Kako bi živeli, če ne bi imeli dejavne civilne družbe?
Don Kihoti v boju z mlini, ki jih ne poganja veter, ampak denar, špice v kolesju sistema, ki bi menda deloval idealno, če ne bi bilo takšnih motenj. Na videz apolitični, v resnici pa zelo politični delavci, nebodigatreba, ki menda uničijo vsak velik projekt, usmerjen izključno v skupno dobro ... Ali če jih poimenujemo na kratko: civilna družba.
Dejstvo je, da se pod civilno družbo - besedno zvezo, ki je pred nekaj več kot 30 leti prispevala levji delež za dosego samostojne države in ki še vedno na vseh področjih našega življenja opozarja na anomalije in zapolnjuje vrzeli, ki jih hote ali nehote ustvarja država - pogosto skriva tudi politika. V vsako pozitivno zgodbo se skuša prikrasti politika, da bi iz nje potegnila koristi zase. Ti primeri pa ne izničujejo pomena civilne družbe, v kateri politika veliko večkrat vidi sovražnika kot sodelavca, ki lahko pove kaj pametnega.
Posameznik oziroma civilna družba, če se povežejo posamezniki z enakimi težavami, mora prehoditi kalvarijo, da postanejo njegova prizadevanja relevanten faktor pri odločanju o nekem projektu. Sodelovanje civilne družbe v postopkih, ki se nanašajo na okolje in prostor, je zakonsko opredeljeno v zakonih, kot so zakon o varstvu okolja in zakon o urejanju prostora. V zakonodajnem postopku lahko civilna družba sodeluje tako, da sama pripravi zakon in ga s 5000 podpisi vloži v državni zbor.
Vlade se menjajo, politične prioritete se spremenijo, ljudje pa ostanejo - vedno znova izpostavljeni takšnim in drugačnim političnim apetitom, ki si želijo vse prej kot dejavno civilno družbo.
Seveda tudi to ni zagotovilo, da civilna družba doseže, kar želi. Za kaj takega mora na koncu imeti - politično podporo; poslance, ki ne bodo rekli, “podpiramo vas, ampak …”, pač pa pritisnili pravi gumb na glasovalni napravi. Civilna družba, ki se zavzema za bolj transparentne podatke o tem, kaj prihaja iz dimnikov Salonitove cementarne v Anhovem, to podporo ima - tako se vsaj zdi pred finalnim glasovanjem.
A pot do tu je bila dolga. Že leta 2020 se je skoraj 600 zdravnikov podpisalo pod apel zdravnice Nevenke Mlinar, da je treba bolje zaščititi zdravje prebivalcev srednje Soške doline. Zavzeli so se za izenačitev parametrov sežiga in sosežiga. V državnem zboru je bilo v zadnjih letih že več poskusov zakonske izenačitve teh pravil, pa jim politika nikoli ni prisluhnila.
Če ne bi vedele, kako pošasten davek je prebivalstvo srednje Soške doline v zadnjem stoletju plačevalo zaradi Salonita Anhovo, bi jim druge civilne iniciative, ki se postavljajo po robu različnim okoljskim posegom, lahko zavidale. Namesto tega si lahko to zgodbo - če bo prišlo do izenačitve izpustov in poostrenega monitoringa - vzamejo za navdih. Primerov, ko se kot Don Kihoti borijo z mlini na denar, na svoji strani pa (za zdaj) nimajo politične podpore, je namreč še veliko.
V občini Divača, na primer, so imeli celo referendum, na katerem so se krajani opredelili proti vetrnim elektrarnam v okolici Senožeč. Kot da bi ji bili sploh kaj dolžni, so državi ponudili obsežne osončene površine za postavitev sončne elektrarne namesto vetrnic. Enako se vetrnicam upirajo v občini Sežana, saj bi vetrna polja tudi tam dobesedno obkrožila nekatere vasi, pa to na ministrstvih in vladi nikogar ne gane. Postopki za umeščanje vetrnih polj v prostor nemoteno tečejo naprej, novo v tej zgodbi je zdaj le to, da država občinam ponuja po 200.000 evrov nadomestila na en megavat moči, če se bodo uklonile postavitvi vetrnic. Mamljiva ponudba, ki je v resnico psihološki pritisk, zasnovan v slogu deli in vladaj.
Ta vlada očitno nima posluha za civilno družbo, ki v vetrnicah vidi prevelik poseg za Kras in prevelik poseg za Slovenijo, ki preprosto nima obširnih neposeljenih območij, kjer vetrnice ne bi vplivale na vsakdanje življenje ljudi. Enako ga prejšnja ni imela za civilno družbo, ki se je borila proti akumulacijskemu jezeru v Brkinih, iz katerega bi se napajala slovenska Istra. Niti strokovna mnenja, da bi bila ta naložba predraga tako zaradi terena in vodnatosti kot zaradi tehnologij, potrebnih za obdelavo vode, niti opozorila Parka Škocjanske jame, da bi zajezitev posegla v to naravno dediščino, niti peticije in zavzemanja civilne iniciative niso prepričale takratnega ministra v vladi SDS Andreja Vizjaka.
Vlade se menjajo, politične prioritete se spremenijo, ljudje pa ostanejo - vedno znova izpostavljeni takšnim in drugačnim političnim apetitom, ki si želijo vse prej kot dejavno civilno družbo. Pogosto jo povozijo, včasih pa se le zgodi, da jo morajo zaradi prevelikega pritiska strokovne in laične javnosti, ki prisluhne njihovim argumentom, upoštevati. Zaradi teh svetlih izjem naj živijo Don Kihoti, špice v kolesju sistema, uničevalci projektov, moteči faktorji, politični plačanci, strankarski podaljški in vse, kar je še tega. Državljani Slovenije zaradi njih živimo v bolj kakovostni skupnosti in manj uničenem okolju.