Funkcionarji pred zakonom vredni več kot običajni ljudje?
Vprašanje je, ali bo zadnja novela zakona o kazenskem postopku, ki jo je ministrstvo za pravosodje pripravilo sredi prejšnjega meseca, v sedanji obliki sploh kdaj dočakala parlamentarno obravnavo. Dejstvo je, da prinaša nekatere nekoliko neobičajne rešitve.
LJUBLJANA > Tako naj bi primeri predkazenskih in kazenskih postopkov zoper funkcionarje potekali s pospešeno hitrostjo, precej omejeno pa naj bi bilo tudi obveščanje javnosti.
Najnovejši predlog novele zakona o kazenskem postopku, ki bi pomenil že trinajsto spremembo zakona po letu 1995 (zadnje spremembe so začele veljati pred dvema letoma), po mnenju ministrstva za pravosodje ne prinaša sistemskih zakonskih sprememb, temveč pomeni le nadgradnjo prejšnjega. Vendar predlagani zakon med strokovnjaki sproža številna vprašanja, komu je pisan na kožo.
Kritično o nekaterih rešitvah
Pri odkrivanju, preiskovanju in pregonu zahtevnih kaznivih dejanj bi zakon omogočil uporabo sodobnih tehničnih sredstev, tudi imsi lovilcev. Teh policija ne bi smela uporabljati za prisluškovanje elektronskim komunikacijam ali ugotavljanje lokacije komunikacijskih sredstev tistih, ki niso osumljenci oziroma obdolženci. Preiskovalni sodnik pa bi lahko na predlog tožilca ukrep ugotavljanja lokacije komunikacijskega sredstva odredil tudi v primeru, če bi bilo to nujno za izvedbo pripora, hišnega pripora, tiralice ali privedbe.
Vrhovni državni tožilec Andrej Ferlinc se je novele precej kritično lotil v prispevku Berluskonizacija Zakona o kazenskem postopku?, objavljenem v zadnji številki Pravne prakse. “Ni mogoče prezreti trenutka, v katerem so bile spremembe predlagane (vseh jih niti ni predlagal zakonodajalec), saj so ponujene v času, ko bi lahko stekli kazenski in predkazenski postopki zoper domnevne storilce kaznivih dejanj, ki naj bi bili odgovorni za nastanek t. i. bančne luknje, morebitna korupcijska dejanja (na primer v zvezi s Termoelektrarno Šoštanj 6) ali druga kazniva dejanja s področja gospodarskega kriminala, za katera velja prepričanje, da bi morala imeti vpliv na zasedbo posameznih političnih funkcij.”
Po Ferlinčevem mnenju tudi nehote vzbujajo občutek, da so spremembe napisane po vzorcu nekaterih sosednjih držav, v katerih so posamezni politiki prek medijev postali znani po tem, da so v svojih parlamentih dosegli take zakonodajne spremembe, ki so jim bistveno olajšale njihov položaj v kazenskem postopku ali ga celo preprečile. “Ob tem so delovali s slabo prikritimi težnjami, kot da bi najraje kar sami preganjali tiste, ki so jim v lastnih državah poverjene funkcije pregona in sojenja.”
Pospešeno za funkcionarje
V najnovejšem zakonskem predlogu najdemo tudi dopolnitev, ki se nanaša na funkcionarje. Tako naj bi, kot v primerih gospodarskih kaznivih dejanj, tudi v primerih predkazenskih ali kazenskih postopkov zoper funkcionarje ti smeli trajati najkrajši potrebni čas. Po mnenju predlagatelja takšni primeri v družbenem življenju povzročajo negotovost in občutek neprimernosti, da bi takšna oseba še opravljala funkcijo, zato je prav, da se takšni postopki čim prej končajo z obsodilno ali oprostilno sodbo.
Po Ferlinčevem mnenju bi zakonodajalec s takšno rešitvijo po njegovem lahko povzročil neenakost pri obravnavi ljudi. 14. člen ustave namreč govori o načelu enakosti in enakopravnosti pred zakonom. Prav tako ni jasno, katere funkcionarje ima zakonodajalec sploh v mislih. “Postavlja se vprašanje, ali niso s tem pojmom mišljeni tudi funkcionarji posameznih strank in drugi politični funkcionarji in je sprememba predvidena prav zaradi njih,” pravi Ferlinc in dodaja, da je možno špekulirati, ali zakonodajalec takšne določbe morda ni vnesel zaradi potencialnih znanih storilcev korupcijskih in drugih deliktov s področja gospodarskega kriminala in kriminala, povezanega s politično sfero.
Takšne ureditve ni nikjer v EU
V predlogu zakona sta se znašla tudi nova člena, ki omejujeta pravico do obveščanja javnosti. “Državno tožilstvo in policija lahko dajeta obvestila o vloženi ovadbi pisno in šele potem, ko je o tem obveščen osumljenec,” piše v novem členu. “Izjemoma lahko dajejo sodišče, državno tožilstvo oziroma policija obvestilo še pred vložitvijo zahteve za preiskavo le v najbolj odmevnih zadevah, če je preiskovalno dejanje opravil preiskovalni sodnik in je primerno, da se javnost obvesti o dogodku in ukrepih.”
Zakon seveda ne navaja, katere naj bi bile te najbolj odmevne zadeve, nalaga pa, da so v obvestilu lahko le podatki o vrsti vloženega procesnega akta, pravni opredelitvi in zakonski označbi kaznivega dejanja, s posebnim opozorilom, v kateri fazi je kazenski postopek. In če je izid kazenske zadeve po končanih postopkih z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi drugačen od prvotnega, zakon nalaga sodiščem, tožilstvu oziroma policiji obvezo, da o tem pisno obvestijo javna glasila. Na takšen način naj bi preprečili odtekanje informacij in tudi kaznovali tiste, ki bi si to privoščili.
Ferlinc meni, da predlog ni posrečen, saj ne upošteva tega, da celo odvetniki in obdolženci sami obveščajo javnost.
“Predlagana novela z enostranskim omejevanjem državnih tožilcev ne more povsem prikriti, da vzpostavlja predvsem 'nesorazmerno neenakopravnost' med udeleženci v kazenskem postopku, kar ne more biti iskreno prizadevanje za izboljšanje kazenskega postopka,” pravi Ferlinc. Dodaja, da je predlagana ureditev edinstvena in je tako omejujoče ne poznajo v drugih državah EU.
Po novem naj bi bili krajši tudi roki za posamezna procesna dejanja. Tako bi - med drugim - obveljalo, da je tožilec odstopil od pregona, če v predpisanem roku ne bi vložil obtožnice.
Ferlinc je do kratkega roka, ki tožilce postavlja v neenakopraven položaj z ostalimi, kritičen. Zlasti pri obsežnih in zahtevnih zadevah bi naglica lahko povzročila tudi kakšno napako v škodo obdolžencev.
SILVA KRIŽMAN