“Kdor trdi, da ga ni strah, laže”
“Vojaki se naselijo v vojašnico, postavijo straže in začnejo misijo. Policisti pa živimo med ljudmi, brez oboroženih straž, čuvati se moramo sami. Včasih res ni bilo prijetno.
LUCIJA > Kdor trdi, da ga ni strah, laže,” je o svoji izkušnji in izkušnjah skoraj 200 slovenskih policistov na misijah v tujini povedal policist iz Kopra Danijel Krajnc.
Zaslužki drugih policistov na mirovnih misijah so v primerjavi z zaslužki naših astronomski. Francoski in britanski policisti na Kosovu dobijo od osem do deset tisoč evrov mesečno, policistom iz Romunije pa se vsakemu letu službovanja na misiji avtomatsko pripiše še dve leti službovanja doma. S tremi leti službovanja na misiji, denimo, si romunski policist prisluži devet let delovne dobe.
“Leto in pol v sobi brez elektrike in tekoče vode. Z litrom in pol ustekleničene vode dnevno, s katerim kuhaš, se umivaš in jo piješ, zunaj pa je tudi 43 stopinj,” je razmere na svoji misiji na Vzhodnem Timorju leta 2002 in 2003 opisal policist piranske policijske postaje Danijel Krajnc. “Za sobo sem plačeval 700 dolarjev mesečno, za vsak obrok od 20 do 30 dolarjev, kava pa je stala dva dolarja. In če pri vsem tem prihraniš za par novih oken in novo streho svoje hiše doma, je to še dobro,” je odgovoril na vprašanje, če policisti odhajajo na misije predvsem zaradi zaslužka.
“Včasih so bile plače morda res visoke. Zdaj pa dobivajo osnovno plačo z dodatkoma za nevarnost in življenjske razmere ter dnevnice, ki jih plačuje Evropska unija. Slovenski policist na Kosovu z vsemi dnevnicami v povprečju dobi od 3700 evrov dalje. Vendar mora tam živeti, najeti stanovanje, jesti, piti ... Ponekod so policisti na misijah za domačine edini vir prihodka,” je pojasnil Alen Lorbek iz sektorja za mednarodne policijske operacije.
Slovenski policisti trenutno sodelujejo na dveh mednarodnih misijah Evropske unije, na Kosovu in v Palestini. Na Kosovu jih je devet, v Palestini dva. Sicer pa naši policisti hodijo po svetu že od leta 1997, v zadnjih dveh letih so tudi zaradi pomanjkanja denarja prepolovili število “misionarjev”.
“Trudimo se, da bi šli še kam drugam, ker moramo izpolnjevati svoje obveznosti do mednarodnih inštitucij. Prvenstveno gre pri misijah za izmenjavo informacij, druženje s kolegi iz drugih držav, razvoj mednarodnega sodelovanja in predstavitev Slovenije v mednarodnem okolju,” je pomen misij ocenil Lorbek, ki je skupaj s kolegi v Jordaniji izobraževal iraške policiste, v Banja Luki pa je leto in pol vodil regionalno pisarno preiskovalnega urada.
Prav v balkanskih državah so slovenski policisti zaradi zgodovinskih povezav in jezika najbolj cenjeni ter iskani. “Imajo nas zelo radi in tudi sami pritiskajo na mednarodno skupnost, da bi ostali na Kosovu še naprej. Slovenski policist se tam veliko laže pogovarja z domačini kot angleški ali francoski. Pa tudi nam je v interesu prisotnost na Balkanu, seveda zaradi drugih stvari,” je razložil Lorbek. Stiki, ki so jih naši policisti navezali z bosanskimi ali kosovskimi kolegi, se namreč obrestujejo tudi pri rednem delu policij.
V primerjavi z bližnjimi misijami je bila Krajnčeva misija na Vzhodnem Timorju prava eksotika. “Najprej se moraš naučiti, da si sredi povsem drugačne kulture. Timorci so sicer katoliki, vendar imajo svoj način reševanja težav. Vse so reševali s protesti, s kamenjem ali mačeto. Z mačeto so prišli celo na urade,” se spominja svojega službovanja Krajnc. Skupaj s policisti 36 držav je predstavljal izvršilno oblast v novi državi, brez državne infrastrukture.
Slovenski policisti so na večini misij neoboroženi. Na Timorju so nosili orožje, prav tako ga nosijo na severu Kosova, kjer so neznanci lani ustrelili policista iz Litve. “V Bosni nismo imeli niti pištol, prav tako ne v Jordaniji, pa smo urili Iračane. K sreči doslej ni bil ranjen še nihče,” je povedal Lorbek.
Krajnc pa se največje nevarnosti, ki mu je grozila, danes spominja z nasmehom. Na Vzhodni Timor se je iz avstralskega Darwina vračal v letalu, s katerim so hoteli pristati na letališču, vendar so ga pred tem zasedli protestniki. “Nad letališčem smo dobro uro krožili že na hlapih, potem pa so policisti vendarle razgnali protestnike in smo končno pristali. Pri pristanku pilot ni ugasnil letala, ugasnilo je samo,” pripoveduje v smehu.
DANIJEL CEK
