Po oprostitvi: Kaj je šlo narobe?
Sodba v primeru Balkanski bojevnik dviga veliko prahu in sproža številne polemike. O sodnem procesu stoletja, ki je prinesel oprostitev za 13 obtoženih, tudi za domnevnega vodjo slovenskega dela združbe, se krešejo številna strokovna mnenja. Minister za pravosodje in javno upravo Senko Pličanič je med drugim dejal, da bi moralo sodišče o zakonitosti dokazov odločiti že prej.
LJUBLJANA > Predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča Anton Panjan s prstom kaže tudi na srbsko sodišče.
Minister Senko Pličanič razume ogorčenje javnosti ob izreku oprostilne sodbe v zadevi Balkanski bojevnik. Meni, da gre za enega od primerov, ki so pokazali, da slovensko sodstvo ni tako učinkovito, kot bi moralo biti. Po njegovih besedah ta primer še dodatno spodkopava zaupanje ljudi v institucije te države.
Sodbe ni želel komentirati, pojasnil pa je, da - dokler sodba ne bo pravnomočna - nima možnosti za ukrepanje. Napovedal je, da bo po pravnomočnosti sodbe, če bo potrebno, uporabil svoje pristojnosti in zahteval službeni nadzor. Ob tem je še dodal, da sodišče ni vezano na njegovo zahtevo, lahko ga odredi ali ne.
Prepozna odločitev o nezakonitosti dokazov?
Pri varovanju obravnav v zadevi Balkanski bojevnik (policijska akcija se je imenovala Emona) je sodelovalo 46 policistov in kriminalistov iz različnih policijskih enot. V varovanje so bili vključeni policisti iz različnih policijskih uprav, iz uprave kriminalistične policije, centra za varovanje in zaščito in specialne enote. Drago Menegalija, tiskovni predstavnik policije, pristojen za področje kriminalitete, je pojasnil, da znašajo skupni ocenjeni stroški delovnih ur policistov in prevoženih kilometrov dobrih 161.000 evrov.
Po njegovem mnenju je vprašljivo, zakaj sodišče že prej ni odločilo o zakonitosti dokazov (spomnimo, senat je iz spisa izločil srbske in slovenske dokaze, ker je ocenil, da so bili pridobljeni nezakonito). “Če je bila oprostilna sodba izrečena zaradi nezakonito pridobljenih dokazov, bi moralo po moji presoji sodišče o tem odločiti bistveno prej, kot je,” je prepričan Pličanič.
Zakaj je sodišče o izločitvi dokazov odločilo šele pred kratkim, je pojasnil predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča Anton Panjan. Vzrok za tako pozno odločitev med drugim vidi v obsežnosti zadeve (v sodnem spisu je 23.000 strani) in v določenem obdobju nekooperativnosti srbskega sodišča. Za določene listine so srbsko sodišče zaprosili že novembra lani, dobili pa so jih šele 23. oktobra letos.
Na očitke o domnevni neučinkovitosti slovenskega sodstva, ki so se pojavili po oprostilni sodbi, Panjan odgovarja: “Naloga sodišča je, da razsodi in ne da obsodi.” Učinkovitosti sodstva po njegovih besedah ne gre ocenjevati po tem, ali je nekoga obsodilo ali ne. Poudarja, da tudi delovanja pravne države ni mogoče ocenjevati po obsodilnih sodbah.
Predsednik ljubljanskega sodišča ob tem poudarja, da so pravni standardi, povezani zakonitostjo dokazov v Srbiji in Sloveniji, različni. V Srbiji naj bi bili za stopničko nižji kot v Sloveniji. “V Srbiji so dovolj razlogi za sum, v Sloveniji pa mora biti utemeljen razlog za sum,” še pojasnjuje Panjan. Sodni senat je presojal dovoljenost dokazov po slovenski in ne po srbski zakonodaji.
Ob tem pa se mnogi še vedno sprašujejo, kako to, da ti isti dokazi lahko veljajo v Italiji. Ali pa, denimo, kako lahko v Sloveniji veljajo dokazi s Finske (v zadevi Patria), kjer prav tako veljajo drugačni standardi.
Na ministrove izjave o učinkovitosti sodstva predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša odgovarja, da gre po njegovi oceni za neposreden vpliv na sodstvo. Ministrove besede po njegovem kažejo na popolno nerazumevanje načela delitve oblasti.
Še vedno odmeva tudi dejstvo, da so tudi štirje obtoženi, ki jim je sodišče skupaj prisodilo 29 let zapora, po razglasitvi sodbe odkorakali na prostost. Na ljubljanskem sodišču so pojasnili, da senat pripora ni mogel podaljšati, ker državna tožilka pred razglasitvijo sodbe ni predlagala podaljšanje pripora. Državna tožilka Blanka Žgajnar je tudi javno priznala, da je bila storjena napaka, ki pa po njenem mnenju ni ne usodna ne nepopravljiva. Tožilstvo je že v torek ponovno predlagalo sodišču, da za obsojene odredi pripor.
Kakšne odškodnine bodo zahtevali?
V javnosti precej prahu dvigajo tudi vprašanja o višini odškodnin, ki bi jih lahko od države izterjali obtoženi, ki so v priporu preživeli skoraj dve leti in pol. Odškodnine, ki jih je doslej doslej država izplačala zaradi neupravičenih priporov, so zelo različne. Nekdanji vodja ptujskega državnega tožilstva Marjan Glavar je od države zaradi 28 dni neupravičenega pripora dobil skupaj z obrestmi 82.000 evrov, kar odstopa od ustaljene prakse. Zaradi nezakonitega pripora je dobil odškodnino tudi koprski župan Boris Popovič. 10.000 evrov, kolikor so mu odmerili na ljubljanskem sodišču za 26 dni pripora, je razdelil v dobrodelne namene. Na državnem pravobranilstvu so do sredine novembra dobili 12 zahtev po odškodnini zaradi neutemeljenega pripora. Od države so skupaj terjali 811.000 evrov, po končanih pravdnih postopkih pa so jim sodišča namenila 100.000 evrov. Lani je pravobranilstvo dobilo 23 zahtev, in sicer v višini 1,88 milijona evrov, sodišča pa so odobrila za 326.000 evrov izplačil. Leta 2010 je bilo zahtev 26, in sicer za 1,2 milijona evrov, dobili pa so 290.000 evrov. Zaradi neutemeljenega zapora so sodišča lani odobrila 488.000 evrov odškodnin, predlani pa 131.000 evrov. Zaradi neupravičene obsodbe pa je letos državno pravobranilstvo po poravnavi odobrilo 260.000 evrov odškodnin, lani pa 203.000 evrov.
SIJAN PRETNAR, STA
