Življenje v hotelu Mama

V neki norveški družini se starši pritožujejo nad svojim 21-letnim sinom. Še vedno živi doma, nič ne dela in ničesar ne prispeva v družinski proračun. Edino, kar počne, je, da kritizira mamo, češ da ne zna postavljati meja svojim mlajšim otrokom.

Vzgoja otrok je za starše zelo velika naloga. Zato ni treba, da se slabo počutite, če vam ves čas ne uspeva. Otroci razumejo, da starši delajo napake.

Ključno pa je, da starši prevzamejo odgovornost za svoje napake, ko jih enkrat odkrijejo, ne pa, da zanje krivijo otroke. Kaj torej lahko storite, da bo vaša družina močna in zdrava? Poudariti želim, da med družinskimi člani ni tekmovanja. Če gre slabo enemu članu družine, gre slabo vsem. Zato ne moremo nikomur reči, to je tvoj problem. V družini je vedno naš problem.

Ideja, da bi otroke vzeli iz družine in jim skušali pomagati s terapijo ali pedagoškimi prijemi, je najmanj učinkovita od vseh. To se nam zdi logično, če pomislimo na par. Ne moreš delati le z enim, če želiš izboljšati odnos med dvema. Imamo pa fiksno idejo, da so otroci sami krivi, ko ne delujejo, kot bi si želeli mi.

Družina je sistem

Želim vam povedati, zakaj sem svoji prvi knjigi dal naslov Vaš kompetentni otrok in pričujočim kolumnam Vaša kompetentna družina. Od leta 1975 sem 20 let delal z družinami z zelo težavnimi otroki. Deset let sem delal z materami samohranilkami. To je bilo prvič, da je kdo delal z starši in otroki skupaj. Prej so zdravili samo otroke.

Tako smo se terapevti začeli učiti, kako otroci delujejo in kako odvisni so od tega, kako gre njihovim družinam. V tem procesu smo se prav tako naučili, da je 90 odstotkov razvojne psihologije v zmoti. Ne samo malo, ampak povsem v zmoti. To je bila naša klinična izkušnja, ki jo je kasneje potrdila tudi znanost.

Spoznali smo, da je družina sistem. Vsak član družine ves čas vpliva na druge člane in obratno. Ta vpliv je enako močan, če je kdo osem mesecev na leto zdoma ali pa je ves čas v središču pozornosti. Lahko gre za najbolj zdrav vpliv v človekovem življenju, ali pa za najbolj destruktivnega.

Krivda in odgovornost

Naj kar takoj jasno povem, da me krivda ne zanima. To je domena cerkve. Resnično pomembna pa je odgovornost. In v odnosih med starši in otroki je odgovornost vedno na strani staršev. Starši so odgovorni za kvaliteto odnosa, ker otroci za to niso sposobni prevzeti odgovornosti. To ni moje mnenje, to je dejstvo. Otroci ne morejo biti odgovorni. Lahko so odgovorni za veliko drugih stvari, ampak ne za odnos s starši.

V družinah, kjer starši niso sposobni prevzeti odgovornosti, otroci zelo trpijo. To se je v starih časih dogajalo večinoma takrat, ko so bili starši bolni, alkoholiki ali na kak drug način niso dobro delovali. Danes pa se to dogaja na povsem drugačen način. Mladi starši so tako željni ustreči svojim otrokom, da nanje prelagajo svojo odgovornost. Na primer, ko otrok reče, mama, ali lahko dobim sladoled. In mama reče, ne. Mame te besede sicer ne uporabljajo zelo pogosto. Raje rečejo, ne ravno zdaj, mogoče jutri, ali pa, saj si pred kratkim že pojedel enega. Težko pa jim je reči ne. Očetom gre to bolje.

Ko mlada, moderna mama vendarle reče ne, bo pogosto zelo intenzivno pogledala svojega otroka. Želela bo njegovo privolitev. Ne želi si frustriranega otroka, ampak otroka, ki bo rekel, dobro, mama, prav imaš.

Najprej se morajo spremeniti starši

Ne vem, če ste že kdaj srečali takega otroka. Jaz ga nisem. Materi na obrazu piše, v očeh se ji vidi, z vsem telesom izraža, da se ne počuti dobro, ko je njen otrok frustriran. To pa pomeni, da je ta otrok zdaj odgovoren za odnos. In to je za otroka neznosno. Videti je, kot da prvi dve, tri leta v tem uživa. Potem pa znori. Ne morete ga več prenašati, prijatelji in sorodniki vas nehajo obiskovati. Pravijo, otrok je razvajen. Ni! To je otrok, na katerega so starši preložili veliko preveč odgovornosti.

Da bi tak otrok spremenil svoje obnašanje - kar bodo ne nazadnje zahtevali prijatelji, sosedje, vzgojitelji v vrtcu in učitelji v šoli - morajo svoje obnašanje najprej spremeniti starši. Dobra stara alternativa je, da otroka tepete. Da tepež deluje, ga morate izvajati redno, vsak dan najmanj šest mesecev. Potem boste imeli deset let mir, nato pa bo prišel račun.

Nekaj mesecev na leto živim v vasici zraven Zagreba. Opazoval sem, kako je raslo pet otrok mojih sosedov. Zdaj so že najstniki, in vsi so bili deležni podobne vzgoje. Ko so bili majhni, so jih starši oboževali, vse so jim dali. Od 2. do 4. leta so jih tepli, od 4. do 13. leta so bili z njimi prijazni, zdaj pa so otroci znoreli. In to ne samo malo, ampak zelo znoreli. Dekle, ki ni prav visoke postave, vsak dan pretepa svojo mamo. In ko oče želi posredovati, mu reče, pojdi proč, sicer jo ubijem.

“Od danes dalje ti ne bova več služila”

Ne skrbite, to je ekstremen primer. Ampak račun je svojim staršem izstavil tudi norveški mladenič, ki sem ga omenil v uvodu. Primer bi bil zlahka tudi iz slovenske ali še posebej italijanske družine. 21-letnik se je vpisal že na štiri fakultete. Vse študije je opustil. Nazadnje je hotel iti v vojsko. Oče je izkoristil svoje zveze in mu priskrbel službo v vojski. Nato se je fant želel vpisati v šolo za oficirje. Oče ga je spravil tudi tja, po dveh mesecih pa je šolo obesil na klin. Starši ne vedo več, kaj bi.

Kaj se dogaja v tej družini? Sin je bil vse življenje navajen, da je mati stregla njegovim potrebam. Tudi za njegovega očeta skrbi 24 ur na dan. In to je vse, kar ta fant ve o tem, kaj pomeni biti odrasel moški. Potrebuješ žensko, ki bo skrbela zate. Zdaj pa mati sinu pravi, da se mora spremeniti. In oče včasih potrdi, da se strinja z mamo.

Norveškima staršema sem svetoval, naj gresta za vikend zdoma, da razmislita, če sta svojemu sinu sposobna povedati, kar sta povedala meni. To sta tudi storila. Sinu sta nato rekla naslednje: “Ko pogledava nazaj, vidiva, da sva naredila veliko napako. Ljubezen sva zamenjala s služenjem. 21 let ti že služiva, zato je tvoja edina izkušnja, da je ljubezen služenje. Prepričan si, da te ne ljubiva, če ti ne služiva. Ampak to ni dobro za nikogar od nas.”

Tu bi staromodna mati rekla, ampak ti nikoli nisi bil hvaležen za vse to. Ta dva starša pa sta sinu rekla: “Torej, od danes dalje ti ne bova več služila. Lahko ostaneš doma, zelo te imava rada, ampak v skupno gospodinjstvo moraš prispevati z delom in denarjem.”

Mati mi je kasneje priznala, da je skoraj umrla, ko je izrekla te besede. Srce se ji je paralo. Oba z možem sta bila seveda zelo prestrašena, kako se bo sin odzval. Ta pa se je le široko nasmehnil in rekel: “Čas je že bil.”

Povedal jima je, kako lahko je bilo bivati v hiši kot slepi potnik. Povedal jima je tudi, da se je vpisal na štiri fakultete, na katere se ni želel vpisati, ampak je čutil, da tako želita ona dva, njegova starša. Mami je postalo jasno, da sina nikoli ni videla kot samostojno bitje, ampak kot klon njegovega očeta. Oče je strojni inženir. Tudi sin je nadarjen za strojništvo, a je želel študirati psihologijo. Njegov oče sovraži psihologijo.

Od tistega dne dalje se je sinovo obnašanje spremenilo, in vsi v družini so se veliko bolje počutili.

Otrokove odzive jemljite nadvse resno

Otrokovo nezaželeno obnašanje se vedno začne pri starših, in tudi če ga želimo popraviti, moramo začeti pri starših. Nima smisla kritizirati tega mladega moža, da je postal natanko tak, kakor so ga vzgojili - pasiven. Strežba je bila edino, kar je vedel o ljubezni in življenju. Situacijo še poslabša dejstvo, da je bil oče slab vzor.

Na ta način v Italiji živi 43 odstotkov mladih moških. Nastanjeni so v hotelu Mama. Oče je mrtev ali pa ga ni doma. Sin ima v hiši svoje stanovanje, od časa do časa pripelje dekle, za vse ostalo pa poskrbi mama. Ker ga ljubi. To je tudi vzrok, da vse več Italijank pravi, da se ne bodo nikoli poročile. Želijo si otroka, ampak ne starega 30 let.

Dejstvo je, da starši ne morejo vedno vedeti za posledice svojih dejanj. Trudijo se po svojih najboljših močeh, včasih pa odkrijejo, da to ni dovolj. Nova paradigma v odnosih med starši in otroki je, da starši otrokove odzive jemljejo nadvse resno. Svoje obnašanje prilagajajo povratnim informacijam, ki jih sporoča otrok s svojim vedenjem.

Staršem ta trenutek niti ne gre tako slabo. Problem pa nastane, kadar želijo svoje otroke vzgajati na enak način, kot so njih vzgajali starši. Le na malce bolj prijazen način bi to počeli. Malce bolj “demokratično”. Temu se reče manipulacija, ki jo današnji otroci na daleč zavohajo.

JESPER JUUL

---