Nace Junkar o svojem boju z depresijo
V zadnjem času se spet veliko govori o depresiji. Kar nekaj znanih obrazov je javno spregovorilo o svojih težavah s to duševno motnjo. Depresija je bolezen z mnogimi obrazi, prizadene pa lahko kogarkoli in kadarkoli. Tudi priljubljeni operni pevec Nace Junkar, ki je konec osemdesetih let v duetu s Heleno Blagne osvojil občinstvo na Melodijah morja in sonca s popevko Vrniva se na najino obalo, leto kasneje pa je v Portorožu navdušil še z eno zimzeleno - Slovenski mornar, ve, kako je, če te zagrne žalost. In kako hudo je, če ne vidiš več izhoda iz svoje stiske in smisla življenja …
Nace Junkar svojim gostom rad postreže s pravim italijanskim espressom Foto: Petra Vidrih
Desetletja napornega življenja na glasbenih odrih - letos teče že 38. leto, kar si je začel služiti kruh kot pevec -, vaje, nastopi, stres ... “Ko tako brskaš po sebi in iščeš vzroke za depresijo ... Tudi to je zagotovo terjalo svoj davek,” razmišlja Nace Junkar. “V svoji operni karieri nisem nikoli pel glavnih vlog, a nabralo se je kakih 500 solističnih in 2000 zborovskih nastopov. Kar 19-krat sem vskočil, kar pomeni, da sem se na vrat na nos naučil vlogo in tako rešil predstavo ... Veste, kakšen stres je to! Takrat se tega niti ne zavedaš, a spominjam se, kako hude glavobole sem imel kakšen teden po predstavi. Ni kaj, vse pride za tabo ... In če k opernim nastopom prištejem še vse nastope v svetu zabavne glasbe ... Huuh, prejšnjo soboto sem imel na Škofijah že svoj 3307. nastop,” pove ponosno.
Nace Junkar (53) je čar odrskih desk okusil že kot osnovnošolec, ko je v šolskem gledališkem krožku igral in pel naslovno vlogo v Vandotovem Kekcu. Kot dijak ljubljanske Poljanske gimnazije je obiskoval ure solopetja pri primadoni Kseniji Vidali-Žebre in njen varovanec ostal tudi ves čas študija na ljubljanski Pedagoški akademiji, kjer je študiral slovenski jezik in knjižničarstvo. V ljubljanski Operi je začel peti v zboru, kaj kmalu pa so mu zaupali tudi solistične vloge; za seboj jih ima že več kot 40. Ko je ugotovil, da ga občinstvo tudi kot pevca zabavne glasbe lepo sprejema, se je odločil nadaljevati tudi tovrstno glasbeno pot. Sodelovanje z Otom Pestnerjem je obrodilo bogate sadove. Ljubitelji slovenske zabavne glasbe se ga še vedno spomnijo po priljubljenem duetu s Heleno Blagne Vrniva se na najino obalo, s katerim sta osvojila občinstvo na MMS. Nace Junkar se zadnja leta posveča tudi pedagoškemu delu. Kot učitelj solo petja je pomagal že mnogim mladim pevcem; med njegovimi učenci so bili tudi Rebeka Dremelj, Jernej Dermota, Sebastian, Manca Špik, Casanova, 4play ...
In brž nadaljuje. “Zlasti solistični nastopi so lahko zelo stresni. Saj ne, da bi imel tremo. To ne! Skrbi me edino to, kakšno bo ozvočenje in kako me bo občinstvo sprejelo. Če je ozvočenje slabo, te lahko povsem dotolče. Če je pa preveč dobro, ljudje ponavadi rečejo, da si pel na playback. No, saj včasih smo tudi malo goljufali, priznam,” se zasmeje.
Ko te objame žalost
Sediva v kuhinji njegove hišice na obrobju Ljubljane in srebava kavo, s katero tako rad postreže svojim gostom. “Pravijo, da imajo vzroki za depresijo svoj vrstni red: smrt v družini, ločitev, stres ...Prav to se je tudi meni zgodilo,” začne svojo pripoved.
V začetku leta 2002 je končal dolgoletno ljubezensko zvezo; ločitev ga je zelo prizadela. Njegovo strto srce je aprila doživelo nov udarec, ko je izvedel, da je oče hudo bolan in da mu ni pomoči. Ko je oče junija umrl, je Junkar obležal. “Psihična odpornost mi je tako padla, da sploh nisem vedel, kaj mi je. Samo ležal sem, oblival me je znoj, pa še sapnik se mi je vnel, tako da sploh nisem mogel peti. Počutil sem se grozno. Tako duševno kot telesno. Po cele dneve sem samo spal, zapiral sem se v stanovanje, niti zaves nisem želel odgrniti. Želel sem biti sam. Na telefonske klice sploh nisem odgovarjal,” se začetkov svoje bolezni spominja Junkar.
“Veste, ko zboliš za psiho, eni verjamejo, eni pa ne. Predvsem pa ni skoraj nikjer nikogar, ki bi ti stal ob strani! Med zdravljenjem, na enem od skupinskih srečanj, se je neka gospa čudila, pa kako se lahko tako znanemu pevcu, kot ste vi, ki pozna toliko ljudi, lahko sploh zgodi, da zapade v depresijo ... Pa ji je psihiater, ki je vodil terapijo, dejal: 'Pa kolikim se to zgodi!'”
Ker se tisto poletje nikakor ni mogel spraviti k sebi, zaradi vnetega sapnika pa tudi peti ni mogel, je ubogal nasvet svoje foniatrinje (specialistke za glasilke) in si privoščil krajši oddih na morju. “Ko sem se sprehajal po Portorožu, mi je mrzel znoj tekel po hrbtu. Čeprav sem bil tam, kjer sem najraje - ob morju, sem se počutil zelo slabo. Bil sem povsem obupan. Na srečo imam prijateljico, ki je psihiatrinja, in ko sem ji potožil o svojem slabem počutju, je takoj prepoznala znake depresije. Svetovala mi je jemanje antidepresivov. Že čez dober mesec in pol sem bil isti kot prej. Krasno sem se počutil. Konec oktobra sem dobil nove tablete, ki sem jih jemal le enkrat na dan. Te so še izboljšale moje počutje. Decembra sem imel 12 koncertov in se počutil spet v stari formi. A kljub temu, da mi je prijateljica zdravnica rekla, da moram antidepresive jemati vsaj pol leta, sem - glede na to, da nisem imel več težav - samovoljno prenehal z zdravljenjem. In marca 2003 sem pristal v bolnišnici ...”
Najvažnejši so pogovori
V kriznem centru za mentalno zdravje v Mostah, ki je del Psihiatrične klinike Ljubljana, je ostal nekaj tednov. “Bil sem povsem brez energije, brez moči. Roko, v kateri sem držal žlico, sem si moral podpirati z drugo roko, da sem lahko hrano sploh nesel k ustom. Ne znam vam opisati, kako hudo je bilo takrat,” se z žalostjo v srcu spominja Junkar.
Depresija se je v zadnjih desetletjih povzpela na vrh lestvice najpogostejših duševnih bolezni tako pri nas kot drugod po svetu. Vsaj enkrat v življenju prizadene približno petino prebivalstva, s tem pa tudi najbližje, ki skupaj z obolelimi pogosto z velikimi napori iščejo poti do boljšega počutja. Bolečine, ki jih doživljajo ljudje z depresijo, so skorajda nedojemljive za nekoga, ki te bolezni ni nikoli doživel. “Če si depresiven, začni razmišljati o nečem drugem in ne sekiraj se!” je nasvet, ki ga tako pogosto slišimo od ljudi, ki depresije še nikoli niso izkusili na lastni koži. Toda depresija je bolezen, ki se ne da pregnati zgolj z zamahom roke ali dobronamernim nasvetom. In vendar se da preboleti. Pot iz nje je težka in polna preprek, vendar na koncu tunela vedno posije luč. (iz knjige Depresija za telebane)
“Na srečo me nikoli niso obhajale črne misli. Jaz se smrti bojim, od nekdaj ... Rešuje me edino to, da si mislim, da nekaj mora biti tudi po smrti,” iskreno priznava. Od 2003 do 2007 je bil šestkrat hospitaliziran, in sicer od treh do osmih tednov. Nazadnje kmalu po mamini smrti. “Pri blažjih oblikah depresije je dovolj, če človek jemlje antidepresive nekaj mesecev, in bolezen mine. In se lahko nikoli več ne ponovi. Pri bolj zagrizeni obliki pa ne gre tako zlahka. Pri meni se pojavlja še anksioznost, po slovensko bi temu rekli tesnoba, ki tudi zahteva svoje zdravljenje. Moram reči, da so mi zdravniki zelo pomagali. Veste, ne pomagajo samo zdravila. Najvažnejši so pogovori. Bodisi v skupini bodisi individualni. In najtežje je govoriti o sebi. Ljudje imajo napačno predstavo, da ko bodo prišli k psihiatru, mu bodo povedali za svoje težave, on pa jim bo svetoval, kako naj jih rešijo. Kje pa! Sam moraš priti do rešitve!” opozarja Junkar.
Med prvimi, ki je spregovoril
Nace Junkar je bil med prvimi znanimi Slovenci, ki so javnosti priznali svoje težave. “Že tako ali tako so vsi vedeli, da se z mano nekaj dogaja, saj sem bil zelo napihnjen. Vsa ta zdravila imajo pač tudi stranske učinke, in eden od njih je napihnjenost. Poleg tega se ti poveča apetit. No, jaz že sicer zelo rad jem, tako da sem hitro pridobival kilograme ... Bil sem gost v neki televizijski oddaji, ko me je novinar šokiral z opazko o moji spremenjeni zunanji podobi ... In takrat sem pač povedal, da se borim z depresijo, da sem se zredil zaradi zdravil ... Čeprav sem bil nad vprašanjem presenečen, sem temu novinarju danes v bistvu hvaležen. Tako kot so meni hvaležni mnogi, da sem spregovoril o svojih težavah in tako pripomogel k destigmatizaciji te duševne bolezni. Ki ne izbira, veste. Depresije je že toliko, da si niti misliti ne moremo. Pa kljub temu nekateri še danes ne želijo govoriti o njej. Kot da bi se je sramovali. In da ne boste mislili, da so me pri tem mojem razkritju vsi podprli ... Veste, koliko prijateljev in znancev mi je potem reklo, pa kaj ti je bilo to treba? Pa kaj si šel govorit o tem?!”
Svojo izkušnjo z bojem zoper depresijo so javnosti kmalu za Junkarjem razkrili še mnogi drugi znani Slovenci: radijski voditelj in novinar na Valu 202 Andrej Karoli, mladinska pisateljica in gledališka igralka Desa Muck, pa pevka Natalija Verboten ...
“Prav je, da se o tem govori. Da se ljudem pove, da je depresija bolezen in ne le znak šibke volje posameznika, in da se ta bolezen da pozdraviti. Vsem, ki imajo težave, pa polagam na srce, naj poiščejo pomoč, naj gredo pravočasno k zdravniku! Tako kot za vsako drugo bolezen,” svetuje Junkar.
Specialist za hripave glasove
Po daljši odsotnosti s koncertnih odrov se njegovo življenje počasi vrača v ustaljene tire. “Ves januar sem bil prost, in moram priznati, da sem bil skoraj več pri vas na Obali kot pa v Ljubljani, zdaj pa sem že spet v gneči,” se nasmehne.
Na dnevnem redu so obveznosti v ljubljanski Operi, kjer je zaposlen, tu in tam zapoje na kakšnem koncertu - tovrstne nastope je zaradi depresije omejil na minimum -, dneve pa si zapolnjuje tudi kot učitelj solopetja.
“Postal sem specialist za hripave glasove,” pove hudomušno. “In za visoke tone. Sem zelo strog, a nikoli nesramen. Na leto se pri meni oglasi okoli 60 pevcev, pretežno mladih, ki so že začeli nastopati, njihove glasilke pa enostavno niso dovolj utrjene, da bi zmogle tolikšen napor. In jaz jim naredim to uslugo, da jih poslušam, ker vem, kako je enemu mlademu težko začeti. Mene so kar trikrat zavrnili na Melodijah morja in sonca, in še sedaj sem prepričan, da če ne bi takrat, leta 1985, prav Nikica Kalogjera, ki je bil ena najbolj znanih osebnosti hrvaške glasbe, in Elza Budau napisala skladbe, je sploh ne bi uvrstili v program. In leta 1989, ko sva s Heleno Blagne zmagala na MMS ... Takrat sem se res počutil kot prava zvezda. Spominjam se, da sva se naslednjega dne sprehajala po Portorožu, in vsi so naju poznali ... Ja, če si v tistih časih zmagal na tem festivalu, je bilo ... Joj, še sedaj mi gredo kocine pokonci ...” se zasmeje. Kako pa je danes? “Ah, mladi bi radi kar čez noč uspeli. Pa ne gre tako, veste! Je treba delat, vadit ...” opozarja Junkar. Na leto vzame pod svoje okrilje največ dva do tri mlade perspektivne pevce. “Želel bi pomagati še mnogim od njih, a žal ne morem, saj mi tako čas kot počutje tega ne dopuščata,” priznava.
Njegova bolezen je, kot sam pravi, na tri četrt že pozdravljena. “Še vedno enkrat mesečno obiskujem psihoterapevta. Ko prideš iz najhujšega, je pogovor zelo pomemben. Tudi zdravila še vedno jemljem. Trenutno se počutim dobro. No, to deževno zimsko vreme mi ni najbolj pogodu, priznam; veliko raje bi se z vami pogovarjal kje ob morju, na soncu ... Še vedno pa prihaja do kriz; zlasti če se ti nabere preveč stvari naenkrat ... Zato pa je treba vsake toliko pobegniti na lepše,” se zasmeje. “Moje najboljše zdravilo sta plaža in pogled v daljavo, na širno morje ... Veste, ljubim morje. In čeprav sem rojen v Ljubljani, po rodu pa prihajam iz Dolenjske, se po duši čutim Primorec. Pa saj vsi moji prijatelji vedo, da bi najraje živel kje ob morju. Ne nazadnje ... pesem Slovenski mornar, pa piranska registracija na avtomobilu ... Zares se čutim Primorca,” se zasmeji.
PETRA VIDRIH