Bi zapestnice ukrotile družinske nasilneže?

SLOVENIJA > Zadnji primer družinskega nasilja, ki se je končal tragično, se je zgodil zadnje dni maja v Mariboru, ko se je 36-letni moški, ki je kljub prepovedi približevanja živel s svojo 31-letno ženo, s pestmi znova lotil svoje življenjske sopotnice. Med pretepom pa je ta pograbila nož in ga zabodla. V upanju, da si bo rešil življenje, se je Štajerec usedel v avto in se skušal odpeljati do kliničnega centra, vendar je med vožnjo zaradi hudih poškodb umrl, nato pa še trčil v parkiran avto.

31-letno ženo so policisti seveda aretirali in jo pridržali ter jo ovadili zaradi kaznivega dejanja uboja, a bolj kot to je bila javnost razburjena zaradi dejstva, da so policisti moža letos že dvakrat obravnavali zaradi nasilja nad ženo in mu že dvakrat prepovedali, da bi se ji približal. “V obeh primerih so policisti redno izvajali nadzor nad spoštovanjem ukrepa prepovedi približevanja, nadzor so izvedli tudi na dan uboja, vendar kršitev niso zaznali,” so sporočili z mariborske policijske uprave. Naknadno so še ugotovili, da je kljub prepovedi mož še vedno živel z ženo.

“Sedanji sistem je načeloma pravilno nastavljen,” pravi odvetnik Marko Zorman, ki je v svoji praksi zastopal tako žrtve nasilja kot tudi nasilneže. “Ne moremo reči, da je z njim nekaj zelo narobe. Sistem varuje žrtev. Na pravnem nivoju je problematika solidno rešena.”

Ne prepoznajo potencialnih “bomb”

Težava je v praksi, ker so v takih primerih vedno prisotna čustva, zamere, predsodki, ki nasilnežu pogosto onemogočijo pravilno razumevanje težave. “In velikokrat niti poklicani za to ne prepoznajo konkretne nevarnosti, ki nekomu grozi. Je pa res, da te nevarnosti ni lahko zaznati,” dodaja Zorman.

“V primerih nasilja v družini je država tista, ki mora poseči v prekinitev nasilja, posebej, če se ugotovi, da žrtev tega ne zmore, ne želi ali ne prepozna lastne visoke ogroženosti,” je po februarskem umoru ženske v okolici Sevnice dejala strokovnjakinja za področje femicida (umora ali uboja žensk) Jasna Podreka. Po njenem mnenju bi morali ogroženost v družini prepoznati tisti, ki niso v krogu nasilja, in se ne spraševati, česa žrtev ni storila, ampak kaj bi lahko posameznik in družba storili, da bi jo bolje zaščitili.

Na vprašanje, ali ni iluzorno pričakovati, da bodo nasilneži, ki se požvižgajo ali sploh ne razumejo pravice članov svoje družine, ubogali ukaze policije, sodišča in centrov za socialno delo, odvetnik Zorman odgovarja, da pri teh primerih ni pravila. “Nihče nikoli ne ve, kdaj se bo nekomu strgalo, kaj se dogaja v njegovi glavi. Ni pravila, recepta, vzorov,” pravi.

Po njegovem prepričanju pri nas prevladuje permisivni pristop, ki zagovarja toleranco tudi do storilcev, ki iščejo družbene vzroke za njegovo nasilje, ki trdi, da je njegovo nasilje rezultat družbenih okoliščin. “Nasprotna pa je smer, ki pravi, da je treba človeka socializirati, ga tudi zapreti, če je treba, ne pa se z njim ukvarjati in iskati vzroke za njegovo vedenje,” je pojasnil.

Permisivna kaznovalna politika ni vedno pozitivna

Čeprav se nam zdi prvi pristop bolj human, Zorman pravi, da ni nujno tisti, ki prepreči nasilje. “V San Franciscu, denimo, je generalni državni tožilec uvedel permisivno politiko, pa se je kriminal povečal in so ga nato odstavili. Vsaka permisivna kaznovalna politika pa seveda ne poveča kriminala in vsaka represivna ga tudi ne zmanjša,” dodaja Zorman, ki je prepričan, da bi morali družinsko nasilje obravnavati zrelejši in bolj izkušeni sodniki, ki bi znali prepoznati nevarne posameznike in skrite težave.

O zapestnicah, ki bi policiji vsak trenutek sporočale, če bi se nasilnež približal žrtvi, Zorman pravi, da bi bile zadosten in ne prekomeren ukrep, ki bi preprečil najhujša dejanja. “Zakone, prepovedi, odredbe je treba spoštovati. Ne pa tako, kot je zdaj, da velja neka splošna družbena amnezija, da ni skoraj nobenih sankcij tudi če nihče ničesar ne spoštuje,” pravi Zorman.

Za zapestnice je prepričan, da bi jih zlahka uvedli, če bi se zanje zavzel(a) pravosodni minister(ca). “Druga možnost so zapori. In pri nas se bo treba odločiti ali kupovati zapestnice ali graditi nove zapore. Vedno pa je treba iskati neko zdravorazumsko ravnovesje in ravnotežje. Če gremo v en ali drug ekstrem, si bomo pridelali več težav kot rešitev,” je dejal Zorman.

Še vedno delamo nekaj zelo narobe

Število femicidov (pri nas se jih vsako leto zgodi pet do sedem) pa po mnenju Jasne Podreka kaže na to, da pri preventivi nasilja v družini in nasilja nad ženskami še vedno nekaj delamo precej narobe. Po njenem prepričanju bi morali še veliko storiti pri ozaveščanju in pomenu prijave nasilja, da bi si žrtve upale spregovoriti in prijaviti dejanja.

Tudi po njenem mnenju je pri inštitucijah, ki nasilje obravnavajo, še vedno prisotno podcenjevanje tveganja za najhujša dejanja, žrtve nimajo zadostne podpore v najožjem družinskem in socialnem okolju, postopki pa zanje običajno pomenijo velik stres.

“Prepričane smo, da bi z ustreznim preventivnim delom veliko večino takšnih dogodkov lahko tudi preprečili. Zato lahko rečemo, da ob vsakem takem dogodku vsakokrat na novo na izpitu pademo čisto vsi, družba kot celota, ki je nekaj vedela, a se je raje obrnila stran, dokler ni bilo prepozno,” pravi Podreka.