O zmagovalcih, ki to (ne) bodo

Dežela La La bo najverjetneje kraljevala tudi na nedeljski podelitvi oskarjev v Los Angelesu. Zakaj, smo že obširno poročali na teh straneh, a glavni razlog tiči v tem, da Hollywood enostavno ljubi Hollywood. Zato se raje ozrimo k morebitnim “manjšinskim zmagovalcem”, med katerimi so v ospredju Natalie Portman zaradi njene vrhunske upodobitve Jackie Kennedy, Casey Affleck, ki je ustvaril najbolj presunljivo vlogo lanskega leta v drami Manchester ob morju, in tenkočutna drama o odraščanju Mesečina.

Pred štirimi leti je bil veliki ljubljenec Hollywooda UmetnikMichela Hazanaviciusa, ki je proslavil hollywoodski nemi film, letos je na vrsti Dežela La La, v katerem se je veliki ljubitelj jazza Damien Chazelle poklonil mjuziklu, še enemu mrtvemu filmskemu žanru, ki pa pričakovano naleti na največje odobravanje pri ameriških filmskih cehih. Še posebej v kriznem obdobju Hollywooda, ko imajo tudi veliki režiserji težave s financiranjem filmov, jim ne preostane drugega kot nostalgično vzdihovanje po najboljših časih v ameriški filmski industriji.

Dva obraza Jackie Kennedy

Daleč od nostalgičnega vzdihovanja je drama JackiePabla Larraina, ki v ospredje postavi najbolj slavno ameriško prvo damo po atentatu na Johna F. Kennedyja. Glavno ogrodje filma in ključna opora Natalie Portman v upodobitvi Jackie je prvi intervju, ki ga je Jackie Kennedy dala po moževi smrti, v začetku leta 1964 za revijo Life, in v katerem obuja glavne točke njenega udejstvovanja kot prva dama. Intervju je sicer izšel v zelo cenzurirani različici, pred leti pa je javnosti postal dostopen zvočni posnetek intervjuja, ki šteje več kot osem ur. Prav skozi ta posnetek je Portmanova skušala uloviti številne nianse Jackiejine osebnosti, ki je v javnosti nastopala kot prijazna in pohlevna ženska, v pogovoru z novinarjem revije Life pa jo spoznamo v popolnoma drugačni luči. Nastopi zelo ostro, zajedljivo in preračunljivo, navkljub temu, da se med pogovorom večkrat zlomi in se tako izrazi tudi njena rahločutna plat. Zato se Larrain velikokrat v filmu vrača tudi k prvemu in prelomnemu televizijskemu sprehodu po Beli hiši, ki ga je vodila Jackie. Ta je želela ameriškemu ljudstvu upravičiti porabo dveh milijonov evrov za prenovo notranjosti Bele hiše, dokazati možu, da tudi ona lahko prispeva k grajenju pozitivne predsednikove podobe in istočasno javno osvetliti del njihovega zasebnega življenja ter se tako približati ameriškim državljanom. Oddaja je bila velika uspešnica in je veliko prispevala k vsesplošni priljubljenosti Jackie, ki se je ponašala tudi z neprekosljivim slogom oblačenja.

Pogreb kot spomenik

Portmanova, ki pred to vlogo ni bila najbolje podučena o najslavnejši ameriški dami, se je vloge lotila zelo raziskovalno. Poleg omenjenega intervjuja in oddaje je prečesala vrsto arhivov, da bi ujela še njen poseben način govora in govorico telesa. Portmanova je tako ustvarila veličasten in zelo kompleksen portret ženske, ki je soočena z bolečino izgube moža in bremenom, da ni ničesar pustila za seboj. Zato ima pomemben del v filmu tudi pogreb. Prav s pogrebom, čigar “scenarij” je bil v domeni predsednikove vdove v sodelovanju z vojsko, je želela Jackie narediti spektakularen spomenik pokojnemu možu. In to ji je seveda uspelo. To je postal še eden osrednjih televizijskih dogodkov druge polovice 20. stoletja, v njeni režiji.

“Manj slavni” brat Bena Afflecka

Veliko črnila je bilo prelitega tudi zaradi “manj slavnega” brata Bena Afflecka, Caseyja (deloma tudi zaradi obtožb o domnevnih spolnih zlorabah, ki visijo nad njim) v drami Manchester ob morju. Casey Affleck je sicer nase že poprej opozoril z vrsto markantnih vlog, začenši s filmoma GerryGusa Van Santa ter Jesse James in strahopetni Robert FordAndrewa Dominika. A z vlogo v filmu Manchester ob morju je definitivno ustvaril svojo najbolj presunljivo vlogo doslej. Casey Affleck igra samotarskega hišnika Leeja, ki ga doleti vest o smrti brata. Iz Bostona se odpravi v Manchester v zvezni državi New Hampshire uredit pogreb, kjer kmalu ugotovi, da mu je brat v skrbništvo dodelil svojega sina, ki mu nikakor ne diši selitev v Boston. Polagoma pa začnemo ugotavljati, zakaj Manchester Leeju predstavlja mesto tragedije, travme in nikoli zaceljene rane, zaradi česar se odloči živeti skorajda kot živi mrlič. Drama je zelo minimalistično izdelana, brez odvečnega patosa, prav taka je tudi Affleckova upodobitev Leeja, edini moteči element je kičasta komorna glasba, ki preveč vsiljivo poudarja dramatične situacije.

Odkrivanje lastne homoseksualnosti

Kar nekaj svežega vetra v ameriško filmsko krajino pa je vnesla tudi indie senzacija Mesečina v režiji Barryja Jenkinsa, ki je na podelitvi zlatih globusov bila razglašena za najboljšo dramo, v nedeljo pa se na podelitev oskarjev odpravlja s kar osmimi nominacijami. Mesečina bi lahko bila tipična socialna drama o odraščanju v nasilnem temnopoltem okolju na ameriškem jugu, ampak se izkaže za zelo tenkočutno dramo, ki govori o odraščanju in odkrivanju lastne homoseksualnosti, pospremljeno z vrhunsko fotografijo.

BILJANA PAVLOVIĆ

---