če kapitan Fitzroy ne bi sam bil tako zelo odprtega duha in tako zelo razsvetljenega uma. Mladi angleški kapitan je bil tako zelo pred svojim časom, da je na potovanju sam prišel do nekaterih presenetljivih odkritij pri napovedovanju vremena, zlasti neviht na morju. Sam jih je namreč doživel nič koliko, najbolj uničujoče nekje pri Rtu Maldonado ob obalah Urugvaja in na Ognjeni zemlji. V meteorološkem smislu je bil Fitzroy človek, ki je stopal osupljivo pred časom. Njegovo povezovanje sončnih peg z vremenskimi vzorci je celo še danes deležno zasmehovanja Britanskega meteorološkega urada, pa čeprav so vremenske napovedi, ki upoštevajo tudi delovanje sončnih peg, natančnejše od običajnih. Nič novega pod soncem: človek je narejen iz genov, geni pa so, prosto po Dawkinsu, najbolj egoistična tvarina v vesolju.

Kljub temu kapitan Fitzroy (kasneje so ga povišali v admirala) še zmeraj tiči globoko v senci Charlesa Darwina, njegovega sopotnika in sprva velikega prijatelja na krovu ladje Beagle. To kapitanovo ždenje v senci slavnega naravoslovca je v marsičem upravičeno, v celoti gledano pa povsem krivično. Krivično tudi do drugih potnikov na ladji Beagle. Ne prej ne potem se ne bi moglo na enem mestu zbrati toliko nadarjenih posameznikov; in nikoli ne bi mogli tako ljubeče obroditi sadov. Kar petim Beaglovim častnikom je uspelo doseči admiralski čin. Med njimi sta bila tudi bodoča generalna guvernerja Nove Zelandije in Queenslanda, parlamentarni poslanec, bodoči vodja britanskega Trgovinskega odbora in Meteorološkega urada in dva slikarja, ki sta dosegla znatno prepoznavnost v državi, kjer sta bivala, Augustus Earle in Conrad Martens. Danes bi rekli, da je bila ladja Beagle prava “valilnica talentov”, njihovo obdobje zorenja pa je trajalo polnih pet let, kolikor so potrebovali, da so ob neštevilnih peripetijah prepluli skoraj vsa morja sveta.

Ta stvor teme

O tem neverjetnem potovanju, ki je kasneje povzročilo usodni in dolgoročni prelom v človekovem dojemanju sebe in narave, pripoveduje angleški pisatelj Harry Thompson (1960-2005) v zgodovinskem romanu This Thing of Darkness (Ta stvor teme), ki je v slovenskem prevodu (Založba Sanje) izšel prav v času, ko je pred 180 leti, 27. decembra 1831 iz Devonporta (Anglija) na svoje drugo, znamenito potovanje izplula majhna trijambornica Beagle. Kot igro naključij lahko jemljemo tudi dejstvo, da je ta Thompsonov romaneskni prvenec izšel leta 2005, torej ob 200. obletnici rojstva Roberta Fitzroya. Pravzaprav drži, da to ni roman o slavnem Darwinu, ampak veliko bolj o danes komaj znanem Fitzroyu. Naslov Ta stvor teme pa je mogoče razumeti tudi v povezavi s Fitzroyevimi vse pogostejšimi padci v mračne globine depresije, padci, ki so dosegli najgloblje dno s kapitanovim samomorom leta 1865. Tedaj njegove duševne bolezni niso znali ne poimenovati ne zdraviti. Danes jo diagnosticirajo kot bipolarno motnjo. Menda jo zdravijo z litijem, medtem ko je bila v zgodnjem devetnajstem stoletju zastrašujoča in nepojasnljiva spremljevalka tistih, ki so zanjo bolehali, a bili sicer umsko povsem uravnovešeni.

Toda Ta stvor teme lahko beremo tudi drugače. Kot bolestno trganje iz lepljivih temin kolektivnega nezavednega na prelomu srednjega v novi vek, kot dolgotrajno levitev iz stanja, v katerem so ljudje na svet gledali skozi prizmo verskih resnic in ga razlagali tako, da so ga prilagajali ugotovitvam iz svetih knjig božjega razodetja. Do tedaj so verjeli, da je Bog ustvaril svet in vse, kar je bilo na njem in da je vse večno in nespremenljivo. Potlej so se te večne resnice zamajale. Skozi vse potovanje se dogaja intelektualni spopad med starimi razlagami, utemeljenimi v Stari zavezi, in novimi odkritji, ki izhajajo iz neobremenjenega, neposrednega uvida stvari.

Vesoljni potop ali tektonski premiki?

Kako mučno, kako težko je trganje iz spon predsodkov, je moč razbrati iz številnih dialogov med Darwinom in Fitzroyem. Prijatelja sta se včasih na smrt skregala okrog vprašanja, ali so zemeljske plasti na obalah Patagonije (Argentina) ali visoko v gorah Andov (Čile), sestavljene iz ostankov morskih školjk, posledica svetopisemskega vesoljnega potopa ali tektonskih premikov zemeljske površine. In še bolj vroče so bile razprave o tem, ali je raznolikost živalskih in rastlinskih vrst, ki jih je posadka Beagla odkrila pri svojih raziskovanjih obal Južne Amerike, nespremenljiva in dana od Boga, ali pa je to samo eno od mnogih razvojnih stopenj v milijone let dolgem prilagajanju življenja razmeram v okolju. Darwin je doživljal postopno razsvetljenje, uvid v bistvo stvari, v naravni izbor, ki je vladal vsemu živemu, v evolucijo, Fitzroy pa je ob teh odkritjih doživlja globoke konflikte s svojim verskim prepričanjem. Kot aristokrat (izhajal je iz bogate angleške plemiške družine) je še posebej boleče občutil razpadanje starih družbenih razmerij in sesipanje “večnih” resnic v prah. V prodoru novega sveta, utemeljenega na znanosti, tehnologiji in podjetništvu (tedanja družba je živela pod močnim vtisom teorij utemeljitelja ekonomije, Škota Adama Smitha) je videl “slepo drvenje človeštva proti neločljivo povezanim ciljem samonapredka in samouničenja”. Denar je izpodrival do tedaj prevladujočo hierarhijo družbenih vrednot. Za Fitzroya sta bili dana beseda in čast veliko pomembnejši kot neposredne materialne koristi. Tudi zaradi zvestobe takšnemu prepričanju je umrl povsem obubožan.

V prvi polovici devetnajstega stoletja je bila v polnem razmahu tudi kolonizacija novega sveta. Ladja Beagle je bila vojaška ladja, ki jo je britanska kraljeva mornarica poslala na pot, da bi za potrebe drugih britanskih vojaških in zlasti trgovskih ladij zarisala natančne zemljevide obal Južne Amerike; na njih naj bi bili označeni najmanjši zalivi, najtesnejši prelivi in vse čeri na območju Ognjene zemlje, skrajni južni konici ameriške celine, izjemno strateškem območju, kjer je bil edini morski prehod med Atlantskim in Tihim oceanom.

V Indijancih je videl ljudi

Čeprav je bil zvesti podanik njegovega visočanstva angleškega kralja, pa je Fitzroy imel tudi čisto svoj pogled na avtohtone prebivalce Ognjene zemlje in Patagonije. V njih je vendarle videl ljudi. Postavil jih je sicer na najnižjo razvojno stopnjo, vendar so bili še vedno ljudje, vredni vsega spoštovanja. V tem se je razlikoval od tedaj prevladujočega odnosa zahodnega sveta do Indijancev: v njih so Evropejci videli zgolj človeku podobne živali brez kulture in jezika. Fitzroy je že na svojem prvem potovanju na krovu ladje Beagle z Ognjene zemlje v Anglijo pripeljal štiri domorodce (Jemmyja Gumbka, Yorka Minstra, Ognjeno Košaro in Čoln Spomina), da bi jih tu civiliziral, in jih nato, prežete z visoko angleško civilizacijo, vrnil v domovino, da bi med svojimi ljudmi širili dosežke angleške kulture in krščansko vero. Projekt je propadel skupaj z misijonom, ki ga je nameraval postaviti na Ognjeni zemlji.

Drugače ni moglo biti, saj je bilo razmerje grobe moči na strani belih kolonizatorjev. Prav v času, ko se je ladja Beagle potikala ob obalah Patagonije, so na območju sedanje Argentine divjale genocidne vojne, ki jih je vodil general Juan Manuel de Rosas. Njegove enote so si ped za pedjo utirale pot proti jugu po južnoameriški celini. Aravkani (ali Indijanci Mapuče) so bojevali dolgo, hrabro in obupno bitko, tako kot so se proti belim priseljencem bojevali Indijanci v Združenih državah Amerike, vendar se njihova konjenica ni mogla nikdar resnično kosati s težkim topništvom ali z na novo izumljeno strojnico. Naposled so jih do osemdesetih let devetnajstega stoletja poklali in porazili, Ognjena zemlja pa je bila na milost in nemilost prepuščena belcem. Argentinska vlada se je odločila odpreti celotno Ognjeno zemljo za ovčerejo in je sistematično iztrebila celotno populacijo gvanakov (prednikov lame in alpake), ki pa so bili tudi glavni vir hrane za lokalno domorodno prebivalstvo. Sledilo je množično stradanje in Indijanci Ognjene zemlje so postali “problem” za belske naseljence, zlasti če so poskušali namesto gvanakov loviti ovce. Sprejeli so sklep, da so sami Ognjeni Indijanci “zajedavci” in jih je potrebno izbrisati z obličja njihove zemlje. Za vsako glavo obglavljenega domorodca je vlada izplačala en funt nagrade. Do leta 1908 je v celotni Ognjeni zemlji ostalo le še 170 čistokrvnih domorodcev. Do leta 1947 je njihovo število upadlo na triinštirideset. Danes jih ni več.

V soočenju z belimi kolonizatorji ni Ognjenim Indijancem prav nič pomagalo, da so bili izjemno dobro prilagojeni za življenje na otokih, ki so jih bičali pogosti viharji in snežne nevihte. Prav tako jim ni pomagalo dejstvo, da je bil njihov jezik osupljivo bogat in poetičen, pa čeprav je Darwin ob srečanju z njimi prevzetno domneval, da je sestavljen iz nekaj omejenih tleskov in kruljenj. Povprečni dejavni besednjak odraslega Indijanca Ognjene zemlje je štel okoli 32.000 besed. Za primerjavo je v besednjaku povprečnega sodobnega Evropejca zgolj 20.000 besed. Ampak za Evropejce so bili to zgolj divjaki. Poskus kapitana FitRoya, da bi jih na miroljuben način civiliziral je bil obupen, osamljen poskus. Sila je bila na strani Evropejcev in belih Argentincev. Ti so imeli puške in topove, imeli so jeklo. In bili so prenašalci bacilov, na katere Indijanci v novem svetu niso bili odporni.

Odlično dopolnilo in pomagalo za bralce Thompsonovega romana je zato lahko izjemno dobra poljudnoznanstvena knjiga ameriškega geografa in antropologa Jareda DiamondaPuške, bacili in jeklo (v slovenskem prevodu jo je leta 2008 izdala založba Učila International, Tržič), za katero je avtor leta 1998 dobil Pulitzerjevo nagrado. V njej Diamond poskuša odgovoriti na vprašanje, zakaj je človeški razvoj na različnih celinah napredoval različno hitro in zakaj so ameriški Indijanci izgubili boj z evropskimi priseljenci. Evropski kolonizatorji so prebivalce novega sveta kratko malo razglasili za divjake, za živali, in jih skoraj do zadnjega iztrebili. Države, ki so nastale na območju obeh Amerik, se sicer danes razglašajo za visoko civilizirane in kultivirane, sklicujejo se na krščanskega Boga, pa vendar njihovi temelji tičijo globoko v krvi poklanih domorodcev, edinih pravih Američanov. Argentina, Brazilija, ZDA, Kanada so utemeljene na genocidu.

Ko kapitalizem postane svetovni sistem

Potovanje z ladjo Beagle razkriva zgolj eno poglavje, zgolj en časovni izsek, za katerega pa vemo, kako se bo izšel. Imamo privilegij, da s časovne razdalje prihodnosti vidimo tisto, kar nista videla ne Darwin ne kapitan Fitzroy. Verjetno sta slutila, kam vodijo pokoli, ki jih je ukazal argentinski general Rosas. Ta je, zanimivo in zelo značilno, po porazu v vojni z Brazilijo in Urugvajem zbežal v Anglijo, kjer so ga sprejeli z odprtimi rokami, pa čeprav je veljal za enega najsurovejših množičnih morilcev svojega časa. Ampak takšni so bili imperialni interesi Velike Britanije, ki tudi sama ni bila nič kaj nežna do prebivalcev svojih kolonij.

Verjetno je sam Fitzroy slutil razpirajočo se prihodnost, ko je 13. aprila 1841 s trdnjavskega obzidja zrl na angleško mestece Durham. Takole v Tem stvoru teme piše Thompson: “Zunaj v črni daljavi, sredi valujočih pobočij in izsekanih gozdov, se je nad staro citadelo zgrinjalo devetnajsto stoletje z neusmiljeno neuklonljivostjo modernega Burnham Wooda. Kovinske talilnice, železarne, lončarne, steklenjaki, tovarne soli, opekarne in apnenice, kamnolomi kremena in apnenca, vse je počasi, a neizprosno korakalo naprej prek pokrajine ...” Oborožene predhodnice tega “napredka” so čistile ozemlja na najbolj oddaljenih, najbolj divjih predelih sveta. Kar se ni uklonilo, je bilo pohojeno, izničeno, izbrisano. Kapitalizem je postajal svetovni sistem. Kar se je spočelo tedaj, v času potovanja ladje Beagle, se je rodilo in dozorelo danes. Nedvomno sta tako Darwin kot tudi Fitzroy poznala Malthusove demografske teorije (Thomas Robert Malthus je umrl decembra 1834, ko je ladja Beagle bila pred Valparaisom v Čilu) o skokoviti rasti prebivalcev in o pomanjkanju virov za preživljanje tolikšnega števila ljudi na svetu. Ampak tedaj, ko je po njih skupaj s krvoločnimi gavči jezdil Darwin, so se zdele ravnice Patagonije še neskončne. Danes vemo, da smo zelo blizu zgornji meji naseljenosti planeta, in da na njem skoraj ni več neodkritega, nenaseljena kotička. Termitnjak industrializirane Evrope se je razlil čez svoje robove, sistem, ki živi od ropanja naravnih bogastev in izkoriščanja ljudi in ubijanja živali, je postal globalni sistem. Nastopil je trenutek, ko se v pomanjkanju novih Patagonij in Ognjenih zemelj in Avstralij obrača sam vase, v svoje jedro.

Takole Thompson opisuje zadnje trenutke Fitzroyevega življenja: “Seveda ni dobil dovoljenja, da odpotuje na tovrstno potovanje. Tehnično gledano bi bil greh, če bi odšel. Ko se bo enkrat poslovil, vrnitev ne bo več mogoča. Ko bo prispel, bo njegova edina možnost zveličanja naknadna milost višje avtoritete. Spraševal se je, ali ga bo tam čakala Mary, ovenčana z zlato svetlobo na tisti oddaljeni obali. Bo mar tam tudi Jemmy, pa Musters in Hellyer, pa njegov oče, pa stari Skyring in dragi Johnny Wickham? Ali pa je imel Darwin prav? Je bil mar zgolj še ena opica, previsoko razvita za lastno dobro? To je lahko ugotovil na en sam način.

Britev se je mrzlo dotaknila njegovega grla.”

ROBERT ŠKRLJ

---