Akvarij je pomemben naravovarstveni laboratorij
Sobota
12. 11. 2011, 19.00
, posodobljeno: 30. 10. 2017, 17.00
Piranski akvarij že drugo sezono vabi v povsem novi in posodobljeni podobi. Na obnovo je res moral čakati nekaj desetletij, vendar se je splačalo, pravi vodja akvarija Valter Žiža, ki ob tem ne pozabi omeniti naklonjenosti dveh šolskih ministrov, Milana Zvera in Igorja Lukšiča.
Odpri galerijo
Foto: Lovrenc Lipej
Ker pa slovenska zakonodaja ne dopušča, da bi v akvariju predstavljali tudi zaščitene morske organizme, je eno glavnih poslanstev akvarija, ozaveščanje javnosti, v Piranu okrnjeno. Žiža je zato prepričan, da bo treba zakon prej ali slej dopolniti.
V piranskem akvariju je 25 bazenov s skupaj približno 80 kubičnimi metri vode. Bazeni so osvetljeni z umetno svetlobo, v njih domuje približno 140 vrst nevretenčarjev in okoli 60 vrst rib. Največji, dvatisočlitrski bazen je rezerviran za morske pse trneže, ciplje, brancine, lice ...
V piranskem akvariju tako še nekaj časa ne bomo videli morskega konjička, denimo, ali nekaterih redkih vrst želv, pa čeprav bi si teh najbolj želeli. Zakon namreč prepoveduje, da bi v akvariju predstavljali zaščitene vrste morskih organizmov. Edina možnost, da se do nekaterih zaščitenih vrst vendarle dokopljejo, je nakup v trgovinah z ustreznimi dovoljenji za trgovanje z živimi živalmi.
V praksi to pomeni, da morajo ribiči vsako zaščiteno morsko žival, ki bi se slučajno ujela v njihove mreže, vrniti v morje ali pa jo na skrivaj skuhati in si jo postreči za nedeljsko kosilo. Akvarist je namreč v nobenem primeru ne sme sprejeti pod streho, kaj šele, da bi jo predstavil javnosti. Edina izjema je poškodovana ali bolna žival, ki pa jo lahko v akvariju zadržijo samo tako dolgo, da si opomore. Junija letos so tako v piranskem akvariju zadrževali želvo glavata kareta, ki jo je poškodoval ladijski vijak in je bila potrebna zdravstvene nege. Ko si je opomogla, pa so jo takoj vrnili v morje.
Vodja piranskega akvarija Valter Žiža je prepričan, da zaradi tako omejujoče zakonodaje akvarij izgublja pomemben del svojega poslanstva, ki je tudi v ozaveščanju javnosti o ogroženih morskih vrstah. “Ko smo gostili ranjeno želvo, bi lahko izkoristili vsak obisk v akvariju, da bi predstavili to vrsto, opozorili obiskovalce na njeno ogroženost in pojasnili ukrepe za njeno ohranitev,” pravi Žiža, ki je prepričan, da je tovrstno ozaveščanje javnosti bistveno učinkovitejše kot kakršnokoli predavanje ob papirnatih seznamih ogroženih morskih vrst. Dokler pa ne bo prišlo do zakonske spremembe na tem področju, bomo morskega konjička, denimo, v Piranu lahko gledali le na logotipu akvarija.
Najpomembnejša vloga akvarija je izobraževalna, vendar še zdaleč ne zgolj v smislu predstavljanja različnih živalskih vrst, opozarja dr. Lovrenc Lipej z Morske biološke postaje. Če bi slovenska zakonodaja dopuščala, bi se lahko obiskovalci v akvariju v živo seznanjali z razmerami, v katerih živijo nekatere ogrožene vrste, z vzroki za njihovo izumiranje in načini za njihovo zaščito. Ena od pomembnih vlog akvarija je namreč prav naravovarstvena. Ker je piranski akvarij poleg tega še rehabilitacijski center za ranjene želve karete, bi bilo lahko osveščanje javnosti o skrbi za okolje in ogrožene vrste toliko bolj učinkovito. Dr. Lipej zato obžaluje, da slovenska zakonodaja ne dopušča predstavljanja ogroženih vrst v akvariju. Prepričan je, da s tem zamujamo pomembno priložnost za širjenje odgovornega odnosa do narave. Ob tem opozarja, da je bilo moč še pred slabim desetletjem med turističnimi spominki v Portorožu najti cele škatle posušenih morskih konjičkov, ljudje pa so jih kupovali, ne da bi se zavedali, da s tem spodbujajo njihovo izumiranje. Podobno velja za leščurje, ki jih ponekod mnogi v nevednosti še kar pulija z morskega dna in z njimi krasijo svoje dnevne sobe. “V akvariju bi morali imeti prav ogrožene živalske vrste, da bi jih obiskovalci spoznali in za zavedli pomena njihove zaščite,” je prepričan dr. Lipej. Ko govorimo o zaščiti narave, imajo namreč akvariji podobno vlogo kot živalski vrtovi, rezervati, botanični vrtovi ali semenske banke.
Morje presenečenj
Piranski akvarij sodi med najmanjše v Evropi, čeprav je eden najstarejših. Nastal je leta 1964 v okviru Društva akvaristov Slovenske obale, nekaj let kasneje pa ga je v upravljanje prevzela Srednja pomorska šola v okviru svojega ribiškega programa. Vse do pred dvema letoma, ko je bil temeljito obnovljen in posodobljen, pa je bila njegova usoda večkrat na nitki; tudi zato, ker ni bilo povsem jasno, katera ustanova naj prevzame skrb zanj.
V določenem trenutku je obstajal celo načrt, da bi akvarij preselili iz Pirana, a se to na srečo ni zgodilo, pravi Žiža. “Za mesto Piran bi bila izselitev akvarija prava drama,” je prepričan. Lani je namreč akvarij obiskalo približno 60.000 obiskovalcev in podoben obisk pričakujejo tudi letos. In čeprav so v piranskem mestnem jedru prostorsko omejeni na sedanje dimenzije, si Pirana, pravi Žiža, brez akvarija skorajda ni več moč misliti.
Predvsem med domačimi obiskovalci se najdejo taki, ki so nekoliko razočarani nad majhnostjo akvarija, se posmeje Žiža, običajno pa so presenečeni, da živi v našem morju toliko živalskih vrst. “Pri nas je razširjeno prepričanje, da je slovensko morje pusto in revno z življenjem, kar pa sploh ni res,” pravi Žiža. Še bolj presenetljivo pa je za mnoge obiskovalce odkritje, da večina akvarijskih prebivalcev živi v manjših globinah, že okoli piranskega valobrana, kjer so jih za potrebe akvarija tudi ulovili.
Sicer pa so med obiskovalci najbolj radovedni Avstrijci in Nemci, ki se zanimajo tudi za akvarijsko tehnologijo in delavnice. “Očitno je akvaristika za razliko od našega okolja med njimi zelo razširjena,” še pravi Žiža.
Ribji meniji za vsak okus
Vstop v akvarij je kot prestop v drug svet, v drugačno dimenzijo. Spremlja ga radovednost, a tudi rahlo nelagodje, kot da bi vdirali v prostor, ki nam ne pripada, ker ga obvladujeta globoka tišina in sanjska modrina.
“Naše morje sicer ni posebno intenzivno modro, je bolj zelenkasto, vidljivost je slaba, kar pa pomeni, da je v njem veliko planktona, torej hrane za morske organizme,” naju Žiža s fotografom prebudi iz zasanjanosti in ponovno vrne v realni svet. Akvarij zanj že dolgo ni več skrivnosten, temveč vsakodnevna skrb in veselje. Na plankton pa je nanesla beseda, ko je razlagal prehranjevanje različnih vrst rib. S planktonom namreč hranijo korale, nabirajo pa ga kar v morju okoli piranskega valobrana. Žiža svojim oskrbovancem raje privošči svežega kot kak industrijski nadomestek; za nabiranje planktona pa je dovolj gosta mrežica, s katero ga posname z vodne površine.
Poleg planktona je med akvarijskimi meniji zanimiv frapé, iz klapavic denimo. Vsak jutro ga pripravi iz približno pol kilograma školjk in ga razprši po bazenih. Prav posebno obravnavo pa terjajo roparice, kakršna je na primer škarpina. Zanjo morajo hrano, običajno je to lovka hobotnice ali kalamara, natakniti na paličico in simulirati plen. Le če se hrana premika, bo škarpina šavsnila po njej, sicer se zanjo ne bo zmenila.
Šele po prenovi so postale delovne razmere v akvariju dovolj ugodne, da se zaposleni lahko posvečajo vsaki vrsti rib posebej, vključno z njihovimi prehranskimi posebnostmi. “V starem akvariju za to ni bilo časa in ne možnosti. Ribam smo vrgli v bazen vsak dan nekaj sardel in vsaka se je pač znašla, kot je vedela in znala. Danes je povsem drugače,” pravi, ko nam kaže polne zamrzovalnike hobotnic, rib in školjk, tokrat v funkciji ribje hrane.
Bližnja srečanja ribje vrste
Od vseh akvarijskih bazenov je verjetno najbolj privlačen velik odprt kamnit bazen, ki je predviden za bližnja srečanja ljudi z ribami. Dovolj je s prsti narahlo vzvaloviti površino, že se bo zbrala pisana ribja druščina. In če bo ura kosila, bo marsikatera ribica preverjala, ali vaš prst ni morda nova jed na njenem jedilniku. Seveda gre za manjše ribe, ki niso nevarne, je pa izkušnja posebej dobrodošla za učence in otroke. Včasih lahko celo pomaga, da se otresejo strahu in predsodkov, ki običajno izhajajo iz neznanja.
Po nekaterih ocenah je največji akvarij v Evropi v Genovi. Zgradili so ga leta 1992 v okviru praznovanj petstoletnice odkritja Amerike, zgrajen pa je v obliki ladje, pripravljene na izplutje. Na 10.000 kvadratnih metrih stoji 700 bazenov z raznolikimi podvodnimi in obvodnimi bitji, letno pa ga obišče več kot milijon obiskovalcev.
Najlepši pa naj bi bil akvarij v Lizboni. Zgradili so ga leta 1998 v okviru svetovne razstave Expo 98, razdeljen pa je na pet različnih geografskih območij, ki prikazujejo življenje v oceanih nasploh ter ločeno v Atlantiku, Pacifiku, Indijskem oceanu in na Antarktiki. V akvariju živi okoli 8000 živali.
“Ko predstavljamo podvodni svet učencem, se osredotočamo na posebnosti podvodnega sveta, ko pa so na obisku odrasli, skoraj ne gre mimo kulinarike,” se pošali Žiža ob mojem odkritem občudovanju dveh častitljivih primerkov brancina v največjem bazenu. Akvarijski brancini seveda nikoli ne končajo na krožnikih, temveč ... v morju. Akvaristika se namreč drži načela, da je treba akvarij naseliti s čim mlajšimi primerki podvodnih organizmov, saj ti laže prenesejo stres ob selitvi iz morja. Ko pa primerno zrastejo in dosežejo zrelost, jih vrnejo v morje. Zaradi bivanja v akvariju, kjer ni naravnih sovražnikov, hrana pa je redno zagotovljena, se nikakor ne zmanjšajo njihove preživetvene možnosti, je prepričan Žiža. Sicer pa le redka riba dočaka starost, še doda; prehrambena veriga v naravi tega preprosto ne dopušča. Piranski akvarij ima zaprt sistem vodne oskrbe, ki zagotavlja lažji nadzor higiene in redno menjavo vode. Dvakrat tedensko zamenjajo približno deset odstotkov vode v bazenih, kar pomeni, da se v dobrem mesecu zamenja praktično vsa voda. Žiža ob tem opozarja, da bi bila zamenjava vse vode v bazenih naenkrat za ribe izjemno stresna, zato je ta sistem optimalen.
Je pa treba v akvariju posvečati posebno pozornost higieni in zdravju morskih organizmov. “Posebno nevarna so bakterijska obolenja. Če jih ne opazimo pravočasno, lahko z bakterijami okužimo vse bazene,” pravi Žiža, ki vsak dan natančno pregleda prav vsakega prebivalca akvarija in pozorno spremlja njegovo vedenje in reakcije. “Morski organizmi so zelo občutljivi. Včasih je dovolj praska ali odrgnina, da zbolijo. Zato se vsakemu od njih posebej posvečamo,” še pojasni Žiža ob koncu obhoda po akvariju.
Zunaj nas pričaka sončen in topel jesenski dan, v katerega zaplavamo kot riba v vodi.
VIDA G. POSINKOVIĆ