• Prizor iz predzadnje epizode Twin Peaksa. Tak izraz na 
obrazu je imel najverjetneje marsikateri gledalec po ogledu 
zadnjih minut sklepne epizode.
    Prizor iz predzadnje epizode Twin Peaksa. Tak izraz na obrazu je imel najverjetneje marsikateri gledalec po ogledu zadnjih minut sklepne epizode.

Kljub predolgemu “nategovanju” stari, dobri Lynch

petek, 8. september 2017, 06:00

Malokateri oboževalec Twin Peaksa je pričakoval jasen epilog kultne nadaljevanke, ki je v 90. letih sprožila pravcato revolucijo na televiziji. Toda tako zagonetnega, v zraku visečega konca, s katerim sta David Lynch in Mark Frost postregla v zadnjih minutah sklepnega, 18. dela, si tudi najbolj goreči privrženci niso predstavljali.

Ob izteku 18-delne serije, ki smo jo čakali več kot 25 let, se ne gre otresti občutka, da sta avtorja David Lynch in Mark Frost gledalce precej “nategovala”. Dogajanje v prvih 16 delih sta z vpeljavo številnih novih likov in kopice digresij od osnovne zgodbe - popotovanje Dalea Cooperja v Twin Peaks - zapletla do skrajnosti.

Predolga vaja v slogu

S kompliciranjem in grmado nepojasnjenosti sicer nista varčevala niti pri genezi Twin Peaksa v začetku 90. let, a sodeč po sklepni epizodi je bilo prvih 16 delov veliko predolga uvertura, ki pa ni bistveno prispevala h končni razlagi usode posebnega agenta FBI Dalea Cooperja in Laure Palmer. Je pa ta dolga vaja v slogu definitivno potešila ljubitelje lynchevskih, sanjskih režijskih eskapad, na katere so čakali vse od leta 2008, ko je Lynch posnel svoj zadnji celovečerec Notranje zadeve. Navkljub temu je treba sicer priznati, da sta v 16 delih avtorja vpeljala zelo pomemben koncept tulpe, s katerim sta zelo ohlapno pojasnila, zakaj smo v tretji sezoni vseskozi spremljali dva Dalea Cooperja. Gre za izraz, ki si ga je Lynch sposodil od tibetanskega misticizma, in če zelo poenostavimo, predstavlja nekakšno duhovno entiteto, ki živi v tvoji glavi, a je ločena od tebe. Skozi vse dele pa se je najbolj izkristaliziralo to, da obstaja več portalov, prek katerih se da potovati v različne dimenzije.

Po Bobu še Judy

Toda z dogajanjem v predzadnjem delu, ko se končno soočita dobri in zlobni Dale in se zazdi, da je dobro premagalo zlo, pa v zadnjem delu sledi še en nepričakovan preobrat. Dalea Cooperja zadane usodno spoznanje - ne obstaja samo eno ultimativno zlo, ki ga je v vseh prejšnjih delih poosebljal Bob, ampak obstaja ena še veliko močnejša negativna sila, imenovana Judy. Dale Cooper, ujetnik med različnimi časovnimi dimenzijami, pa je obsojen na veke vekov na boj med dobrim in zlim. Vse do zadnjega dela pa je bilo treba počakati tudi na snidenje med Lauro Palmer in Daleom Cooperjem, njena usoda pa je kakopak ostala neznanka. Tak zaključek kar kliče še po eni sezoni, a je že na začetku snemanja Lynch zatrjeval, da nadaljevanja ne bo, prav tako po koncu predvajanja producent Showtime ni (še) uradno potrdil, da bi se serija nadaljevala. Programski vodja Gary Levine je sicer dejal, da so za Davida Lyncha vrata vedno odprta.

Poklon nepozabnim likom

Čeprav je konec pustil zelo mešane občutke (za podrobno razlago Twin Peaksa se bo, kot kaže, treba globoko zakopati v tibetanski budizem in si naenkrat ponovno ogledati vseh 18 delov zapored), pa so lahko stari oboževalci v skorajda vseh delih uživali v tem, da sta si avtorja dala obilo duška s številnimi pokloni nepozabnim likom iz prve in druge sezone ter prologa Ogenj hodi z menoj. Prav v teh trenutkih, ko se dogajanje preseli na stare lokacije v Twin Peaks, k tajnici Lucy in njenemu možu, policistu Andyju Brennanu, v Normino gostišče in k Velikemu Edu, k doktorju Jacobyju itd., Lynch pokaže, da mu je še vedno zelo blizu twinpeaksovski svet in da zelo uživa v njem. Da se je ponovno zelo vživel v dogajanje, dokazuje tudi to, da se je njegov lik, naglušni šef FBI Gordon Cole s svojo ekipo veliko pogosteje pojavljal kot v prvi in drugi sezoni, in ima osrednjo vlogo v iskanju Cooperja.

S Frostom sta poskrbela tudi za nekaj zelo ganljivih trenutkov, na primer s “transcendentalnimi” pogovori med namestnikom šerifa Hawkom in gospo s polenom, ki je umrla med snemanjem tretje sezone. Z najbolj bizarnimi trenutki pa sta postregla pri vrnitvi lika Audrey Horne, a temu liku sta naredila tudi največjo krivico, saj ni jasno, kakšna usoda jo je doletela. Precejšnjo praznino je sicer pustila tudi nerazjasnjena usoda morda najbolj zloveščega lika tretje sezone - Sarah Palmer.

Lynch v izvrstni režijski kondiciji

Torej navkljub zagonetnemu zaključku je Lynch s Twin Peaksom dokazal, da je v odlični režijski formi. V smislu preseganja utečenih filmskih prijemov (prelomni osmi del, ki se bo v televizijsko zgodovino zapisal kot najbolj čudaška reč, ki je bila kadarkoli predvajana) absolutno ni še za staro šaro, veliko mlajši kolegi so glede drznosti svetlobna leta za njim. Prav nič kaj presenetljivo pa ne bi bilo, če bi bil Twin Peaks njegovo zadnje dolgometražno filmsko slovo, saj je v njem skoncentriral številne avtoreference na svoje predhodne filme, od Izgubljene ceste do Mullholand Drivea, vrnil pa se je tudi v svoja najbolj zgodnja leta - eksperimentalna dela Grandmother, Six Men Getting Sick, The Alphabet, ki so v Twin Peaksu še posebej odzvanjala zaradi izvrstno oblikovanega zvoka. Ne gre pa spregledati niti glasbene podlage, ki jo je kot vedno odlično izbral večni Lynchev sodelavec Angelo Badalamenti.

BILJANA PAVLOVIĆ


Povej naprej: