Priče-od preselitve do spremembe identitete
Zdaj že bivša vlada je sprejela pobudo za sklenitev mednarodnega sporazuma o sodelovanju na področju zaščite prič. Zakon o zaščiti prič sicer v Sloveniji velja šesto leto, vendar so podatki o izvajanju programa tajni in temu primerno varovani.
LJUBLJANA> Namen sporazuma je razvoj in omogočanje sodelovanja na področju zaščite prič. Skupno besedilo so pripravile države članice Salzburškega foruma, takšna mednarodna pogodba pa pomeni nov element v boju proti kriminaliteti. Sodelovanje pristojnih organov pri zaščiti ogroženih oseb namreč omogoča učinkovitejši boj proti najhujšim oblikam kriminala. Države naj bi po sporazumu sodelovale predvsem v primerih, ko zaščita prič, ki se izvaja po nacionalni zakonodaji v domači državi, ni mogoča.
Podatki so tajni
Zakon o zaščiti prič v Sloveniji velja od leta 2006, ni pa edini predpis, ki ureja to področje. Kako je z izvajanjem zakona in koliko ukrepov je bilo od sprejetja zakona izvedenih, pa je nemogoče izvedeti. Drago Menegalija, predstavnik policije za odnose z javnostmi za področje kriminalitete, pojasnjuje, da konkretnih podatkov o izvajanju programa zaščite prič po zakonu o zaščiti prič ne morejo posredovati, saj gre za zelo občutljive podatke, ki so varovani z ustrezno stopnjo tajnosti.
Po zakonu o zaščiti prič so predvideni naslednji ukrepi za zaščito: preselitev osebe, prirejeni dokumenti, onemogočanje posredovanja osebnih podatkov in nadzor poizvedb po evidencah, prikritje identitete za potrebe sodnega postopka, sprememba identitete, uporaba video ali telefonske konference, mednarodna izmenjava, ukrepi v zaporu ali zavodu za izvrševanje vzgojnih ukrepov ter ekonomska in socialna podpora.
“Ocenjujemo, da normativna ureditev v Sloveniji omogoča izvedbo potrebnih ukrepov za učinkovito varovanje ogroženih prič, ki slednjim zagotavljajo varnost. To je pogoj, da lahko priče neobremenjeno izpovedo tisto, kar o kaznivem dejanju vedo, to pa je ključno za uspešno izvedbo kazenskega postopka,” pravi Menegalija.
Ob tem pojasnjuje, da že zakon o policiji med temeljnimi nalogami nalaga policiji dolžnost varovanja življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi. Ključna pa sta zakon o kazenskem postopku in zakon o zaščiti prič. Medtem ko prvi vsebuje določbe, namenjene zagotavljanju ustrezne zaščite prič v postopkih pred sodiščem, je drugi v celoti namenjen izvajanju programa zaščite prič in drugih ogroženih oseb.
Po ZKP je možnih predlagateljev več
Po zakonu o kazenskem postopku (ZKP) lahko preiskovalni sodnik odredi odstranitev obdolženca z zaslišanja, če priča v njegovi navzočnosti ne želi govoriti ali če okoliščine kažejo, da v njegovi navzočnosti ne bo govorila resnice, pa tudi, če je treba po zaslišanju priče opraviti prepoznavo. Obdolženec ne sme biti navzoč pri zaslišanju priče, mlajše od 15 let, ki je žrtev katerega od kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost.
Neposredno zaslišanje oseb, mlajših od 15 let, ki so bile žrtve kaznivih dejanj, na glavni obravnavi ni dopustno. Sodišče mora v takšnih primerih odločiti, da se prebere zapisnik o njihovem prejšnjem zaslišanju. Stranke lahko vprašanja v zvezi z zaslišanjem oseb, mlajših od 15 let, postavljajo posredno.
Če je treba na glavni obravnavi zaslišati pričo, identitete katere ni dopustno razkriti, se to opravi s pomočjo tehničnih sredstev (za zaščitno steno, z napravo za popačenje glasu, prenosom zvoka iz posebnega prostora ...), predsednik senata pa prepove vsa vprašanja, pri katerih bi lahko odgovori razkrili identiteto priče.
Najbolj obsežno pa zakon o kazenskem postopku, kot pojasnjuje Menegalija, obravnava postopke zaščite prič v členu, ki določa, da sodišče za zaščito določene priče lahko odredi enega ali več zaščitnih ukrepov, če oceni, da bi zaradi razkritja posameznih osebnih podatkov ali celotne identitete določene priče nastala nevarnost za njeno življenje ali življenje njenega bližnjega sorodnika. Ti ukrepi so: izbris vseh ali posameznih osebnih podatkov priče iz kazenskega spisa, označitev vseh ali nekaterih podatkov za uradno tajnost, odredba obdolžencu, zagovorniku, oškodovancu ali njihovim zakonitim zastopnikom in pooblaščencem, da morajo ohraniti v tajnosti posamezna dejstva ali podatke, določitev psevdonima priči ter zaslišanje s pomočjo tehničnih sredstev.
Naštete zaščitne ukrepe s pisnim sklepom odredi preiskovalni sodnik na predlog državnega tožilca, priče, oškodovanca, obdolženca, njihovih zakonitih zastopnikov in pooblaščencev ali po uradni dolžnosti.
Priče pod dolgotrajno zaščito
Slovenija se je, kot pravi Menegalija, s sprejetjem zakona o zaščiti prič leta 2006 pridružila državam, ki imajo to področje normativno celovito urejeno. Zakon določa pogoje in postopke za zaščito prič in drugih oseb, ki so ogrožene zaradi sodelovanja v kazenskem postopku. “Ključna razlika med zakonom o kazenskem postopku in zakonom o zaščiti prič je v tem, da slednji normativno ureja postopke, ki omogočajo dolgotrajno izvajanje programa zaščite prič. Po vzoru držav z dolgoletnimi izkušnjami je program zaščite prič in drugih ogroženih oseb namenjen predvsem varovanju ključnih prič v postopkih zoper storilce hujših kaznivih dejanj,” pojasnjuje Menegalija.
Odločitev za vključitev posameznika v program zaščite prič in za odreditev zaščitnih ukrepov je v pristojnosti komisije za zaščito ogroženih oseb, katere člani so anonimni. Ukrepe pa izvaja enota za zaščito prič, ki je sistemsko umeščena v upravo kriminalistične policije na generalni policijski upravi. Predlog za vključitev osebe v program zaščite na pobudo državnega tožilca komisija poda generalni državni tožilec.
“V Sloveniji imamo kar nekaj izkušenj z zaslišanjem anonimnih prič,” pravi Menegalija in ob tem izpostavlja predvsem policiste, ki nastopajo v vlogi tajnih delavcev, ti pa so vedno zaslišani kot anonimne priče. V zadnjem času na sodiščih anonimno zaslišujejo tudi druge priče.
Z drugimi državami se sodelovanje na področju zaščite prič lahko izvaja na podlagi ustreznih mednarodnih pogodb oziroma sporazumov, še pojasnjuje Menegalija. Naše vprašanje, kako pogosti so primeri preselitve zaščitene osebe in ali je bila kakšna že preseljena izven slovenskega ozemlja, pa je zaradi tajnosti podatkov, žal, ostalo brez odgovora.
Razkritje lahko povzroči motnje in tveganja
Zanimalo nas je tudi, koliko predlogov je od uvedbe zakona o zaščiti prič s strani generalnega državnega tožilca romalo na komisijo za zaščito ogroženih oseb, koliko je bilo predlogov za prenehanje programa zaščite in kateri so bili najpogostejši razlogi za to.
V uradu generalnega državnega tožilca pojasnjujejo, da vsi podatki v zvezi z izvajanjem zakona o zaščiti prič predstavljajo podatke, ki so bili pridobljeni in sestavljeni v zvezi s kazenskim pregonom. “Kot taki niso informacija javnega značaja, prav tako pa vsakršno razkritje podatkov v zvezi s tem lahko prikazuje način delovanja organov, ki imajo pristojnosti na podlagi zakona o zaščiti prič, kar lahko povzroči motnje in tveganja za uspešno izvajanje postopkov po tem zakonu.”
Vrhovno državno tožilstvo pa nima dokumentov ali drugega dokumentarnega gradiva z informacijami v zvezi s postopki zaščite prič, katerih vsebina ne bi bila določena kot tajni podatek.
SILVA KRIŽMAN
