Mlačno slovo od sveta

Nekatere teme kanadskega čudežnega dečka Xavierja Dolana obsedajo že od začetka njegove filmske kariere. To sta predvsem turbulentni odnos z materjo in (zamolčana) istospolna usmerjenost. V najnovejšem filmu Samo konec sveta ponovno odzvanjata ti dve temi, ampak v ospredju je nezmožnost komunikacije in poslavljanja.

Hiperaktivni multipraktik Xavier Dolan je že pri rosnih 20 letih z režijskim prvencem Ubil sem svojo mamo, v katerem je odigral tudi glavno vlogo in napisal scenarij, leta 2009 nase opozoril svetovno filmsko javnost in v Cannesu odnesel kar tri nagrade v sekciji 14 dni režiserjev. Od tedaj je skorajda v vratolomnem tempu posnel še pet filmov.

Igranje s spolnimi dimenzijami

Že v Ubil sem svojo mamo sta bila homoseksualnost in kompleksen odnos s temperamentno materjo osrednja kamna spotike. V Namišljenih ljubeznih se je Dolan odkrito spogledoval s francosko novovalovsko mojstrovino Jules in JimFrancoisa Truffauta ter ustvaril hiperstilizirano romanco, v kateri se je poglobil v odnos dveh prijateljev (Francis in Marie), ki se usodno zaljubita v Nicolasa. V naslednjem filmu V vsakem primeru Laurence je Dolan naredil še korak dlje v preigravanju spolnih vlog in obdelal zgodbo nesojenega razmerja med transeksualcem, ki želi zaživeti kot ženska, in njegovim dekletom. Njegov morda najmanj znan film Tom na kmetiji, ki govori o soočanju s smrtjo partnerja in srečanju s pokojnikovo družino, pa je v smislu psihološke obdelave lika njegov najbolj dovršeni film, v glavni vlogi sicer ponovno nastopi Dolan.

Nagrado si je delil z Godardom

Z Mamico si je kanadski čudežni deček veliko nagrado žirije v Cannesu delil z velikim Jean Lucom Godardom (Zbogom jeziku). Tokrat se je Dolan lotil težavnega odnosa med materjo in hiperaktivnim in destruktivnim sinom in ustvaril svoj najpretresljivejši film. A z najnovejšim Samo konec sveta se mu je v Cannesu presenetljivo ponovno nasmehnila sreča, kjer je ponovno osvojil veliko nagrado žirije. Samo konec sveta ni njegov najboljši film, je morda najbolj drugačen, saj gre za komorno, skorajda gledališko dramo (Dolan se je naslonil na gledališki tekst Jean-Luca Lagarcea), ki jo je posnel večinoma znotraj štirih sten in med katerimi se je znašel francoski igralski cvet: Lea Seydoux, Vincent Cassel, Marion Cottilard.

Nalaganje brez katarze

Louis (Gaspard Ulliel), uspešni pisatelj, se po 12 letih ponovno vrne k svoji družini. Zdravniki so mu diagnosticirali terminalno bolezen, na voljo ima samo še nekaj mesecev življenja. Doma ga pričakajo jezična “almodovarjevska” mati (Nathalie Baye), mlajša sestra (Lea Seydoux), ki ga bolj pozna iz literarnih, gledaliških revij, starejši brat (Vincent Cassel), ki se nikoli ni sprijaznil z bratovim odhodom, ter njegova umirjena žena. Prav ona ima osrednjo vlogo v miritvi strasti, ki privrejo na dan takoj ob vstopu v družinsko hišo, največ verbalnega ciničnega strupa pa zliva njen mož, ki sluti ponovni bratov odhod. Samo konec sveta ni le družinski obed, ampak obmetavanje s težkimi besedami, ki ne rešijo ničesar, ampak Louisovo slovo naredijo samo še težje. Celotna dramaturgija filma tako bazira na posamičnih verbalnih eksplozijah, ki nato kulminirajo v zelo odprtem in mlačnem koncu, brez katarze.

BILJANA PAVLOVIĆ

---