Bomba čaka na lepo vreme
Uničenje ameriške letalske bombe iz druge svetovne vojne na morskem dnu med Piranom in Savudrijo je v torek zjutraj preprečilo slabo vreme. Potapljači, pirotehniki in ostali sodelujoči so se zbrali že ob pol štirih, vendar je bilo morje preveč razburkano za tako nevarno početje. Med pripravami so potapljači ugotovili, da ne gre za 227, ampak za 454-kilogramsko bombo z 240 kilogrami eksploziva.
PIRAN > Nevihta, ki se je v torek ob štirih zjutraj razvnela nad morjem med Piranom in Savudrijo, je ameriški letalski bombi po 70 letih še za nekaj dni podaljšala “življenje”. Pirotehniki, potapljači in ostali sodelujoči so se ob pol štirih zbrali v Izoli in zaradi slabega vremena predvidevali, da z uničenjem bombe ne bo nič. Po polurni nevihti z jugozahodnikom so se potapljači potopili do bombe in potrdili, da je morje preveč vzvalovano za tvegano operacijo.
Kljub temu, da takih bomb ni varno premikati, so se namreč odgovorni odločili, da jo bodo z dna, 20 metrov pod morsko gladino, s padalom dvignili približno sedem metrov pod gladino in jo tam razstrelili. “Na takšen način bi bil učinek na maono in morsko dno ter živelj minimalen. Namesto da bi se usmerila v tla, bi se energija ob eksploziji usmerila v zrak. Vodni stolpec bi bil zato višji, škoda na dnu pa minimalna,” pojasnjuje poveljnik civilne zaščite za Obalo Zvezdan Božič.
Težja, kot so mislili
Zaradi dvigovanja bombe operacije niso mogli izvesti v razburkanem morju. Najbolj preprosto bi se bilo potopiti do bombe, nanjo nastaviti eksploziv in jo preprosto pognati v zrak. Vendar bi v tem primeru udar uničil morsko dno s potopljeno maono vred, tako da bi bile posledice bistveno hujše, kot če bi bomba eksplodirala 13 metrov nad dnom.
Bomba je do ponedeljka skrivala še eno presenečenje. V ponedeljek so namreč potapljači čistili morsko dno okoli nje, da bi imeli v torek čim manj dela s privezovanjem padala in drugih stvari nanjo, ter jo ob tem še enkrat temeljito pregledali in premerili.
Ugotovili so, da je v zadnjem delu nekoliko debelejša, kot bi morala biti bomba GP 500lb AN-M64. Po dostopnih podatkih so nato odkrili, da ne gre za 500-funtno (227-kilogramsko) bombo, ampak za večjo, 1000-funtno (454-kilogramsko) različico z oznako AN-M65. V 227-kilogramski je 119 kilogramov, v 454-kilogramski pa kar 240 kilogramov eksploziva TNT.
“Zaradi tega smo varovanje s 400 metrov razširili na 700 metrov od bombe. Učinek eksploziva se namreč ne povečuje linearno z njegovo količino. Pa še eno stvar je treba upoštevati: naši strokovnjaki so ta učinek izračunali po najhujšem možnem scenariju, da je namreč v bombi najbolj eksplozivno polnjenje, kar ga je lahko. V tem trenutku pa je nemogoče vedeti, kaj natančno je v njej. Lahko da je šibkejša mešanica,” pojasnjuje Božič.
Pirotehniki bodo s pomočjo robota poskušali bombo uničiti s tako imenovano flagracijo, s katero naj bi bombo razsekali na kose in uničili vžigalnik. Prav zaradi vžigalnika je bomba namreč tako nevarna. Gre za kemični vžigalnik, v katerem ima glavno besedo aceton. Tega zadržuje celuloidna membrana, za katero domnevajo, da po 70 letih ne more biti več tako trdna kot ob izdelavi. Če bi membrana popustila, bi se aceton zlil na žičko, ki drži vzmet udarne igle, in ko bi jo razžrl, bi bomba počila. Od količine acetona pa je odvisno, kdaj bomba poči. To se lahko zgodi od ene ure do 144 ur (šest dni) po aktiviranju.
Če bodo prišli delfini, bodo počakali
“Dokler se vreme ne umiri in stabilizira, nič,” na vprašanje, kaj zdaj, odgovarja Božič. Poudarja, da bo odločitev pirotehnikov povsem strokovna, ne glede na različne pritiske takšnih in drugačnih organizacij. Nekateri bi se radi bombe čim prej znebili, drugi pa bi jo kar pustili tam, kjer leži že 70 let.
Glede rib Božič pravi, da ob vsem dogajanju, ki bo potekalo ob bombi (potapljači, čolni, vrvi, padalo, helikopter) kakšne večje jate zagotovo ne bo v bližini, z društvom Morigenos so dogovorjeni, da bodo akcijo preložili za nekaj minut, če bodo v bližini opazili delfine, maona pa kljub svojem statusu varovane kulturne dediščine ne predstavlja večje dragocenosti. Gre namreč za potopljen kovinski splav brez lastnega pogona. Nekateri celo upajo, da bi eksplozija maono premaknila in tako potapljačem omogočila nova potapljaška doživetja v našem morju.
DANIJEL CEK
