Bil je vesel boem, a tudi neskončno žalosten

Hana Slavikova in Rodrigo Morales sta v Piran prišla na predporočno potovanje. Za Rodriga je bil to nekakšen test. Hana, ki je bila v Piranu že prej in ji je bilo mesto zelo všeč, je želela preizkusiti, če imata z bodočim možem enak čut za estetiko.

Odpri galerijo

Sledila je poroka, v Piranu pa sta Čehinja in Španec naletela tudi na spominsko ploščo, na kateri sta lahko prebrala, da je tam med leti 1957-1972 ustvarjal znameniti filmski režiser češkega rodu František Čap.

Miloš Havel je bil lastnik in direktor Lucernafilma, svoje čase najmodernejše in najslavnejše filmske producentske hiše v srednji Evropi. Kasneje je tudi Havel - tako kot Čap - skušal zbežati čez mejo, a mu ni uspelo. Za tri leta so ga zaprli in mu zaplenili podjetje. Leta 1953 je vendarle emigriral v Nemčijo, a ni nikoli več delal v svojem poklicu.

Nato sta šla na piransko pokopališče in tam našla režiserjev grob.

Odkritje ju je nemalo začudilo. Hana Slavikova in Rodrigo Morales sta namreč zapisana filmski umetnosti. Ona je scenaristka; piše filmske, predvsem pa televizijske scenarije, on pa je režiser avantgardnih in dokumentarnih filmov.

Oba sta tudi profesorja na akademiji za filmsko umetnost v Pragi oziroma na univerzi v Brnu. O Františku Čapu sta seveda že slišala, predvsem o njegovih zgodnjih filmskih stvaritvah na začetku 40. let prejšnjega stoletja, ko je še snemal v Pragi. Ničesar pa nista vedela o življenju in delu tega slovitega režiserja, potem ko je moral leta 1949 zapustiti domovino. In če ona dva o tem nista vedela skoraj ničesar, kako malo Čapa šele pozna običajen Čeh.

Čap postane sovražnik ljudstva

“Zanimivo, da smo Čehi morali priti v Slovenijo, da bi izvedeli kaj več o Františku Čapu,” razmišlja Hana Slavikova. “Pri nas je komunistična propaganda izbrisala vse informacije o njem. Poznali smo njegovo ime, nismo pa vedeli, da je bil svoje čase eden od dveh glavnih režiserjev na Češkem. V našem spominu je kot oče češkega filma ostal zapisan le Otakar Vavra. Mislim pa, da so bili Čapovi filmi precej boljši od Vavrovih.”

Oba režiserja sta svojo kariero začela v težkih časih druge svetovne vojne. Čapova pot se je bliskovito vzpenjala. Pri 26 letih je bil najmlajši režiser v Evropi, ki je posnel celovečerni film. “Čapu se za uspeh - za razliko od Vavre - ni bilo potrebno truditi,” pripoveduje Rodrigo Morales. Za film Nočni metulj je leta 1941 dobil nagrado na filmskem festivalu v Benetkah, v Cannesu pa je bil leta 1946 nagrajen za film Možje brez kril.

“Čapov problem je bil, da je zelo mlad postal zelo slaven, politična situacija pa je bila zapletena,” meni Slavikova. S komunističnim režimom je Čap dokončno prišel navzkriž leta 1948, ko je posnel film Bela tema. Zanj je dobil nekaj nagrad na filmskih festivalih, nato pa so film predvajali še na festivalu delavskega filma. “V žiriji so sedeli delavci in sindikalisti, ki so kritizirali Čapov slog. On pa jim je zabrusil, da niso poklicani za filmsko kritiko. Tako je postal razredni sovražnik,” se nasmehne Morales.

Nadarjenega režiserja so po vojni k sebi vabili Francozi in Italijani, a ni želel zapustiti Češke. Sanjal je, kako bo pomagal graditi novo družbo. Vendar se je kmalu znašel v težavah. “Rusi so želeli, da Čap posname film o znameniti bitki pri Sokolovu. Že prej je imel težave z nacistično cenzuro, in vedel je, da jih bo imel tudi s komunistično. Zato je prebegnil čez mejo. Z materjo sta šla peš čez gore na Bavarsko. Šele tretjič jima je uspelo,” pripoveduje Morales.

Če sta bila Slavikova in Morales presenečena, kako malo o Čapu vedo Čehi, ju je še bolj presenetilo, kako dobro je zapisan pri Slovencih. Bala sta se namreč, da bodo ljudje v Sloveniji le zmajevali z glavo, ko jih bosta povprašala po Čapu, češ, kdo pa je to.

Zgodilo pa se je ravno obratno. Zato sta se odločila posneti dokumentarni film o Františku Čapu s pričevanji ljudi, ki so režiserja poznali ali z njim delali. In teh ni malo, še posebej v Piranu in Portorožu, kjer je Čap preživel zadnje obdobje svojega življenja.

V emigraciji na Bavarskem Čap sprva ni verjel, da bo lahko nadaljeval svojo filmsko kariero. Po izobrazbi je bil agronom. Njegova mama je znala dobro kuhati, zato je upal, da bi oba dobila službo vsaj v kakšni gostilni. Naključno srečanje s filmskim znancem na ulici, ki se je nemalo začudil, kaj slavni režiser počne v Münchnu, pa je Čapa spet potegnilo v filmske vode. In tako ga je leta 1953 Branimir Tuma, direktor Triglav filma, povabil v Slovenijo, da posname film Vesna.

V Portorož pripelje Marcella Mastroiannija

Čap velja za začetnika moderne slovenske kinematografije. Po filmu Vesna (1953) je pri nas posnel še filme Trenutki odločitve (1955), Ne čakaj na maj (1957), Naš avto (1962) in dokumentarni film Piran (1965). Leta 1957 je v Sečoveljskih solinah, Piranu in okolici snemal koprodukcijski film v italijanskem jeziku Kruh in sol (La ragazza della salina), v katerem je igral Marcello Mastroianni.

To, da je slavni italijanski igralec bival v hotelu Palace v Portorožu, je še danes zapisano v kolektivnem spominu domačinov. Mnogi so v Čapovih filmih tudi nastopali.

Leta 1957 se je Čap za stalno preselil v Portorož, v vilo na Koprski ulici (ko je snemal Vesno, je bival v ljubljanskem hotelu Slon). Prav posebej pa mu je bil pri srcu Piran, kjer je posnel tudi svoj zadnji igrani film Naš avto. A prav ta film so kritiki raztrgali - po mnenju Rodriga Moralesa povsem neupravičeno. “Film je svojevrstna parodija na klepetulje, ki se venomer vtikajo v življenje drugih, zato so bili nekateri takrat prizadeti in so protestirali. Ta film bi lahko razumeli tudi kot kritiko Slovencev, stališče komunistov pa je bilo, da se ne sme nikogar kritizirati. A iz današnje perspektive je bila ta kritika povsem neupravičena. Pirančani imajo smisel za humor, zato so dobro sprejeli ta film. Še danes se ob njem neizmerno zabavajo,” opaža Morales.

Tudi zadnje svoje veliko delo, nemško televizijsko nadaljevanko Rinaldo Rinaldini (1969), je Čap posnel v Istri.

“Za film Trenutki odločitve lahko rečemo, da je bila tema tudi propagandna,” o Čapovem slovenskem obdobju razmišlja Hana Slavikova. “A vendar je zgodba zelo intimna. To niso samo heroji, to so ljudje, ki morajo reagirati na situacijo, ki je prišla prehitro. Paralela s Čapovim življenjem je jasna. Tudi on se je zoperstavil totalitarnim režimom, ne da bi bil na to resnično pripravljen. So trenutki, ko se človek mora odločiti, in ne ve, ali se je odločil dobro ali slabo.”

Čap ni bil režiser, ki bi veliko eksperimentiral. Njegov estetski čut se je oblikoval ob filmih s konca 30. let prejšnjega stoletja. Ker v Jugoslaviji režim ni bil tako trd kot na Češkem, je to estetiko lahko izrazil, na primer v filmu Vesna. A to ne pomeni, da je delal šablonsko, opozarja Slavikova: “Liki v njegovih filmih so zelo precizni. Imel je tudi dober čut za dokumentarnost. Na primer Naš avto je zelo dobro narejen film, ki ima tudi dokumentarne elemente. Posnel je mesto, ljudi, vzdušje. To je najvišja kvaliteta Čapove umetnosti. Bil je dober režiser, ki je lahko delal s šablono, ampak njegovi liki niso bili šablonski. Zato je na koncu kariere tudi dobil velik projekt Rinaldo Rinaldini. Za Čapa je bila to velika tema, veliko delo, ki ga je dobro opravil.”

Piran ga je spominjal na Prago

“Zame je bil Čap režiser ameriškega tipa. Lahko je delal v Sloveniji, lahko pa bi šel tudi v Hollywood. Mislim, da bi bil boljši od Miloša Formana in drugih čeških režiserjev, ki so konec 60. let prejšnjega stoletja emigrirali v ZDA,” meni Morales.

“Prizori v Čapovih filmih so zelo precizno posneti. Če s samo spomnite scen iz Ne čakaj na maj in Vesne, na primer ko jadralno letalo leti nad Julijskimi Alpami ... To ni samo tehnika, to je senzibilnost ... Čap je znal povezati akcijo s poezijo. S tem enkratnim talentom bi zagotovo uspel v ZDA,” je prepričana Slavikova.

A Čap je ostal v Piranu, kjer ga je pogled na mestne strehe z obzidja spominjal na staro Prago. Uspeh in bohemsko življenje nista mogla prekriti bolečine, da se ne more vrniti v domovino. V drugi polovici 60. let, ko se je režim na Češkem nekoliko zmehčal, sta Čapa obiskala nečak in sestrična. “Zelo je trpel,” pripoveduje Slavikova. “Tako kot vsak senzibilen umetnik je bil tudi on vesel in žalosten hkrati. Vendar ga je žalost na koncu življenja premagala.”

František Čap je umrl pred skoraj natanko 40 leti, 12. januarja 1972, star komaj 58 let. “Imel je težave z jetri, in svojemu nečaku je povedal, da bo hitro umrl, če bo začel piti preveč alkohola. Vedel je, da lahko živi dlje, če bo discipliniran, a ni imel več volje. Tudi ljudje, ki so ga poznali, menijo, da se je zavestno odločil, da ne želi več živeti,” je prepričana Slavikova.

Dokončno ga je strlo dejstvo, da je Češka po letu 1968 spet zaprla svoje meje. Vedel je, da nikoli več ne bo videl svoje sestrične in nečaka, ki sta pred tem celo razmišljala, da bi se preselila v Portorož. Vez z domovino je bila spet prekinjena.

Poslovilni telefonski klic

Čap se je zadnjič javil sestrični za božič leta 1971. Telefonski klic je bil nadvse čuden. Ko so Čapovi v Pragi dvignili slušalko, se na drugi strani ni oglasil nihče. Po telefonu je zazvenela le simfonična pesnitev Moja domovina češkega skladatelja Bedricha Smetane. To je bil dolg telefonski klic, saj skladba traja skoraj eno uro. V Pragi niso vedeli, kaj bi, a nihče ni prekinil zveze. Prepričani so bili, da kliče František. Čez 20 dni je v Prago prišla vest, da je umrl.

Hana Slavikova in Rodrigo Morales zavzdihneta, ko končata zgodbo o Čapovem življenju. Kljub vsej tragiki se režiserja želita spomniti v veselem vzdušju, zato sta se odločila, da bosta dokumentarni film, ki ga trenutno snemata v Piranu, predvajala prihodnje leto ob 100. obletnici režiserjevega rojstva (rojen je bil 7. decembra 1913).

Ob 40. obletnici njegove smrti pa sta pred dnevi v Tartinijevi hiši v Piranu, kjer domuje italijanska skupnost, priredila Čapov spominski večer. Odziv publike je bil neverjetno dober, zato organizatorji za prihodnje leto snujejo še več dogodkov v spomin na Františka Čapa, tudi projekcije njegovih filmov.

Slavikova in Morales sta skupaj s slikarkama Fulvijo Zudič in Miro Ličen Krmpotič ter piranskim župnikom Zorkom Bajcem ustanovila tudi zavod PiraNostra Alma za izobraževanje, varstvo kulturne dediščine in umetniško ustvarjanje. Pripravljen imata tudi že scenarij za igrani film o življenju Františka Čapa. Skratka, odločena sta, da tako Čehom kot Slovencem še enkrat povesta Čapovo zgodbo.

Za zdaj sta naletela na podporo v piranski italijanski skupnosti, glede na zanimanje ljudi pa za prireditve prihodnje leto vsi skupaj pričakujejo tudi pomoč piranske občine in drugih institucij.

ALJA TASI

---