Bend, ki je tlakoval pot punku

Rockerski legvan Iggy Pop je minuli teden slavil svoj 70. rojstni dan, velikan ameriškega neodvisnega filma Jim Jarmusch pa se je v svojem zadnjem delu, dokumentarcu Gimme Danger, ukvarjal s fenomenom zasedbe The Stooges, ki je z Iggyjem na čelu pokopala hipijevsko glasbeno zapuščino 60. let minulega stoletja in tlakovala pot novemu prevratniškemu glasbenemu gibanju - punku.

Iggy Pop je že pred leti zaprosil svojega prijatelja Jima Jarmuscha, če bi posnel dokumentarec o The Stooges. Ta se je naloge lotil zelo resno in že v začetni fazi posnel med 15 in 20 ur pogovorov z Iggyjem in ustanovnim bobnarjem zasedbe Scottom Ashetonom, ki je nato umrl leta 2014, preden se je začelo uradno snemanje dokumentarca.

Jarmusch ubral klasično pot

Jarmusch je posnel zanj atipičen film, saj je struktura dokumentarca zelo klasična. V prvih nekaj minutah postreže z eno od najbolj dekadentnih faz zasedbe, ko je bil že uspeh, če so po koncertu živi odkorakali z odra. Iggy se je v začetni fazi veliko zgledoval po nepredvidljivih nastopih Jima Morrisona, a The Stooges so se podali še veliko dlje. Tako v glasbenem kot v performerskem smislu so bili še bolj drzni in provokativni, predvsem pa so bili “neznosno” hrupni. Kmalu so prišli na slab glas še zaradi Iggyjeve golote, trpinčenja, rezanja, prekormernega drogiranja in žaljenja občinstva. Občinstvo se je, kot je zaslediti v dokumentarcu, precej burno odzvalo, saj očitno še ni bilo pripravljeno na novo glasbeno revolucijo. Tedanje občinstvo ni bilo niti pripravljeno na tako imenovani stage diving, njegov utemeljitelj pa je prav Iggy, ki je enkrat zaradi tega skoka med občinstvo ostal brez prednjega zoba.

A Jarmusch že po nekaj minutah tega razvrata začne s klasičnim kronološkim pristopom, začenši z Iggyjevim otroštvom. Jarmusch, ki si je Iggyja zaželel že v dveh njegovih predhodnih filmih Mrtvecu in v Kavi in cigaretih, kjer Iggy s Tomom Waitsom odigra morda najbolj kultno epizodo, je največ besede dal prav njemu, ki obuja spomine na najbolj prelomne točke zasedbe.

Kar nekaj prostora pa, kot omenjeno, odmeri tudi bobnarju Scottu ter kasnejšemu kitaristu Jamesu Williamsonu in njihovemu prvemu kultnemu menedžerju Dannyju Fieldsu. Te intervjuje Jarmusch kombinira s kopico arhivskih posnetkov, edini hudomušni jarmuschovski element je, da svoje intervjuvance namesti tudi v nekatere “neugledne” prostore, kot sta na primer pralnica in stranišče.

Od LSD-ja do pogubnega heroina

Iggy Pop je odraščal v prikolici v Ann Arborju v ameriški zvezni državi Michigan, starši pa so ga že od malih nog spodbujali h kreativnosti. Tako je že zelo zgodaj začel vsak dan udrihati po bobnih, kot dijak je sodeloval v številnih šolskih zasedbah, tudi s skupino Iguanas, po kateri je dobil svoj vzdevek Iggy. Po tem, ko je študij obesil na klin, se je podal v Čikago, kjer je pod vplivom tamkajšnjega bluesa in zasedb, kot so MC5, The Sonic in The Doors, ustanovil zasedbo Psychedelic Stooges. Izvorni člani pa so poleg Iggyja bili Ron Asheton (kitara) in njegov brat Scott (bobnar) ter Dave Alexander (bas). V tem obdobju zelo odzvanja vpliv skupine The Doors, temu sorazmerno je bilo tudi uživanje LSD, ki pa ga kmalu nadomesti heroin, ki zasedbo popolnoma ošibi. Gre za obdobje, ki kulminira z izidom kultne plošče Raw Power leta 1973, njen producent pa je bil David Bowie, s katerim sta si bila z Iggyjem zelo blizu. Le nekaj let zatem se v New Yorku (New York Dolls, The Ramones) in Londonu (Sex Pistols) oblikuje novo glasbeno gibanje - punk. Leta 1974 pa The Stooges že razpadejo, vzrok pa je Iggyjeva heroinska odvisnost.

Brez Iggyjevega berlinskega obdobja

Dokumentarcu ne bi nič škodilo, če bi Jarmusch naredil še manjšo digresijo in malce osvetlil burno in zelo plodovito obdobje, ki sta ga Iggy in Bowie preživela v 80. letih v zahodnem Berlinu. Tjakaj sta se odpravila, da bi se rešila odvisnosti od drog, a Berlin je v tem času brbotal od kreativnega zanosa, podprtega s poceni drogami. A skupaj sta vseeno uspela ustvariti nekaj prelomnih izdelkov. Bowie je tedaj sodeloval pri pisanju dveh mojstrovin Iggyja Popa, danes klasikah rocka in punka The Idiot in Lust For Life. Iggy Pop je Bowieju vrnil uslugo na enem najboljših Davidovih izdelkov, plošči Let's Dance, na katero je uvrstil Iggyjevo pesem China Girl, ki je požela svetovno slavo in oba glasbenika znova umestila na vrhove svetovnih lestvic.

V 90. letih in kasneje se je Iggy posvetil tudi filmu, v glasbenem smislu pa ni ustvaril odmevnejših presežkov. Na začetku novega tisočletja je frontman zasedbe Dinosaur Jr. J. Mascis spravil na kup stare člane zasedbe brez Iggyja, ki so začeli preigravati stare skladbe. Ko je ta informacija prišla do Iggyja, se je zasedbi pridružil še njen legvan in The Stooges so doživeli renesanso, predvsem na glasbenih odrih. Navkljub temu, da več kot 25 let niso spravili skupaj enega samega izdelka, je bil njihov vpliv na glasbo 80. in 90. let za marsikatero zasedbo ključen. Kurt Cobain je dejal, da je Raw Power zanj najpomembnejši glasbeni album, številne zasedbe, kot so Birthday Party, Sonic Youth, R.E.M so se z izvajanjem skladb The Stooges na številnih koncertih poklonili njihovi dediščini, tako da je njihova glasba v 80. in 90. letih vseeno živela še naprej in osvajala vedno nove poslušalce.

V Ljubljani zadnji koncert v izvirni postavi

A smrt je nepovratno zarezala v The Stooges. Prvi, ki se je poslovil, je bil Dave Alexander, ki je umrl že zelo zgodaj, leta 1975. Leta 2009 je umrl kitarist Ron Asheton. Koncert The Stooges leta 2008 v ljubljanski Hali Tivoli pa velja za zadnji nastop zasedbe v izvirni postavi.

Leta 2014 je smrt vzela še brata Scotta, tako da sta Williamson in Iggy tega leta naznanila, da zasedba The Stooges ne obstaja več.

A nabriti in še vedno razposajeni 70-letni “dedec” Iggy, kot ga vidimo v Jarmuschevem dokumentarcu, najverjetneje skriva še marsikateri as v rokavu.

BILJANA PAVLOVIĆ

---