V Had skozi Škocjanske jame
Je mogoče, da se je Orfej, največji grški bajeslovni pesnik, po svojo ljubo mrtvo Evridiko odpravil v Škocjanske jame? Gre verjeti, da se vhod v Had, grško mitološko kraljestvo mrtvih, nahaja prav pri nas, na območju Parka Škocjanske jame. Tančico skrivnosti iz pradavnine deloma odstirajo bogate arheološke najdbe, ki pričajo, da so ljudje pred tisoč leti te kraje imeli za svetišče. Pa ne le domačini, pač pa tudi romarji iz daljnih dežel, celo iz Grčije.
Če nam je bogato zgodovinsko in arheološko popisano mitološko prebivališče grških bogov na gori Olimp povsem znano, pa je precej manj znano “nasprotje” tega vrhovnega poveljstva bogov - vhod v podzemlje, kjer prebivajo mrtvi.
Bi bil vhod v Had lahko pri Škocjanu, v 50 metrov globokem breznu Mušje jame?
Da je v pozni bronasti dobi nad to jamo obstajalo svetišče nadregionalnega pomena, katerega doseg je zaobjemal pokrajine od Panonske nižine do osrednje Italije, dokazujejo bogate arheološke najdbe bronastih in redkih železnih predmetov iz brezna, ki jih datirajo v čas med 12. in 8. stoletjem pred našim štetjem.
Razlomljeni in ožgani
Toda kako so ti predmeti - med njimi prevladuje orožje, veliko je tudi suličnih osti, pogoste pa so tudi tulaste sekire, meči, čelade in deli bronastega posodja - povezani z grško mitologijo?
Dejstvo je, razlaga kustos za prazgodovino v Narodnem muzeju Slovenije dr. Peter Turk, da so bili najdeni predmeti pretežno razlomljeni, nekateri pa so bili zaradi močne izpostavljenosti ognju tudi delno raztopljeni. Po Turkovem prepričanju so te predmete namerno izpostavljali ognju in jih lomili, kar napeljuje na razmišljanje, da so predmeti očitno ostanek darovanj in kultnih obredov, ki so jih tedanji prebivalci izvajali nad Mušjo jamo. Najdeni predmeti, bronasti in železni, so bili v času bronaste dobe izjemno dragoceni, saj sta bila bron in železo redki kovini, v oblikovanje orožja in ostalih predmetov pa je človek vložil tudi veliko dela in znanja. “Ne verjamemo, da so se tedaj ljudje namerno spuščali 50 metrov globoko v brezno, pač pa menimo, da so izvajali obredje, ki je bilo gotovo povezano z ognjem in žrtvovanjem živali, saj so v eni od plasti našli fragmente kosti. Gre torej za na prvi pogled neracionalne okoliščine, da so ljudje silno bogastvo kar tako odmetavali v brezno. Zato takšne okoliščine lahko povežemo s kultno prakso. Ljudje se 'neracionalno' vedno obnašamo v zvezi z duhovnostjo,” meni Turk.
Poleg tega je osnovno vprašanje pri najdenih zakladih iz bronaste dobe tudi, ali so bili ti zakladi zakopani z namenom, da bi bili pozneje ponovno pridobljeni in so bili, kot pojasnjuje Turk, skriti, ali pa jih je človek na določeno mesto “položil”, da bi na njem ostali večno. “Večina depojev je takih, da so zakopani tako, da jih je mogoče pridobiti. Mušja jama pa je eden redkih primerov očitno neskritega zaklada, saj je praktično nemogoče znova pridobiti predmete, ki jih je človek namerno izpostavil ognju, razlomil in vrgel 50 metrov globoko,” pravi Turk.
TINA M. VALENČIČ
Več o tem lahko preberete v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.