Šestošolci so se prelevili v novinarje

Učenci šestih razredov OŠ Elvira Vatovec v Pradah so se prelevili v novinarje in pripravili različne prispevke z okoljevarstveno tematiko.

KOPER > Zavod Nomed, ki se ukvarja z neformalnim izobraževanjem za mlade, je minuli mesec v sodelovanju z Mestno občino Koper ter OŠ Elvira Vatovec Prade izvedel natečaj Misli za naš planet. Naloga učencev šestega razreda je bila samostojno oblikovati tematski članek.

Spodaj objavljamo zmagovalni članek, v katerem so se učenke Lucija Olenik, Eva Krautberger, Lana Pavlović in Zoja Obid lotile aktualne problematike hranjenja divjih živali v mestih ter dokazale, da se kljub svoji starosti dobro zavedajo okoljevarstvenih posledic takega ravnanja.

Zakaj hranimo divje živali?

V zadnjih letih v Kopru in njegovi okolici opažamo veliko vrst živali, med temi vedno več divjih. Ko jih zagledamo, pomislimo, da potrebujejo veliko pozornosti. S tem pridobijo naše zaupanje. V resnici naše bližine ne potrebujejo.

Divje živali so navajene na lov, in potepanje v gozdu in manjših travnikih. Mestno življenje jih je popolnoma prevzelo, gozdovi in travniki so postali ulice in trgi. Živali so se nam tako prilagodile, da nekaterim ljudem sledijo do doma in se potem ne znajo vrniti v svoje naravno okolje. Tavajo sem ter tja, iščejo hrano, zaidejo na cesto, kar zanje mnogokrat pomeni žalosten konec. Med temi živalmi so race, golobi, galebi, nutrije in še mnogo drugih. Naravni rezervat Škocjanski zatok na primer ponuja varno zavetje za mnoge od teh. Tam ni nevarnosti da bi zašle na cesto.

Predvsem v zimskem času, ko je hrane manj in ker je mraz, mislimo, da moramo živalim pomagati. Zavedati se moramo, da so divje živali del narave in narava sama poskrbi za prehranjevalni tok.

Vsaka hrana ni primerna, saj lahko živali zaradi debelosti tudi poginejo. Najbolj nevaren za ptice je na primer kruh. S hranjenjem jih naučimo, da se hranijo samo na določenem mestu. S tem vplivamo, da se ptice pri iskanju hrane ne znajdejo več same. Če jih ne hranimo več dni, lahko tudi poginejo.

Ob izlivu reke Badaševice pogosto vidimo ljudi, ki hranijo race, nutrije in ostale živali. Ko se na primer raca naje kruha, ima občutek sitosti, v resnici pa ni dobila toliko hranljivih snovi, kot bi jih sicer morala.

S prepogostim hranjenjem škodujemo tudi mladičkom teh živali, ki od matere ne dobijo hranljivih snovi, zaradi česar poginejo.

Zakaj bi hranili živali, saj si lahko same poiščejo hrano. Če damo ostanke kosila drugim živalim, ki niso navajene na to hrano, je to lahko zanje tudi usodno. Prav bi bilo, da živali pustimo živeti z naravo tako, kot so bile navajene preden smo jih začeli hraniti.

Če imate res radi živali, jih pustite, da živijo svobodno!

Spletno uredništvo

---