Ironični, bizarni, čustveni ...

Svet nas pogosto meša, za večino smo Slovaki in Slovenci eno in isto. A četudi nas vztrajno mečejo v isti koš, se pravzaprav slabo poznamo. Slovenci si slovanske brate zdaj lahko pobliže ogledamo tudi s pomočjo reprezentativnega izbora njihove kratke proze, v slovenskem prevodu izdane pod naslovom Zgodbe iz Slovaške.

Zgodbe, uvrščene v našo prvo antologijo slovaške kratke proze, je sedem let izbiral in prevajal Andrej Pleterski, ki odnedavna živi in ustvarja v Lucanu pri Portorožu. V uvodu pojasnjuje, da je zajel zgodbe iz zadnjega četrt stoletja, torej od “nežne revolucije” leta 1989 vse do razmaha grobega kapitalizma našega časa.

Antologija je tudi sicer v znamenju števila 25 - toliko je zgodb in toliko je avtorjev, rojenih v letih 1933-1988 in povečini prvič prevedenih v slovenščino. Pripadajo trem generacijam: zlati, ki je nastopila v šestdesetih letih, v času tako imenovane odjuge, srednji, ki je poskrbela za razcvet kratke zgodbe, in zelo močni mladi, v kateri prednjačijo avtorice. Pred sabo nimamo le največjih slovaških mojstrov kratke zgodbe, poudarja Pleterski, marveč najboljše slovaške pisce sploh. Kratka zgodba je tam še zmeraj izjemno cenjena in ostaja “lakmusov papir literarnega mojstrstva”.

Zgodbe iz Slovaške, izbral in prevedel Andrej Pleterski, KUD Sodobnost International, 278 strani, cena 24,90 evra.

Razvoj slovaške kratke proze bralcu strokovno približa literarna zgodovinarka in teoretičarka dr. Dana Hučková iz Bratislave. Pri prvi generaciji pisateljev opaža dvom v ideološko razlago sveta, osredotočanje na “malega človeka velike zgodovine”, ukvarjanje z vprašanjem moralne odgovornosti za stanje družbe, tudi ironično distanco. Avtorji srednje generacije se družbenih sprememb po letu 1989 lotevajo s parodijo in cinizmom, ne ogibajo pa se niti nežnejše čustvenosti. V devetdesetih letih so nastopile močne in samosvoje avtorske osebnosti, ki se pogosto spopadajo z nemirom in tesnobo, v novem tisočletju pa mlajše pisce privlačijo zlasti absurdno, bizarno, nenavadno.

Antologija bralcu približa mojstre besede, ki se na najrazličnejše načine soočajo tako z lastnimi travmami kakor s sočasno, praviloma nelepo resničnostjo. Knjigi so na rep pripete še zgoščene, a izčrpne predstavitve avtorjev, prav pa bi prišli še podatki, kje in katerega leta so izšle posamezne zgodbe. Knjiga zanimivih in dobro prevedenih zgodb bi si zaslužila tudi privlačnejšo, hitreje opazno naslovnico.

ANDRAŽ GOMBAČ

---