Prijatelj postal prvi med prvimi

SOLKAN, KOPER> Na uredništvu Primorskih novic je bil 9. marca običajen torek, dokler nam naš fotoreporter Leo Caharija ni sporočil, da je v Solkanu fotografiral precej spektakularno policijsko aretacijo. “Ne vem, kdo je, verjetno kak diler ali kaj podobnega,” je sklepal po usnjeni oker jakni in videzu moškega, ki so ga kriminalisti presedali iz avta v avto. V obraz ga ni ne videl ne jasno fotografiral, videl je le njegovo postavo in profil.

Še približno pol ure je trajala naša nevednost, dokler ni iz Ljubljane pricurljala novica, da so kriminalisti v parlamentu obiskali Zmaga Jelinčiča in takratnega kmetijskega ministra Milana Pogačnika, v Solkanu pa da so aretirali poslanca Srečka Prijatelja iz Orleka pri Sežani. Naslednja fotografija, ki nam jo je poslal Caharija iz Solkana, ni dopuščala nobenega dvoma. Srečko Prijatelj je sedel na zadnjem sedežu civilne policijske škode in skupaj z odvetnikom strmel predse v tla. Brala sta dokumente, po katerih so kriminalisti aretirali njega in njegovo ženo Aleksandro Prijatelj.

In tako se je začela razpletati politično-kriminalna zgodba leta, če ne celo desetletja, ki je potrdila, da je naša politika umazana celo bolj, kot si je javnost do takrat to lahko predstavljala. Zgodba je potrdila staro resnico, da se vse vrti okrog denarja, ki je vladar tudi najvišjih predstavnikov ljudstva.

Ker smo za Prijateljevo aretacijo izvedeli prvi in to še preden smo sploh vedeli, da gre zanj, smo se lahko kasneje smejali teorijam zarote, ki jih je javnosti trosil prvak SNS Jelinčič. Trdil je namreč, da je policija na čelu z notranjo ministrico Katarino Kresal sama sporočila novinarjem, kdaj in kje bodo kriminalisti aretirali Prijatelja, da bi ga lahko ti ujeli s kamerami in fotoaparati. Po njegovem prepričanju je bilo vse skupaj usmerjeno proti stranki.

Gmajna ga je pokopala

Jelinčič je v dneh, ki so sledili, presenetil z izjavo, da bo vodstvo stranke razpravljalo tudi o možnosti, da bi poslanca izključili iz stranke. Prijatelj je medtem napovedal, da bo v takem primeru deloval kot samostojni poslanec. Na njunem srečanju sta očitno preigrala vse možne scenarije in se odločila, da Prijatelj ostaja poslanec SNS, zadeva pa da ni nič drugega kot politična zarota, za katero stoji ministrica Kresal.

Javnost pa je počasi začela odkrivati, kakšne nič kaj politične, ampak materialne koristi naj bi se spletle med Jelinčičem in Pogačnikom, ki je nekaj dni po izbruhu afere tudi odstopil. Jelinčič naj bi Pogačniku obljubil podporo pri interpelaciji zaradi afere z bulmastifi, od Pogačnika pa pričakoval pomoč pri urejanju zemljišča pri Murski Soboti za evropski letalski muzej. Izkazalo se je, da sta Jelinčič in Pogačnik dejansko le kolateralni žrtvi v zadevi Prijatelj. Kriminalisti so ju namreč ujeli med prisluškovanjem Prijatelju in razbrali, da gre za podkupovanje. Zaradi tega kaznivega dejanja so vse tri (Jelinčiča, Prijatelja in Pogačnika) sredi oktobra tudi ovadili tožilstvu, Jelinčič pa je še pred tem ovadil prvega koprskega kriminalista Deana Juriča. Jelinčič se je koprskim kriminalistom, tožilstvu in sodišču maščeval tudi tako, da je o domnevnih nezakonitostih v njihovih vrstah govoril celo v parlamentu.

Prijateljeva zgodba je bila medtem še bolj razumljiva navadnim smrtnikom. V Solkanu so ga ujeli, ko je v rokah držal zeleno mapo, v njej pa 323.000 evrov. Kar osem ur je trajalo natančno popisovanje vseh serijskih številk bankovcev iz mape. Denar je bil namreč od policije, ta ga je izročila novogoriškemu nepremičninskemu posredniku Marjanu Mikužu, Mikuž pa Prijatelju. Denar naj bi bil dejansko provizija posla na Orleški gmajni, ki ga je Mikuž z Luko Koper sklenil s Prijateljevo pomočjo. Štetje je tako utrudilo že tako prehlajenega Prijatelja, da ni hotel biti niti na hišni preiskavi pri njemu doma, ampak je prosil, naj ga peljejo spat. Prenočil je na policijski postaji v Luciji.

50 ur po aretaciji v Solkanu se je Prijatelju nasmehnila sreča, ko ga je zaradi pomanjkljivega predloga za pripor koprski preiskovalni sodnik izpustil na prostost, vendar je njegova prostost trajala vsega dva dneva. V soboto popoldne je sodnik zanj izrekel pripor in odpeljali so ga v koprski zapor, kjer je še danes. “Jaz sem žrtveno jagnje, pravi lopov je Mikuž,” je dejal, ko so ga odpeljali v betonsko stavbo ob Supernovi.

Sodni mlini so za Prijatelja delovali izjemno in presenetljivo hitro. Sredi avgusta se je začelo sojenje in se zadnjega dne v septembru tudi končalo.

Prijatelj in njegova žena sta na sojenju vseskozi zatrjevala, da Mikuža nista nikoli izsiljevala, da je bil denar, ki ga je Prijatelj dobil v Solkanu dejansko denar njune družine, da je Mikuž prevarant in lažnivec, ki jih je opeharil še za najmanj 400.000 evrov ... Na drugi strani je Mikuž natančno opisoval, kako je Prijatelj pritiskal nanj, kako mu je grozil, ga mafijsko poljubil na čelo, mu kazal pištolo ...

Med sojenjem, na katerem ni bilo ne strankarskih ne osebnih prijateljev zakoncev Prijatelj (približno 15 jih je prišlo le na zadnjo obravnavo in razglasitev sodbe), smo slišali tudi razne stranske epizode.

Zgodbe za pet filmov

Slišali smo zgodbo o tem, kako sta divaški župan Matija Potokar in njegova žena Klelija od Mikuževega podjetja, ki bi v Divači gradilo stanovanjsko-poslovni center, sprejela 5000 evrov za popolnoma zasebno zadevo županove žene, pa zgodbo o tem, kako je direktor Mercate Marko Mencin, ki je Mikužu prodala prostor sredi Divače in že leta (tako kot Prijatelj) nasprotuje nemškemu lastništvu Splošne plovbe, novogoriški televizijski hiši Vitel skoraj podaril 15.000 evrov, Vitel pa je za ta denar posnel Prijateljev predvolilni spot, pa zgodbo o domnevnem podkupovanju prvega moža Luke Roberta Časarja. Mikuž je zatrdil, da mu je na dveh srečanjih izročil 90.000 evrov, enkrat naj bi denar zavil v Primorske novice.

Mikuževa hčerka Lara, ki ji je Prijatelj pomagal do zaposlitve v poslanski skupini SNS, je pričala, kako je Prijatelj nekoč prišel oborožen s pištolo v parlament in jo nabito porinil proti njej po mizi. Pištolo naj bi takrat pohvalil celo strankarski šef Jelinčič.

Prijatelj je med drugim dokazoval hudobnost policije tudi z dejstvom, da je pripadnik specialne enote med pregledom orožja, ki so ga našli pri njemu doma, ustrelil s pištolo. To sta oba z ženo razumela kot očitno ustrahovanje, policijski specialec pa ni zmogel toliko samokritike, da bi priznal napako. Ob koncu sojenja je Prijatelj celo obračunal s kriminalisti tujih priimkov in se vprašal, kaj so oni počeli med osamosvojitveno vojno, s čimer si je nakopal oster protest policijskih veteranov.

Tožilstvo je razkrilo Prijateljev temperament tudi s podatkom, da je pred zadnjimi državnimi volitvami zaradi trganja njegovih predvolilnih plakatov v Tomaju pretepel mladeniča iz Sežane. Na sojenju smo slišali tudi veliko primitivnih izjav, med katerimi zagotovo zaseda prvo mesto Jelinčičeva o tem, da včasih tudi sam napiše kakšno sporočilo, ki deluje kot grozilno, dejansko pa je ljubezensko. “Nabrisal te bom kot sto mater,” menda občasno pošlje kakšni ženski.

Senat je Prijatelja obsodil na pet let in dva meseca zapora, ženo pa na pol leta pogojne kazni. Sodba ni pravnomočna.

DANIJEL CEK