Poletje 91: intimen pogled v osamosvojitveno dogajanje

Žiga Virc je po precej provokativnih dokumentarcih Trst je naš in Houston, imamo problem! v svojem najnovejšem izdelku, ki nosi naslov Poletje 91, ustvaril dokaj neobremenjen pogled na desetdnevno vojno v Sloveniji, v katerem ni klasičnih posnetkov politikov, ampak so v ospredju predvsem navadni ljudje in vojaki slovenske teritorialne obrambe ter njihovo kaotično doživljanje teh prelomnih dogodkov.

V najnovejšem dokumentarcu Žige Virca je veliko prizorov vsakdanjega življenja, kot so poroka, razna praznovanja, pikniki, ki 
delujejo kot kontrapunkt običajnim dokumentarcem iz obdobja 
osamosvajanja.
V najnovejšem dokumentarcu Žige Virca je veliko prizorov vsakdanjega življenja, kot so poroka, razna praznovanja, pikniki, ki delujejo kot kontrapunkt običajnim dokumentarcem iz obdobja osamosvajanja. 

Zanimiva je že geneza tega dokumentarca. Žiga Virc je po tem, ko je prečesal del arhivov RTV Slovenija, leta 2021 z obsežno akcijo še pozval ljudi, da mu pošljejo svoje domače posnetke iz tega obdobja. Matic Štamcar je zagrizel v vse materiale (zahtevno delo v montaži je opravila Špela Murenc) in nastal je 72 minut dolg dokumentarec, ki je sestavljen izključno iz teh arhivskih posnetkov, brez vsevednega pripovedovalca/povezovalca, edini orientir pa so datumi, “vtisnjeni” na posnetkih vhs kamer.

Živi spomini na otroštvo

“Junija 1991 sem bil star štiri leta. Spominjam se zaskrbljenih staršev, ki si ob kavi šepetata nekakšne novice. Poletje je že v polnem razmahu. Vroče je. Od zunaj se zasliši meni neznan zvok. Sem sredi igre. Oče me vzame v naročje, z mamo hitro pobereta nekaj nujnih stvari. Ni mi jasno, zakaj moramo bežati iz bloka - jaz pa še vedno v pižami. Celo blokovsko naselje kot bežeče mravlje drvi proti čudnemu podzemnemu mestu, v katerem je na stopnišču poleg ogromnih železnih vrat zaskrbljen fant v uniformi s puško. V tem podzemlju pa so zbrani vsi sosedje, tudi nekaj prijateljev iz vrtca. Od dogodka mi je ostalo v spominu tudi, da je ena od mam s seboj prinesla kruh, namazan z marmelado, ki smo si ga razdelili. To je eden mojih prvih spominov na otroštvo,” je film pospremil režiser Žiga Virc. Podobne in še danes zelo žive otroške spomine na te dogodke ima verjetno vsak, rojen v 80. letih minulega stoletja. Tudi zgoraj podpisana. Tedanje dogajanje se je zdelo surealno, nemogoče, kot nekakšen film …. Bili smo na pragu vročega poletja, šola se je končala, brezskrbni čas počitnic je bil tu, vmes pa zaskrbljeni pogledi staršev, ki so neprestano spremljali novice na televiziji in radiu. V tem smislu je Virc z ekipo zelo dobro ujel doživljanje tega časa, precej je prizorov brezskrbnega vsakdana, zvedavih otrok, sredi sproščene igre, ki pa jih presekajo zvoki zračnega alarma ali vojaki …

Žiga Virc predstavi dokaj neobremenjen dokument časa, v katerem se zrcalijo bežne zgodbe navadnega človeka, iz katerih je razbrati veliko upanje glede nove, samostojne države Slovenije, medtem ko danes tega idealizma ni več.

Spolzka politična tla

Dokumentarec je Virc sicer uvedel z arhivskimi materiali, ki so nastali že okoli plebiscita, konec leta 1990. Tudi tu so v ospredju brezskrbni družinski posnetki, posnetki občanov z volišča, zanimivo, tudi videogradivo s prireditve za Miss Koroške, umanjkali pa so klasični prizori politikov iz državnega zbora, Cankarjevega doma …

Precej prostora je Virc odmeril pripadnikom teritorialne obrambe. V filmu spremljamo njihove priprave na vojskovanje, trenutke sproščenosti med pripravo hrane, a tu so tudi precej napeti in krvavi posnetki obstreljevanj. V dokumentarcu je zabeležno tudi burno dogajanje na mejnem prehodu Rožna Dolina in predaja vojakov JLA.

Virc je s tem dokumentarcem sicer stopil na precej spolzka, politična tla, saj je to obdobje še vedno zelo prikladna tema za slovensko levo-desno politično folkloro in delitev na naše in vaše, bele in rdeče … Toda, kot omenjeno uvodoma, Virc predstavi dokaj neobremenjen dokument časa, v katerem se zrcalijo bežne zgodbe navadnega človeka, iz katerih je razbrati veliko upanje glede nove, samostojne države Slovenije, medtem ko danes tega idealizma ni več. Dogodki iz osamosvojitvene vojne so danes, žal, še vedno občasno, prikladno orodje za politične igrice in manipulacije, denimo, nazadnje z “burko” o Muzeju osamosvojitve.


Najbolj brano