Bioplinarna krajanom smrdi, lastnikom ne
V Ilirski Bistrici spet smrdi. Tokrat niso posredi občinske zdrahe ali nekdanje odlagališče kemičnih odpadkov, pač pa smrdi krajanom, ki živijo v bližini bistriške bioplinarne. Njeni lastniki smradu ne vohajo, krajani pa so - če od okoljskega ministra ne bodo dobili odgovorov - pripravljeni ukrepati tudi sami.
Bistriška bioplinarna: krajani trdijo, da smrdi, lastniki pa, da ne Foto: Tina M. V Alenčič
ILIRSKA BISTRICA>“Občani Ilirske Bistrice že nekaj časa zaznavamo hud smrad po gnilobnem, predvsem v naselju Trnovo, kjer se nahaja obrat bioplinarne v lasti podjetja Bio futura. Ker občani o postavitvi takega obrata v našem naselju pred dobrim letom nismo bili obveščeni in smo zanj izvedeli šele, ko je začel obratovati, smo vseskozi v dvomih, kako deluje, čemu mora biti v našem naselju in kaj imamo od njega,” je v pismu, ki so ga naslovili na občino, lastnike bioplinarne in okoljskega ministra Roka Žarnića, zapisal upravni odbor skupine Nove ideje za razvoj območja Ilirske Bistrice.
Cisterne vozijo, informacij ni
V skupini pravijo, da odgovorov niso dobili ne od bistriške občine ne od lastnika bioplinarne. “Vizija naj bi bila pridobivanje bioplina in električne energije. Vendar v Bistrici nimamo plinovoda, niti toplovoda, prav tako se nič ne ve o pretoku električne energije v omrežje. Edino, kar je, je neznosen smrad, bližnji občani ne morejo prezračevati stanovanj, gibanje na prostem v takem smrdečem okolju pa tudi ni prijetno,” so zapisali v skupini Novih idej.
Bioplinsko napravo, ki naj bi po besedah Kordeliča tačas predelala 1000 ton organskih odpadkov na leto, njene zmogljivosti pa segajo do 30.000 ton, je trzinsko podjetje Bio futura postavilo tam, kjer je nekoč delovala čistilna naprava nekdanjega Toka. Iz biorazgradljivih odpadkov, katerih del naj bi, je pojasnil Kordelič, dobili tudi v bistriški občini, predvsem odpadno hrano iz gostinskih lokalov (sicer jih pridobivajo iz vse Slovenije), proizvajajo bioplin, iz njega pa toploto. Stranski produkt bioplinskega procesa je digestorski ostanek oziroma biološko gnojilo, ki ga oddajajo kmetom na Postojnskem in Pivškem, je še povedal Kordelič. Podjetje Bio futura je bilo ustanovljeno za zbiranje organskih kuhinjskih odpadkov in odpadnih jedilnih olj v Sloveniji.
Ker informacij ni bilo, so na lastno pest ugotavljali, kaj se skriva za stenami obrata in ugotovili, da v njem predelujejo rastlinske in živalske organske odpadke. “Ker nismo obveščeni, od kod prihajajo (naših ni med njimi), kakšni odpadki so in koliko jih je, je zaskrbljenost še večja. Cisterne dovažajo odpadke in odvažajo gnojevko. Dan za dnem. Govori se o letni kapaciteti predelave 35.000 ton odpadkov,” opozarjajo.
Ker so izvedeli tudi, da naj v obratu ne bi deloval dehidrator, naj bi bila namesto dehidriranega pregnitega blata količina redke gnojevke mnogo večja. “Kam z njo, kaj je v njej in kaj povzroča gnilobne emisije v zraku, ki ga dihamo? So v gnojevki ali celo v zraku patološki mikroorganizmi, ali so formaldehidi ali celo kakšni drugi zastrupljevalci? Na to nimamo odgovora,” se retorično sprašujejo v skupini Novih idej.
Čez dva tedna protesti?
Zato so se z vprašanji o pridobivanju soglasja za bioplinarno, primernosti njene umestitve v naselje in tik ob reki Reki, inšpekcijskem nadzoru in tudi o tem, ali sploh ve za bioplinarno v Ilirski Bistrici, obrnili na okoljskega ministra Roka Žarnića. Če odgovorov ne bodo dobili v dveh tednih, bodo pred bioplinarno pripravili mirne demonstracije. “Če se vaše inštitucije ne bodo odzvale, se lahko povabimo tudi pred parlament,” so ministru še napovedali v skupini Novih idej.
Ministrstvo nima s tem nič
Kako se bo na vprašanja krajanov odzval okoljski minister in ministrstvo, za zdaj še ni znano. Tudi nam so na ministrstvu odgovore obljubili za ponedeljek in nam obenem pojasnili, da MOP s problematiko bioplinarn nima veliko ter da bodo za vprašanja krajanov najbrž pristojne odgovarjati druge službe ali ministrstva (najbrž tudi kmetijsko, ki naj bi nadziralo gnojnico iz bioplinarn).
Je pa že sedaj znano, kaj je MOP v zvezi z izpusti formaldehida iz bioplinarn odgovarjal okoljski organizaciji Alpe Adria Green. Zapisali so, da te emisije zakonsko ureja uredba in da mejna koncentracija formaldehida 60 mg/m3 velja tudi za bioplinarne, ki so okoljevarstveno dovoljenje dobile po maju 2007 (torej za skoraj vse slovenske bioplinarne).
Biofutura: smradu ni
Matej Kordelič iz podjetja Bio futura, ki je prav tako dobil v roke pismo krajanov, trdi, da smradu iz bioplinarne ni. “Veliko poudarka dajemo temu, da ne bi smrdelo. Če tovornjak nekaj pripelje v bioplinarno, lahko kaj zasmrdi, vendar to ni smrad, ki bi se širil in zajel polovico mesta,“ je prepričan Kordelič. Ob tem dodaja, da krajani za informacije lahko v podjetje tudi pokličejo. “Za skupino, ki je poslala pismo, sem slišal prvič. Nikoli niso nikogar spraševali za informacije ali omenjali, da smrdi. Če je kdo od občanov želel preveriti, kaj se dogaja, smo ga povabili v bioplinarno na ogled,” se je na pismo odzval Kordelič.
Zagotovil je še, da njihovo delo redno pregledujejo pristojne inšpekcije in okoljska agencija ter da meritve izpustov (tudi formaldehida) ne presegajo dovoljenih mej. “Težav ni niti pri raztovoru odpadkov, saj se raztovarjajo v zaprti hali in se izlijejo v zaprt bazen. Marsikatera industrija, tudi v naši bližini, sprošča v proizvodnji več škodljivih snovi,” je dodal Kordelič.
TINA M. VALENČIČ