Adam - sin očeta prijateljstva in matere glasbe

Skupina Adam te dni praznuje eno leto od izdaje prvenca Alfa, ki je izšel šele po nekajletnem druženju ustvarjalne četverice. Plošča že s svojo podobo, pravzaprav štirimi različicami naslovnice, drugačnim formatom in lično knjižico besedil nakazuje drugačnost, a kot pravi Peter Dekleva, kitarist in avtor besedil, bistvo ostaja glasba - energični, sodobni rock z zasvajajočimi melodijami in izjemnimi izvirnimi teksti.

Adam so: kitarist in avtor besedil Peter Dekleva, basist Anej Kočevar, bobnar Gregor Jakac in Damir Lisica, pevec in krotilec theremina
Adam so: kitarist in avtor besedil Peter Dekleva, basist Anej Kočevar, bobnar Gregor Jakac in Damir Lisica, pevec in krotilec theremina 

>Začnimo pri genezi: kako je prišlo do spočetja odločnega in samozavestnega Adama? Kdo sta starša?

“Hm, zanimivo, da uporabljate besedi 'odločen' in 'samozavesten', ker v začetku Adam sploh ni bil mišljen kot bend. Šlo je bolj za to, da smo se poznali iz drugih zasedb in se dobivali na raznih jam-sessionih, ki so se kasneje spremenili v komade. Ko pa se je to zgodilo, je Adam kar naenkrat postal bend v pravem pomenu besede. Saj veste, plošča, vaje, koncerti ipd. Lahko bi rekli, da je mama odločnega in samozavestnega Adama glasba, njegov oče pa prijateljstvo.”

>Zdi se, da o vašem prijateljstvu govori tudi zamisel o štirih naslovnicah, svojevrstnem genetskem križanju obrazov štirih članov, pri čemer vsaka naslovnica nosi četrtino vsakega. So to podobe pravih alfa samcev?

“Hehe, če bi res bile podobe alfa samcev, bi morali biti to predstavniki različnih vrst, saj je v vrsti lahko samo eden. Gre za simboliko razdeljenega dela, ki ga imamo znotraj organizma, poimenovanega band. Prvenec Alfa je plod dela vseh štirih in to smo skušali prikazati tudi skozi naslovnico, ki je sestavljena iz naših podob.”

>Ampak tudi sicer je album pravi artefakt. Po predlanski Siddhartini Sagi je menda drugi tovrstni domači izdelek, ki presega okvire običajnih plošč. Če se ne motim, je bilo potrebnega celo nekaj ročnega dela …

“Ročno delo je pri plošči ves čas prisotno. Figurativno in fizično, seveda. Prav vsak ovitek posebej smo člani banda začinili še sami, po glasbeni strani pa je šlo za to, da smo vse postorili v lastni produkciji. Torej snemanje, miks, glasbo in drugo. Pa ne zato, ker bi mislili, da smo sami sebi dovolj. Zgodilo se je samo od sebe in prenehali smo z iskanjem zunanjih sodelavcev, si na gradu postavili studio in posneli ploščo. Smo pa imeli tudi nekaj gostov na inštrumentih, na katerih smo slišali glasbeni dotik koga drugega. Orgle, ki smo jih posneli v domžalski cerkvi, je posnel Boštjan Artiček, pojočo žago v svojem domačem studiu Boštjan Gombač, timpane v jeseniški pleh godbi Jure Rozman itd. Za način snemanja in prostor smo se odločali glede na sporočilnost posameznih pesmi. Nekaj smo jih tako posneli tudi na grajskih hodnikih, na stopnišču, stranišču, na dvo-rišču ...”

>Je tako izdelana in dodelana plošča tudi vaš poskus kljubovanja brezplačnemu pretakanju glasbe s spleta?

“Ne. O tem pri nastajanju albuma nismo razmišljali. Na ta vidik smo se spomnili kasneje, ko je bila glasbena plat zaključena. Glasbena industrija tako kot vse druge multimedijske veje danes poteka večinoma v digitalni obliki. Nad pretokom digitalnih informacij pa je zelo težko imeti nadzor, saj gre za vprašanje zgolj enega klika. Kraji s spleta ne kljubujemo, saj je to naraven del take vrste posla. Je pa nikakor ne podpiramo, saj smo, če že govoriva o besedi kljubovanje, ploščo izdali v samozaložbi. Vse ostalo na Alfi je posledica umetniškega izražanja in svobode, ki si jo lahko tako privoščiš.”

>Prav izdajanje v samozaložbi je pri nas vse pogostejši pojav. Gal Gjurin je nedavno za našo prilogo izjavil, da so pogoji pri založbah za glasbenike oderuški. V svetu se že vrsto let uveljavlja indie rock, ime za skupine, ki izdajajo plošče pri neodvisnih založbah. Pri nas pa imamo očitno, “samo rock”, self rock, če si dovolimo nekaj duhovitosti … Je to prihodnost naših bendov?

“Hm, izraza self rock sicer ne poznam, je pa res, da so pogoji pri založbah malce ostrejši kot smo jih poznali prej. Vendar pa so bili časi takrat drugačni in v skladu s tem se morajo predstavniki določene gospodarske veje tudi obnašati. Založbe pač delajo, kar mislijo, da je prav, da bi se obdržale. Nisem pa prepričan, da je samo v zadnjem času tako, saj smo alternativni bandi že prej večinoma izdajali v samozaložbi. Prihodnost česa naj bi to bilo? Glasbe? Nikakor ne. Preteklost, sedanjost in prihodnost sta v glasbi iskrenost in sporočilo. Prihodnost glasbene industrije? Morda, ampak menim, da za umetnika to ni tako pomembno. To bolj grize poslovneže.”

>Izraz self rock je zrasel na mojem zelniku. (smeh) Aternativne skupine so resda že prej izdajale veliko v samozaložbah, a danes to vse pogosteje počnejo tudi pop glasbeniki. Nenazadnje tudi Adam stopa po tanki črti med alternativo in mainstreamom. Prepričana sem, da se z žanri ne obremenjujete, a vendarle moram vprašati, kako nastajaAdamov glasbeni jezik?

“Haha, kul. Self rock, samo da ni sam sebi namen. (smeh) Mainstream vs. alternativa je itak precej popularna delitev, čeprav ne vem zakaj. Če gledaš kakšen uspešen alter band na odru, si zraven težko zamišljaš, da so to v bistvu milijonarji, a ne? Pa so, in kar je najbolj zabavno, prodajo precej plošč, ker imajo kar zvesto publiko. Torej kdo je zdaj mainstream? (smeh) Naše pesmi so večinoma nastale na akustični kitari, nekatere pred več leti. Tudi deset ali več, a so potrpežljivo čakale na svoj trenutek v predalih, na kasetah, pod posteljo, v omari … Nekako so se povsem nepričakovano združile v celoto, ki smo jo skupaj z bendom zaključili in poimenovali Alfa.”

> Alfa in omega, torej povsem enakovredna glasbi, so tudi besedila …

“Kar nekaj pesmi na tej plošči je nastalo iz besedila (Ključ, Grlo brez odmeva …), so pa seveda nastale tudi na glasbeni osnovi. V njih se dotikamo različnih tem, s katerimi se soočamo v vsakodnevnem življenju. Zanimivo je morda tudi, da so lektorirana, ker verjamemo v bogatost jezika in njegovo moč, hkrati pa se zavedamo, da imamo do njega tudi ogromno odgovornost. Na snemanju smo imeli tudi poseben fond, v katerem smo nabirali po 50 centov za vsak anglizem, ki ga je kdo spregovoril. S tem smo hoteli ohraniti pristnost umetniškega izraza, za katerega smo prepričani, da je drugačen od drugih. Vsak človek se razlikuje od drugih, če ostaja zvest samemu sebi.”

> Ko to slišim, takoj pomislim, na misel iz pesmi Odnosi med srečnimi: “Besede negujejo odnose med srečnimi …” Čeprav živimo v razmerah ko, denimo, zmagovalni pesmi Eme z besedami ni potrebno veliko sporočati. Slovenija ukinja slovenske lektorate po svetu, doma pa bodo lahko predavanja na fakultetah samo v angleščini …

“Hm, kar se Eme tiče, niti ne vem, ker ji nisem še tako pozorno prisluhnil, a če jo je izbrala tako velika množica, že mora imeti nekaj, kar ljudi prepriča. Če pa bo prestala test časa, bomo videli šele z leti. Upajmo, da ni samo instant hit. Ti so namreč precej hitro pozabljeni. Glede slovenstva pa mislim, da preveč naglo opredelimo večino stvari, ki prihajajo s tega področja. Prevečkrat zasledim izraz 'sledenje tujim smernicam', kar je za moje pojme zgrešena miselnost. Že to, da nekomu oz. nečemu slediš, mislim da ni v skladu s sporočilnostjo umetnosti. Osnovni pojem je namreč ustvarjanje.”

> In ko smo že pri ustvarjalnosti, ne moremo mimo vaše. Ustvarjate v več zasedbah. Tu so še Srečna mladina, Gušti, Društvo mrtvih pesnikov … Kako potrpežljiv otrok je Adam in kakšen roditelj ste glede na vse obveznosti vi? Na katerem mestu je ta enoletni malček?

“Mislim, da lahko upravičeno rečem, da nam Adam vsem veliko pomeni. Ljudje pogosto povprašajo po matičnosti v bendu. Nikakršna skrivnost ni, da živeti od glasbe ni lahko, vendar moraš skleniti kompromis med lagodjem in željami. Smo pa vsi aktivni v različnih zasedbah in se jim posvečamo na različnih področjih. Recimo kot instrumentalisti, producentje, miksmani, inženirji ipd. Očitno smo dovolj ustvarjalni, da lahko delimo ideje tudi z drugimi. O starševstvu pa lahko več povemo kar na samih koncertih. “ (smeh)

>Torej je oder tisti, kjer je plod vzgoje očeta prijateljstva in matere glasbe najočitnejši?

“Je, absolutno. Skušamo se potruditi za vsak nastop posebej in ga včasih, kjer je to mogoče, začinimo s kakšnim gostom - pridružili so se nam že Tinkara Kovač, Alan Vitezič (DMP), Tomaž Štular (The Tide) - ali pa dodamo še kakšno drugo posebnost. Včasih pa smo potem še DJ-ji in vrtimo glasbo po svojem izboru, naredimo razstavo fotografij ipd. Mislim, da na nastopih naša glasba najbolj funkcionira, zato smo skušali duh te 'živosti' ujeti tudi na plošči, saj smo jo posneli večinoma v živo. Ne nazadnje smo še vedno rokenrol band, le s precej sodobnejšimi nazori. Mislim, da nam Adam vsem pomeni enako.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ


Najbolj brano