21. september 2010: Prijatelj pretepel mladeniča in se odkupil

Srečka Prijatelja je ob koncu obravnave razburila tožilka, ki je senatu predložila kazenski spis iz Sežane, v katerem je opisano, kako je poleti 2008 Prijatelj v Tomaju pretepel mladeniča.

Na sojenju zakoncema Srečku in Aleksandri Prijatelj iz Orleka pri Sežani je včeraj pričal nekdanji predsednik uprave Luke Robert Časar. Najprej se je pohvalil, da je imela Luka v letih 2006, 2007 in 2008 najboljše rezultate poslovanja v vsej zgodovini družbe. O logističnem centru pri Sežani je povedal, da se je ta prostor kot morebitni center omenjal že v nekdanji Drnovškovi vladi, po odstopu nekega angleškega sklada, ki naj bi neuspešno zahteval nadvoz nad avtocesto, pa je v posel vstopila Luka.

Cene zemljišč (za navadne smrtnike po 25 evrov, za Prijateljevo taščo Leopoldo Stojkovič pa po 31 evrov za kvadratni meter, op.a.) so bile po njegovem mnenju nižje od cen primerljivih zemljišč v okolici. “V občini Divača se je takrat zemljišča, praktično gozd, kupovalo po 85 evrov za kvadratni meter,” je pristavil.

O sojenju je Časar prepričan, da gre za montiran proces. “Ne žalite sodišča,” ga je opomnila predsednica senata Orjana Trunkl. “Saj nisem omenjal sodišča,” se je branil Časar in dodal, da je dokaz za njegovo trditev dejstvo, da je Marjan Mikuž postal tajni policijski sodelavec. “Nikoli ni bilo dogovora o kakršnikoli darilih, provizijah ali podobnem. Ne vem, zakaj laže. Morda mu je kdo kaj obljubil,” je dejal o Mikužu. Ob koncu izpovedi je pojasnil, da je Prijatelj pozitiven politik, ki je ogromno storil za Sežano.

Samo od olja in vina

Na vprašanje Prijateljevega odvetnika Luke Gaberščika je odgovoril, da ne od Prijatelja ne od Mikuža ni nikoli prejel denarja v gotovini. Na vprašanje, zakaj je Mikuža klical in mu poslal tudi kakšno telefonsko sporočilo, je pojasnil, da mu je Mikuž pojasnjeval potek nakupov zemljišč in kazal geodetske posnetke, koliko jih je že uspel pridobiti.

Na vprašanje Mikuževega odvetnika Romana Sevška je odgovoril, da se z Mikužem ni nikoli srečal v gostilni Mahnič na Kozini, v Razdrtem pa naj bi se srečala. Mikuž je namreč na prejšnjih obravnavah povedal, da sta s Prijateljem na Kozini in v Razdrtem izročila Časarju 90.000 evrov nagrade za uspešno sklenjen posel.

Na vprašanje, ali mu je Mikuž konec leta 2008 kaj dolgoval, je Časar odgovoril, da ne. Ko pa mu je sodnica prebrala sporočilo, ki ga je Prijatelj poslal Mikužu, in v katerem ga obvešča, da se je sešel s Časarjem in naj pove, kdaj bo poravnal svoj dolg, je Časar odgovoril, da mu o tem ni znanega ničesar. Na Prijateljeva vprašanja je Časar nato odgovoril, da je večkrat prosil Prijatelja, naj posreduje pri Mikužu, da bi redno izpolnjeval svoje obveznosti, da se je Luki mudilo kupiti vse parcele, ker so pridobivali evropski denar ...

Orožje kot igračke

Na Sevškovo vprašanje, na katere dolžnosti je hotel opozoriti Mikuža, je Časar najprej odgovoril, da ne razume vprašanja, nato, da na to vprašanje ne bo odgovarjal, potem pa je pristavil, da je to vprašanje kapciozno (da že vsebuje trditev, op. a.). Na vprašanje sodnice, ali je v letih 2007 ali 2008 imel kakšen večji prihodek, je Časar odgovoril, da le od prodaje vina in oljčnega olja: “Ma ne preveč. Od vina malo več kot od olja.” Na vprašanje, koliko je bilo to, je odgovoril, da morda nekaj tisoč evrov na leto.

Odvetnik Gaberščik je senatu nato predlagal vrsto novih dokazov, s katerimi bi se branil njegov varovanec: od bilanc Mikuževih podjetij do zaslišanja šestih novih prič in postavitve izvedenca za orožje, ki bi potrdil, da orožje v Prijateljevi hiši ni bilo nevarno.

Nato je znova spregovoril Prijatelj, ki je ponovil že nekajkrat izrečene trditve. O njegovih besedah “lahko bi bilo še hujše, lahko bi tekla kri”, ki jih je posnel skriti mikrofon ob predaji denarja v Solkanu, je dejal, da je s tem mislil na domnevne Mikuževe upnike iz Bosne. Mikuž je že pojasnil, da upnikov iz Bosne ni in jih ne pozna. Ponovil je, da mediji, in še posebej Primorske novice, pišejo o sojenju tako, kot morajo, “ker jih je kupila Splošna plovba.” O orožju je povedal, da ni bilo uporabno, pokesal se je le za avtomatsko puško iz osamosvojitvene vojne, ki jo je imel doma, pa še za to je pristavil, da bi jo lahko legaliziral.

“Med drugim sem imel tudi puško, ki jo je general Žukov podaril Kardelju, z zlatimi gravurami, vredna približno 25.000 do 30.000 evrov. Verjamem, da je nekomu v interesu, da mi te puške ne vrnejo,” je pripomnil. Kljub temu, da ga je sodnica trikrat opozorila, naj se ne ponavlja in naj izroči nove dokaze, če jih ima, je Prijatelj še dolgo govoril vse povprek, na koncu pa izročil le policijski zaznamek, v katerem naj bi pisalo, da je predsednik uprave Splošne plovbe Egon Bandelj grozil dvema posameznikoma. “To govorim v zvezi s tem orožjem,” je dodal.

Nato je govoril o prizadevanju njegove stranke SNS, da bi preprečili prodajo deleža Plovbe in o posledicah, ki naj bi jih zaradi tega čutil. “Lahko bi prebral priimke in imena kriminalistov ... Zanimivo bi bilo prebrati, kdo vse se je trudil, da bi mi dokazal krivdo,” je rekel in hitro pristavil, da pa ni ksenofob in da ima celo več prijateljev v tujini kot doma.

Po odmoru je sodnica sporočila, da je senat zavrnil vse dokaze, ki jih je predlagala obramba, dovolil je le pojasnila Mikuža na Prijateljeve očitke. Mikuž je povedal, da tožilstvo proti njemu ni ustavilo preiskave in da ni bil še nikoli pravnomočno obsojen. O ustanovitvi podjetja Premik Invest, je dejal, da je bilo ustanovljeno za gradnjo Sončne hiše v Divači in za to, da bi se prek podjetja financirale potrebe družine Prijatelj. To je podkrepil tudi z dokazi: računom z diagnostičnega centra Bled za 1800 evrov, gradbene pogodbe za 14.000 evrov, račun Borisa Jenka za pokritje bazena Prijateljevih v Orleku za 22.000 evrov.

Odvetnik Sevšek je nato senatu izročil listino, ki naj bi jo odvetniku, ki je pripravljal gradbeno pogodbo za Sončno hišo, izročila Aleksandra Prijatelj. V listini naj bi podpisala, da je prokuristka Premik Investa in da ima vsa pooblastila, kar seveda ni bilo res. Prijateljeva je odvrnila, da to ni res. O računu z Bleda pa se je pozanimala tožilka Barbara Milič Rožman in ugotovila, da je usluge diagnostičnega centra izkoristila Aleksandra Prijatelj.

Tožilki grozi s tožbo

Nato pa je tožilka senatu izročila fotokopijo kazenskega spisa iz Sežane, iz katerega je razvidno, da je Srečko Prijatelj jeseni 2008 (pred domnevnim mafijskim poljubom na Mikuževo čelo) fizično napadel nekoga na Sežanskem. “Tega pa ne, tega ne smete brati,” se je razburil Prijatelj, “protestiram, sva se poravnala!” Ker je tožilka nadaljevala in senatu izročila kopijo spisa, ji je zabrusil: “To je pa malo preveč, kar ste si dovolila. To bo tožba!”

Sodnica je nato prebrala, da se je primer končal z odlogom kazenskega pregona. To pomeni, da je tožilstvo Prijatelju takrat naložilo neko zahtevo (običajno plačilo odškodnine), ki jo je izpolnil in kazenski pregon se je odložil. Ko je tožilka pojasnila, da je nekoga pretepel, je Prijatelj izustil: “Sina od policaja!”

Ob koncu včerajšnje obravnave je Sevšek senatu izročil tudi premoženjsko pravni zahtevek, ki ga od Prijatelja terja Mikuž. Ta zahteva, da mu zakonca Prijatelj povrneta le 50.000 evrov, ki jih je v začetku marca lani Mikuž pod prisilo izročil Prijatelju. Preostalih približno 280.000 evrov, ki naj bi mu jih Mikuž prostovoljno, kot zahvalo za izpeljan posel, izročil pred začetkom izsiljevanja, ne bo terjal. Bo pa Mikuž za duševne bolečine, zdravstvene težave, strah, kršenja dostojanstva in drugih težav Prijatelja tožil posebej, odškodnino pa namenil izbrisanim. DANIJEL CEK