Leto, ko smo vsi pozabili na poezijo
Poezija. Navidez preprosta, a neizmerno globoka. Nekaj, kar je več od besed. Nekaj, kar nas vsak dan spomni, da nismo zgolj telesa, ki jih poganja biološki stroj. Je glas, ki presega vsakodnevno hrupno usklajevanje realnosti, glas, ki odpira oči, ko se zdi, da so vse druge oči zaprte. Prvi pomladni dan, ko praznuje poezija je dan, ko bi morali biti vsi nekoliko bolj pozorni na to, kar nam poezija daje: kritično misel, ki opozarja na nepravičnosti, na preteklost, ki je ne smemo pozabiti, in prihodnost, ki jo moramo odgovorno oblikovati. Poezija ni zgolj lepa beseda na papirju, je nekaj, kar nas odpre in spomni, da je še nekaj več, nekaj, kar ne moremo izmeriti s številkami. Ali pač?
Zdi se, da smo na Primorskem pozabili na vse to. Pregled dogodkov ob današnjem svetovnem dnevu poezije kulturne zanesenjake pusti odprtih ust. Literarne dogodke in počastitev domačih pesnikov ponujata samo največja in najmanjša istrska občina. V Kopru tradicionalno postavljajo poezijo v izložbe, v Ankaranu pa pripravljajo recital domačih avtorjev. Kaj pa Nova Gorica? Evropska prestolnica kulture? Namesto, da bi na svetovni dan poezije praznovali edinstveno umetnost, novogoriška knjižnica vabi na brezplačne meritve krvnega sladkorja, holesterola in krvnega tlaka. To je slika, ki jo imamo danes - poezija je zamenjana s preiskavami, ki nam sporočajo, da smo še vedno živi, da imamo še vedno nekaj vrednosti v svetu, kjer postajajo številke vse, kar šteje. V mestu, ki bi moralo vsak dan prekipevati od kulture, bodo ob svetovnem dnevu poezije merili krvni sladkor. In to v knjižnici.
Evropska prestolnica kulture? Namesto, da bi na svetovni dan poezije praznovali edinstveno umetnost, novogoriška knjižnica vabi na brezplačne meritve krvnega sladkorja, holesterola in krvnega tlaka. To je slika, ki jo imamo danes
Zdi se, da je leto, ko se Primorska ponaša z evropsko prestolnico kulture, leto, ko bomo pesnike dokončno pahnili v brezno pozabe. Gre se za svetovni dan poezije, za božjo voljo. Odločevalce, programske kuratorje, občinarje in organizatorje širom Primorske - razen v Kopru in Ankaranu. Oni dobijo čebelico - bi moralo biti sram. Poezija je postala odvečna - prezapletena za svet, kjer se vrednost merjenja krvnega tlaka zdi pomembnejša od razumevanja človeškega duha.
Poezija, kljub temu, da je na Primorskem zapostavljena, še vedno živi. Četudi mesta niso polna plakatov, ki bi spomnili na dan poezije, imamo še vedno pesnice in pesnike. Oni bodo svoj dan obeležili sami s sabo, s svojimi verzi, ki še vedno odmevajo v tihih kotičkih, kjer se prepletajo misli in čustva, ki jih preostali svet morda prezre. Ravno to je tista moč poezije - ta, ki ne išče priznanja od sistema, ampak preživi, ker je neločljivo povezana z našo človeško naravo. Pesnikom, ki so v srcu zvesti svoji umetnosti, bodo ostali. Razen, če jih ne bo pokopal previsok holesterol.