Zina Ban: “Pravosodni sistem naredi vse, da žrtvi spolne zlorabe oteži življenje”

Čeravno se sama nerada opiše kot glasbenico, njen žametni glas, mistična odrska prezenca in nežen zvok, ki ga izvablja iz strun akustične, kdaj tudi električne kitare, dokazujejo nasprotno. Še ne 24-letna Koprčanka, ali kot si sama pravi, Markovč(l)anka Zina Ban je v glasbenem svetu nase opozorila že v srednji šoli, nazadnje pa še kot spremljevalka istrske zasedbe NoAir. Toda Zina je mnogo več kot to. Je tudi družbena aktivistka, ki v sebi nosi eno najtežjih bremen, kar jih človeštvo premore. Pogum ... Ja, pogum je značajska lastnost, ki ji ta trenutek najbolj pristoji. Zakaj, preberite v nadaljevanju.

Začnimo na začetku. Še kot osnovnošolko - obiskovala je Osnovno šolo Antona Ukmarja v Kopru - jo je za glasbo navdušil oče. “Za vse je kriv moj tata. Prek njega sem spoznala klasični rock; doma smo vrteli Brucea Springsteena, Guns n' Roses, AC/DC in podobno. Očetu pa ne smem delati krivice, saj me njegov glasbeni okus kdaj preseneti,” se nasmeji Zina. Pomemben vpliv na njen glasbeni okus je imela tudi starejša sestra, ki ji je predstavila skupino Green Day. “Tako sem odkrila pop punk in kmalu treščila ob svoj še danes najljubši band - Paramore.”

Da so ravno Paramore njena najljubša zasedba, Zina težko skrije, saj je že njen stas na las podoben tistemu, ki ga že leta nosi pevka zasedbe Hayley Williams. Kot pravi, je njen glasbeni okus zelo širok, le kaka elektronska ali balkan trap glasba ji nikakor ne paše.

“Hočeš ravnati prav in greš na policijo. Toda, kaj se zgodi potem? Potem naredijo vse, da bi življenje otežili žrtvi, ne pa storilcu. Tukaj gre za otroke. Bolj kot kje drugje.”

Zina Ban

glasbenica in aktivistka

“Imela sem občutek, da preprosto nisem dovolj dobra”

Nerada se okliče za glasbenico, saj se nikoli ni šolala v glasbeni šoli, kar danes obžaluje. “Nikogar nisem poznala, ki bi bil navdušen nad obiskovanjem glasbene šole. Danes se pa zavedam, da mi manjka poznavanja teorije in občutka, da vem, kaj počnem. Zato se mi velikokrat zdi, da nimam pojma,” ostaja skromna. Kaj kmalu se je znašla v manjši učni skupini pri legendarnem Enzu Hrovatinu, kjer se je naučila svojih prvih kitarskih akordov. Tam je spoznala Matijo Gregoriča, ki se je hitro pridružil zasedbi Sniz. Slednjo sta ustanovila Zina in Liam Backer, o katerem smo pred časom že pisali v našem časopisu. Sniz se je pridružila še bobnarka Lana Mršnik in kvartet je čez nekaj časa že prvič nastopil na nogometnem igrišču na Gažonu. Leta 2016 pa so Sniz, z Zino na čelu, pomagali napisati zgodbo Caprisovega koncerta, kjer so nastopili ob boku Siddharte in Big Foot Mame.

Ko so se Sniz razšli, je Zina “ostala malo slabo,” priznava. “Takrat sem izgubila voljo za vse. Ves čas sem bila v kontaktu z ljudmi, ki so ustvarjali glasbo. Imela sem občutek, da preprosto nisem dovolj dobra.”

Album je na poti

Kmalu pa so se njene poti prekrižale z Markom Godino (Paranoise, Free the Mouse, Market Garden), ki je ravno prirejal prvega v akustičnem koncertnem ciklu Syndrom of the Unplugged in jo povabil k sodelovanju. “Takrat sem prvič stala sama na odru. Bilo je ... srhljivo. Tega občutka nisem prej poznala. Če si na odru z bandom in gre kaj narobe, nisi na udaru samo ti,” priznava. Treme, kot pravi, še danes ni premagala. Je pa k premagovanju treme pripomogel tudi istrski producent Gaber Radojevič, ki je Zino večkrat povabil k sodelovanju v svojem t. i. Sound research-u.

Nedavno pa je širšo javnost opozorila nase na odru Tartinijevega gledališča v Piranu, kjer je nastopila ob boku istrskih alt-pop ljubljencev NoAir. “Začelo se je tako, da sem pri Jajotu (Jaša Hedžet op.a.), snemala komad za album, nato pa me je povabil k sodelovanju. Stati na odru s takimi mojstri, kot so NoAir, je bila zame osebno velika prelomnica. Zelo sem hvaležna, da nekdo ceni to, kar delam,” poudarja Zina. Točnega izida albuma nam še ne more zaupati, želi si pa, da bi izšel v prihodnjem letu.

Pobegnila je z Erasmusove izmenjave

Zinin glas bi skoraj zazvenel tudi onkraj naših meja. Prijateljica jo je lansko poletje namreč prijavila na Erazmusovo izmenjavo v Zagrebu, namenjeno posebej glasbenikom. A kot opisuje Zina, izmenjava ni bila ravno taka, kot so jo oglaševali. “Na izmenjavi naj bi bili z ostalimi glasbeniki iz cele Evrope dva tedna v studiu, skupaj ustvarjali in snemali pesmi. Ko sem prispela v Zagreb, se je izkazalo, da so ostali ljudje na izmenjavi vse prej kot glasbeniki. Popolnoma brez posluha. Takrat sem si prvič rekla, da morda nisem amater,” z vso ironijo, ki jo premore, pripoveduje Zina. “Zdržala sem tri dni. Mentorje sem prosila, če grem lahko domov, a mi tega niso pustili. Obsedela sem v enem izmed parkov in jokala” nadaljuje. “Nato pa sem za svoj rojstni dan pobegnila iz Zagreba. Počutila sem se kot najhujši kriminalec,” sklene.

Aktivna na številnih družbenih področjih

Kot uspemo razbrati iz pogovora, je Zina zelo kritična do sebe, ne primanjkuje ji pa niti kritičnih stališč do družbe. Sama bi se opisala kot radikalno feministko, pravi. “Zagovarjam intersekcionalnost, da se ženske in moški osvobodimo patriarhata in ne razdvajamo.”

Sicer ni del nobene nevladne organizacije, podpira pa vse, ki se zavzemajo za pravičnejšo družbo. V sebi nosi tudi težko breme, o katerem je ob tej priložnosti prvič javno spregovorila. Aktivna je tudi pri ozaveščanju o spolnih zlorabah otrok, saj je bila tudi sama kot otrok žrtev spolnega nadlegovanja. “Trenirala sem gimnastiko. V klubu, kjer sem trenirala, je mene in še ostale punce zlorabljal trener,” pripoveduje. “Zadeva je šla na sodišče, trener je bil obsojen, dobil pa je zelo, zelo prenizko zaporno kazen. To je grozno.”

Kot pravi, so se ravno v začetku leta v živo srečale z nekaterimi izmed punc, ki so se izpostavile in povedale svojo zgodbo na sodišču. “Zanimivo je to, da za nekatere sploh nisem vedela. Noro je, kako je bila izkušnja za vse punce drugačna. Govoriti o tem z nekom, ki je dal isto zgodbo skozi, je bilo ... osvobajajoče.”

“To ni bil klub. Bila je toksična družina”

Tako meni predvsem zato, ker ji je srečanje dalo vedeti, da se zgodba ni zgodila samo v njeni glavi in da si je ni izmislila. “Najbolj žalostno je, da si nekateri to mislijo še danes. Žalostno je to, da to govorijo punce, ki so z nami trenirale. Žalostno je to, da ta klub še danes obstaja in so vsi starejši, ki so takrat vedeli, kaj se dogaja, še danes tako ali drugače prisotni v klubu,” poudarja. Razume, da se vsak s travmami spopada na svoj način, problem pa vidi v tem, da to okolje še obstaja. “Upam, da če bi se to danes zgodilo, bi klub zaprli.”

“To ni bil samo klub. Bila je toksična družina. Nismo hodili samo na treninge in nato domov. Bila so potovanja, priprave, tekmovanja ... Klub je bil edino okolje zunaj družine in šole, ki sem ga poznala,” se spominja Zina Ban in dodaja, da so tista dekleta, ki so se izpostavila, v klubu preprosto izobčili.

Razočarana je predvsem nad zakonsko ureditvijo na področju spolnih zlorab. “Celoten proces je bil bolj travmatičen kot vse pred tem. Vse skupaj je trajalo več kot šest let. Na vsakem zaslišanju sem se bila prisiljena do potankosti spominjati dogodkov in jih podrobno opisovati. Bila sem pod pritiskom, da moja izpoved ne bo skladna s tisto izpred enega leta. Še danes bi težko to izpeljala, kot otroku mi je bilo pa to še težje,” je kritična do pristopa odvetnikov in celotnega pravosodnega sistema. “Hočeš ravnati prav in greš na policijo. Toda, kaj se zgodi potem? Potem naredijo vse, da bi življenje otežili žrtvi, ne pa storilcu. Tukaj gre za otroke. Bolj kot kje drugje,” še parafrazira enega izmed volilnih sloganov skrajnih konservativcev.

Kot pravi, je imela pri vsej zadevi srečo, da so jo starši ves čas podpirali. “Te stvari so za starše lahko še bolj stresne kot za otroka. Kot starš si najbrž želiš verjeti, da se otroku to ni zgodilo, otrok pa ravno zaradi tega čuti pritisk in na koncu privzame, da do zlorabe ni prišlo. Moji starši, denimo, niso sprejeli ideje, da bi trenerja samo umaknili iz kluba. Hvaležna sem, da so vztrajali, da sodelujem v sodnem procesu.” Poudarja še, da se o spolnih zlorabah otrok premalo ozavešča, na vseh ravneh, tudi med starši. “Saj človek ne ve, kako bi odreagiral, ko mu otrok zaupa, da je bil spolno zlorabljen.”

Zino Ban smo torej do sedaj poznali kot glasbenico, ki bo kmalu izdala svoj prvi album, aktivistko brez dlake na jeziku, izredno prijetno sogovornico in “tisto punco z očali 'na srčke' v prvi vrsti na koncertu Koala Voice”. Od danes dalje pa ji lahko prav vsak, ki se je z očmi sprehodil skozi tale tekst, pripiše še značajsko lastnost, ki jo brez dvoma najbolj opiše. Zina Ban je - pogumna!

---