Apokalipsa nad obljubljeno deželo

Pred vrati je praznik sveč, grobov, cvetja in spomina na preminule. A nemara se spodobi, da se poleg spominu najdražjih letos poklonimo tudi tisočerim preminulim na Bližnjem vzhodu. In padlim v Ukrajini, na katere smo čez noč pozabili. Človeški spomin je namreč kot rešeto in krajši kot zajčji rep.

Vrag je vzel šalo. Nad obljubljeno deželo, sveto deželo, nad bibličnim Kaananom jezdijo jezdeci apokalipse. Brutalni Hamasov napad na izraelske kibuce, na speče otroke, na matere, može, na udeležence glasbenega festivala, ki so ga fanatični borci izpeljali z najbolj primitivnimi, a učinkovitimi vojaškimi sredstvi, kot so motorna padala in buldožerji, je pošteno prilil olja na nikoli zares pogašeni in vselej tleči konflikt na Bližnjem vhodu.

Zdaj se na facebooku nekateri kitijo s palestinsko zastavo, drugi z izraelsko. Ljudje, svet ni črno-bel. Svet je porisan z barvami. Žal pa trenutno prevladujejo odtenki pepelno sive.

Med povračilnim izraelskim obstreljevanjem izpod ruševin dnevno vlečejo na desetine otroških trupel, svet pa zgolj nemo opazuje in ne ukrepa. Projektili letijo na domove, na stanovanjska poslopja, na bolnišnice, na krščanske cerkve ... Gaza je brez vode, elektrike, brez hrane, brez medicinskih pripomočkov, medicinskega osebja, zdravnikov, primanjkujejo ji celo mrtvaške vreče. Gaza je prepojena s krvjo.

Zdaj samo še nestrpno čakamo na to, kdaj bodo Izraelske oborožene sile (IDF), ki jih prištevamo med najbolj napredne, tehnološko dovršene vojaške sile na svetu, vstopile na palestinsko ozemlje in Gazo zravnale z zemljo. Izraelski srd, ki ga poganjata strah, žalost, tisočletne zgodovinske krivice, predvsem pa hrepenenje po maščevanju ter neomajna podpora ZDA in njenih dveh orjaških letalonosilk, ki sta v pripravljenosti pred levantsko obalo (največja USS Gerald R. Ford je bila še nedolgo pred tem na obisku v Trstu), bi lahko vpletel v vojno sosednje arabske države, libanonski Hezbolah, Iran, Rusijo in ZDA - posledično pa smo opleli vsi.

Slika, ki se riše, ni rožnata. Ameriški predsednik, ki bi nemara zgolj z besedo ali dve v veliki meri lahko ohladil izraelski apetit po krvi, je svoji tesni zaveznici odvezal roke. Evropa zopet deluje šibka. Vnovič je dokazala, da jo vodijo birokrati, tehnokrati, ki ne premorejo niti trohice šarma, kaj šele smelosti ali odločnosti, da bi ukrepali in tako zaustavili morijo na Bližnjem vzhodu. Z izjemo generalnega sekretarja Združenih narodov Antónia Guterresa, ki se je nedavno mudil na mejnem prehodu Rafah med Egiptom in Gazo, evropski politiki povečini zgolj capljajo za ameriškimi, na obiskih v Izraelu pa pohlevno prikimavajo izraelskem premieru Benjaminu Netanjahuju, ki bi zaradi številnih afer že zdavnaj moral biti v zaporu. Evropa se je zaradi strahu pred ožigosanjem z antisemitizmom - to pa še posebej velja za Nemčijo - raje spravila na Slavoja Žižka, ki je na frankfurtskem knjižnem sejmu brez dlake na jeziku spregovoril o kontekstu vojne na Bližnjem vzhodu, resnica pa boli.

Namesto da bi bila evropska celina še bolj proaktivna pri razreševanju konflikta, je zdrsnila v spiralo strahu, začela se je zapirati pred migranti in domnevnimi teroristi ter udarila po svoboščinah svojih državljanov. V imenu varnosti sta se Italija in Slovenija čez noč odpovedali morda enemu največjih dosežkov Evropske unije - svobodnemu prehajanju med državami.

V trenutku, ko se je skrajno desna italijanska vlada Giorgie Meloni odločila zapreti večje mejne prehode z našo državo - Italija je to storila na 201 kilometer dolgi kopenski meji s Slovenijo, medtem ko celotna dolžina italijanske meje s sosednjimi republikami znaša 1836 kilometrov - zaradi grožnje, ki naj bi prihajala s tako imenovane Balkanske migrantske poti (medtem pa na Lampedusi pristajajo ladje s stotinami migrantov!), se je slovenska levosredinska vlada povsem nekritično odločila, da jo bo posnemala. Namesto da bi v Sloveniji postali zgled in dokazali, da smo drugačni od ksenofobne oblasti sosedov, namesto, da bi dokazali, da je naša družba odprta, smo presodili, da je najbolje, da smo bolj papeški od papeža. Na koncu smo z uvedbo mejnega nadzora na meji s Hrvaško sosednjo Italijo prehiteli kar za nekaj ur, po vsem sodeč pa smo pri pregledovanju avtomobilov in dokumentov še bolj sistematični od sosedov.

Sicer pa je palestinski konflikt razkril še eno prežečo nevarnost v zahodnih družbah: to je nevarna polarizacija družbe nasploh. Tako kot smo se nedavno delili na cepilce in proticepilce, na podpornike Ukrajincev in zagovornike posebne ruske vojaške operacije v Ukrajini, na zagovornike ZDA in zagovornike Rusov, tako se zdaj svet deli bodisi na podpornike Izraela bodisi na podpornike Palestine. Na eni strani imamo tako prvaka slovenske opozicije, ki je nedolgo po napadu Hamasa na omrežju X razpel izraelsko zastavo, kmalu zatem pa pozval državljane, naj se legalno oborožijo (!), na drugi strani pa posameznike, ki v imenu svobode palestinskega ljudstva upravičujejo tudi najbolj surove morije Hamasa. Zdaj se na facebooku nekateri kitijo s palestinsko zastavo, drugi z izraelsko. Ljudje, svet ni črno-bel. Svet je porisan z barvami. Žal pa trenutno prevladujejo odtenki pepelno sive.

---

---