Stara glasbena mačka združila moči

Marino Legovič, klaviaturist v številnih priljubljenih skupinah od sedemdesetih let pa do danes, avtor številnih uspešnic, in Tulio Furlanič, ki je svojo glasbeno pot začel pri legendarnih Kameleonih kot bobnar in nato kot izvrsten vokalist v raznih skupinah, sta pred kratkim sklenila združiti svoje moči - ustanovila sta duet Rock the Pop.

Z njima smo se pogovarjali o vzrokih njunega tokratnega sodelovanja.

Marino: “Eden od razlogov za to je, da je bil vodja ansambla Primorska legenda (v kateri oba sodelujeva) Nelfi Depangher precej zaseden s pripravo koncerta ob 45. obletnici skupine Faraoni in tako je bil naš bend začasno postavljen na stranski tir. Sam ne morem biti dolgo časa brez dela in tako sem Tuliu predlagal, da narediva duet, ki bo na svojstven način preigraval rock in pop uspešnice 60-ih, 70-ih in 80-ih let in seveda popevke, ki so zaznamovale oba. In tako nama je, le ob spremljavi klavirja in nekaj tolkal, uspelo pripraviti zanimiv in pester koncertni program.”

Tulio: “Duet sva ustanovila predvsem zato, ker so takšni časi, da je bolje biti živ kot mrtev, pa še Marino se je vrgel v stroške. Kupil je novo klaviaturo, a nastopov s skupino ni bilo, ker je bil Nelfi zaseden s koncerti Faraonov. In tako sva se organizirala in začela po svoje. Povedati moram, da se midva, ko se občinstvo zabava in uživa na našem nastopu, veseliva, ampak nimate pojma, kolikor trdega dela stoji za vsem tem. Da ne govorim o denarju, ki sva ga vložila v nabavo instrumentov. Ti niso kupljeni v kakšni veleblagovnici v ponudbi tedna ali na razprodaji.”

> Zakaj sta se odločila za skupno glasbeno pot?

Marino: “Pravzaprav se je najino sodelovanje začelo pred približno dvajsetimi leti, ko se je Tulio vrnil iz Nemčije; skupaj sva igrala v različnih bendih, zraven pa sem mu pisal in aranžiral skladbe za Slovensko popevko, EMO in MMS festival, tako je Rock the Pop samo nadaljevanje skupne glasbene poti.”

Tulio: “Ker sva umetnika na svobodi in skoraj socialni problem, kot večina poklicnih glasbenikov v Sloveniji. Konkurenca poživi trgovanje in midva sva se podala na glasbeno pot, katere Slovenija še nima. Marino igra v živo klaviature in poje spremljevalni vokal, jaz pa podpiram ritem z izbranimi tolkali in seveda pojem. Repertoar je zahteven, tako da ga ne more vsakdo izvajati brez izkušenj in kilometrine, ki jih imava midva. Nenazadnje sva ustvarjalca in vsak ustvarjalec neprestano išče in si izmišlja nove stvari. Tako je nastala najina skupna glasbena pot. Veliko lažje je tistim, ki imajo redno službo in glasbo kot hobi. Takih je v Sloveniji največ in so neobremenjeni s skrbmi za zdravstveno zavarovanje, pokojnino in podobnimi izdatki. Mi smo profesionalni glasbeniki že dolga leta in moramo za vse poskrbeti sami. Verjemite, ni lahko. Ni mi težko govoriti resnice. Ni me sram reči, da se moram po tako dolgem profesionalnem stažu danes boriti za golo preživetje.”

> In zakaj Rock the Pop?

Marino: “Ime je Tuliova ideja in zdi se mi kar posrečena. Preigravava namreč svetovne in naše rock in pop uspešnice in moram povedati, da je odziv občinstva zelo dober. Uspeva nama pretok dobre energije z odra na publiko in obratno in to se mi zdi najlepše poslanstvo glasbenika.”

Tulio: “Zato, ker v nemščini rock pomeni krilo in pop je polovica od besede popcorn oziroma kokice.”

> V zadnjem času sta imela kar nekaj nastopov v Kopru in okolici, se mislita podati tudi, recimo temu, izven matičnih meja?

Marino: “Seveda si želiva nastopiti tudi izven občinskih meja. O koncertih se pogovarjamo po vsej Sloveniji, pa tudi čez mejo.”

Tulio: “Na matičnem uradu sem že bil, kje pa so meje, ne vem, samo da prideva do tja, pa bo vse v redu ali še boljše.”

> Vaš repertoar?

Marino: “Najin repertoar, kakor sem že povedal, je res pisan in bogat: od uspešnic Rolling Stonsov, Doorsov, Beatlov, Yesov pa do Billy Joela, Bruce Springsteena, Zucchera in nenazadnje tudi Kameleonov, Bazarja, skupine Halo in Tulia Furlaniča. Pokazalo se je, da je to všeč tako mlajši kot tudi malo manj mladi publiki.”

Tulio: “Repertoar je za glasbene sladokusce.”

> Če se ne motim, je vajina glasbena pot enako dolga, ali ne?

Marino: “Ne. Jaz sem mlajši: razlika med nama je kar devet let, a to v glasbi, pa tudi sicer, ne pomeni nič; ne nazadnje oba izhajava iz obdobja rock and rolla. Imava podobne poglede na glasbo, kar je bistvenega pomena za uspešno sodelovanje.”

Tulio: “Pot je enako dolga, samo jaz sem jo prej začel.”

> Marino, kaj pa tvoje avtorsko delo? Je tudi tu kriza?

Marino: “Seveda se tudi tu pozna kriza; studijske ure in glasbeniki niso poceni, a denarja je vse manj. Razen tega pa se danes da dobiti relativno poceni različno računalniško opremo za domače ustvarjanje z že narejenimi vzorci. Tu pa je kakovost in izvirnost zelo vprašljiva. No, jaz še pišem, aranžiram in produciram in vesel sem, da me tudi mladi izvajalci sprašujejo po novih, izvirnih skladbah.”

Tulio: “Dokler mi glasilke služijo, ne mislim končati svoje glasbene poti. Marino je avtor, ki pozna moje sposobnosti, pa tudi moj glasbeni okus in posluša moje želje. Tako bo tudi v bodoče.”

> Svetovna glasbena scena je krenila na posebno pot, ustvarili so nekakšne mešanice glasbenih zvrsti, klasične melodične skladbe in balade so le redke na svetovno znanih lestvicah. Dejali bi lahko, da je minil čas lepih, tudi rock balad. Kaj pa pri nas? Kaj se dogaja?

Marino: “Tudi pri nas je prisoten ta globalni trend elektro popa, a menim, da še ni prevzel mainstream vloge. Imamo kar nekaj mladih skupin in izvajalcev, ki gojijo dobro rock in pop glasbo z lepo melodiko. Pa tudi kakšna dobra balada se najde. Žal pod pritiskom tujih založb (in predvsem tako naših kot njihovih zastopnikov), se na radijskih valovih vrti vse manj slovenske glasbe.”

Tulio: “Slovenščina je kar zahteven jezik za petje, poln zaporednih soglasnikov in nekoliko trši od ostalih slovanskih, latinskih ali angleških. Mislim, da se dobra, kvalitetna glasba lahko komponira in zapoje tudi v slovenskem jeziku. Emocionalnih skladb ne bo nikoli zmanjkalo, ne glede na glasbeni stil. Za neurejene razmere na našem področju je kriva vlada, ki ni sposobna ščititi interesov slovenske kulture in njihovih izvajalcev.”

> Slovenska Istra je dolga leta veljala za glasbeno zelo produktivno območje, bodisi po avtorski ali izvajalski plati. Danes?

Marino: “Slovenska Istra je dejansko bila zibelka slovenske pop rock glasbe. Danes pa ni več tako; najpomembnejše stvari se v glavnem dogajajo v prestolnici. Recimo, sam se v enem dnevu v Ljubljani zmenim več kot v celem mesecu doma.”

Tulio: “Hitrost je najpomembnejši faktor, in kje je centrifugalna sila najmanjša ? V centru. In če si v njem, so hitra potovanja nepomembna, ker si že tam. S tem hočem povedati, da se centralizma ne bomo znebili niti na tem področju.”

> Zakaj se je kar nekaj zelo dobrih pevcev s tega območja izgubilo? Ali obstaja mlada generacija izvajalcev in avtorjev?

Marino: “Problem je v tem, da je prireditvenih prostorov vse manj in s tem tudi manj nastopov. Poleg tega pa so organizatorji prireditev nastopajoče pripravljeni plačati zelo mizerno, tako rekoč za stroške in pico. Imamo kar nekaj mladih odličnih glasbenikov in skupin, a, kot sem omenil, če nisi pri koritu, se težko prebiješ na sceno.”

Tulio: “Ker živijo od vode in kruha, ne pa od obljub in idealizma. Za mlade pa šole premalo skrbijo. Včasih je vsaka šola imela pevski zbor in z njim si imel prve stike s petjem. Kasneje, če si se odločil za samostojno petje, si znal že dihati in pravilno razporejati zloge, zapet intervale itd.”

> Vaša glasbena generacija se je včasih sporekla, a ste si bili vedno blizu, si pomagali ...

Marino: “Res je. Včasih je stanovska pripadnost nekaj pomenila. Lahko smo se skregali, skupina je lahko razpadla, a čez kašno leto smo spet skupaj igrali. Tovarištvo je vseskozi živelo. Tako je med nami tudi danes. Sicer je že tradicionalna slovenska nevoščljivost vseskozi prisotna med slovenskimi glasbeniki in zato apeliram nanje: Držimo skupaj in bodimo enotni, če ne, nas bodo požrli.”

Tulio: “Danes pa je tako, če vsak nase misli, je na vse mišljeno. To je anarhija.”

> Vrnimo se k Rock the Pop. Boste projekt nadgradili, posneli kakšno avtorsko skladbo? Ali bo to le projekt za nastope?

Marino: “Rock the Pop je pred kratkim začel nastopati, a železni repertoar še urejamo, dopolnjujemo, selekcioniramo in pilimo do potankosti. Ko bo to urejeno, se bova v bližnji prihodnosti posvetila tudi avtorski glasbi.”

Tulio: “Ko bo prišel čas, bova ustvarila tudi kakšno novo ali pa je morda že ustvarjena, le čas še ni ta pravi, da bi to posnela in poslala na tržišče.”

> Zagotovo imata še vedno kakšno skrito željo?

Marino: “Seveda, a če jo izdam, se bojim, da bo izgubila vso draž. Zato naj takšna tudi ostane. Želim pa vsem ljudem dobre volje lepe praznike, ostalim pa veliko dobre volje.”

Tulio: “Ker je skrita, jo še vedno iščem in ko bo v trgovinah zmanjkalo žepnih svetilk, takrat jo bom našel, srečo seveda!”

> Bliža se praznični december.

Marino: “Ne glede na to, da so prazniki postali industrija in da na to ne dam kaj preveč, le imajo svoj čar in posebno vzdušje. Za nas glasbenike pa je to, razen poletja, najbolj delovno obdobje in za to smo ga še posebej veseli. S Tuliom bova na silvestrovo nastopila, ampak ne kot duet Rock the Pop, temveč s skupino Primorska legenda, na osrednjem trgu v Idriji.”

Tulio: “Zame je praznik vsak dan. Ko se zbudim, si rečem - hvala, še sem živ. Vse ostalo pa, yeah kar yeah - in bo! Ker je.”

MAJDA SANTIN

---