četrtek, 25. oktober 2012
Čeprav pesem, ne pesem, prava oda o oljki mojega gimnazijskega sovrstnika Alberta Pucerja, Istrijana, arhivarja, gastronoma, pisca - in še veliko drugih etiket bi mu lahko prilepil - med drugim govori o trdoti lesa oljčnega drevesa, o trdoživosti oljke in njeni hvaležnosti ter radodarnosti, ki ju vrača in daje njenemu gojitelju, me na oljko spominja preklemano trdo delo, ki sem ga pred 35 leti še kot študent opravil na nastajajočem očetovem oljčnem nasadu v Škranjci, kot domačini pravijo pobočju pod cesto med Šmarjami in Grintovcem.