Napoved menjave generacij

Po ponovni izvolitvi Boruta Pahorja na mesto predsednika republike se Sloveniji ne obeta prelom z dosedanjo politiko, ki prihaja z ljubljanske Erjavčeve. Še naprej bomo imeli predsednika z izrazitimi mednarodnopolitičnimi ambicijami. Doma se bo konfliktom na odprtem izogibal, po vsebini svojega dela si bo prizadeval za doseganje čim večjega konsenza, kot svoj predsedniški projekt bo še naprej videl spravo, ne le deklarativno, tudi dejansko. Po formi bo volilno telo delil na dva primerljivo strastna dela. En del prezira njegovo “instagram politiko”, drugi jo sprejema kot politični modus operandi v 21. stoletju.

V minulih tednih se je pojavljalo vprašanje, ali lahko v naslednjih petih letih, ko si Pahorju ne bo treba prizadevati za še eno izvolitev, lahko pričakujemo kakršen koli zasuk v njegovi politiki. Kaj takega ni prav zelo verjetno, saj ves čas skuša dajati vtis, da je nekako “nad” čim tako profanim, kot je prilagajanje lastnega dela prihodnjim političnim ambicijam. Sam bi bržkone dejal, da je takšno početje nedržavniško - in zadnja stvar, ki si je želi, je obveljati za nedržavnika.

Tisto, kar Pahorja in z njim ves politični esteblišment lahko skrbi, je nizek odstotek podpore, ki jo je kot aktualni predsednik prejel. Glasovi, razdeljeni v približnem razmerju 53:47, pričajo tudi o prihajajočem prelomu generacij v politiki. Generacija, rojena sredi šestdesetih, ki jo poosebljajo Pahor, Miro Cerar ali Milan Brglez, se bo počasi začela umikati generaciji, rojeni v drugi polovici sedemdesetih ali kasneje, ki jo poosebljajo Šarec, Matej Tonin, Jernej Vrtovec, Anže Logar, Eva Irgl ali Matjaž Nemec.

Marjan Šarec se je v kampanji izkazal kot politik, ki je z lokalne ravni sposoben nagovoriti dobršen del nacionalnega volilnega telesa. Za skorajšnje parlamentarne volitve utegne to predstavljati dober obet - če se nanje poda v družbi še kakšnega župana, o čemer je slišati vse glasnejše glasove, še posebej.


Preberite še


Najbolj brano