Raje izberejo uklonilni zapor kot plačilo globe
Zgodovina zaporov v Solkanu, ki “gostujejo” v delu Vile Bartolomei, sega v 70. leta prejšnjega stoletja. Do danes ni bilo nobene večje prenove, še manj novih prostorov, za katere so načrte razgrnili že leta 1985. Vodja oddelka Danijela Devčić je ob predstavitvi delovanja solkanskih zaporov poudarila, da so bivalne razmere že dolgo slabe, s čimer se strinjajo tudi zaporniki.
SOLKAN>Danijela Devčić, vodja solkanskega oddelka zaporov, sicer podružnice Zavoda za prestajanje kazni zapora Koper, ni edina ženska na čelu zaporov v Sloveniji. Po desetih letih dela kot socialna delavka že štiri leta vodi solkanske zapore in se pri delu z neprostovoljnimi uporabniki odlično znajde. Med ogledom njihovih prostorov je razkrila marsikatero zanimivo informacijo.
Ne le okrožje, tudi Gorenjska
V zaporih v Solkanu so priporniki in zaporniki iz celotnega okrožja novogoriškega sodišča, po ukinitvi oddelka v Radovljici pa tudi z vse Gorenjske. Pri njih “domujejo” moški obsojenci za vse vrste kaznivih dejanj, ki so si prislužili do šest mesecev zaporne kazni, priporniki in tisti, ki pridejo v uklonilni zapor. “Glede na evropske standarde imamo zmogljivosti do 28 zaprtih. Pri nas osebe prestajajo tudi uklonilni zapor. Če storilec po zakonu o prekrških ne plača globe v določenem času, prekrškovni organ obvesti okrajno sodišče o prekršku in sodišče nato določi do 30 dni uklonilnega zapora. Tega je sedaj veliko, nekateri pridejo celo prostovoljno, ker globe res ne zmorejo plačati,” pripoveduje sogovornica.
Režimi za prestajanje kazni so zaprti, polodprti in odprti. Prostori, v katerih so zapori, so v lasti novogoriške občine in po odloku prejšnjega župana zanje plačujejo najemnino.
“Glede na to, da so naše zmogljivosti omejene, imamo veliko individualnega dela in osebnega stika z zaporniki. Skupinsko delo vodi socialna delavka enkrat na teden popoldne, pri obravnavanju različnih odvisnosti in izobraževanju pa sodelujemo z zunanjimi izvajalci,” pojasnjuje vodja oddelka. Ljudska univerza Nova Gorica izvaja osnovnošolsko, srednješolsko in visokošolsko izobraževanje, ki v tamkajšnji učilnici poteka skupinsko ali individualno. Zapornikom omogočajo tudi delo v obliki hišnih popravil, urejanja okolice, delitve hrane, beljenja ter dela na strojih in sestavih. Pri njih deluje enota Javnega gospodarskega zavoda Emboplast iz Kopra, kjer predelujejo plastične mase.
“Kdor je pri nas na prestajanju kazni, v priporu ali v uklonilnem zaporu, lahko odda prošnjo za delo, mi pa ga glede na njegove in naše zmožnosti dodelimo na določeno delovno mesto,” pojasnjuje Danijela Devčić. Njeno delo zajema tudi pregled vse oddane in prejete pošte zapornikov, njihove pritožbe in prošnje. Kdor dela, ima določene olajševalne okoliščine, nagrade, pravice in ugodnosti. “Ob torkih k nam prihaja zaporniški duhovnik Robert Friškovec, ki je zelo fleksibilen in vedno pripravljen za pogovor z zaporniki,” dodaja. Imajo tudi knjižnico, ki sta jo v času našega obiska skrbno urejali študentki na prostovoljnem pripravništvu.
Največ odvisnikov in povratnikov
“Dostopa do interneta v našem zavodu ni, časopisi, televizija in radio pa zapornikom lahko krajšajo čas.” Za športno udejstvovanje imajo na voljo nov fitnes, balinišče, igrišče za odbojko in košarko ter sprehajališče.
Med zaporniki je veliko odvisnikov od drog, ki pa večkrat povedo, da v zaporu nimajo možnosti uspešnega zdravljenja odvisnosti. “Več kot motivacijske oziroma vzdrževalne terapije in edukacijskega programa jim žal ne moremo ponuditi. Naša pomanjkljivost je zgolj ena strokovna delavka. Drugi zavodi imajo terapevta za odvisnosti, psihologa, psihiatra, dnevno navzočo zdravstveno službo, mi pa imamo zdravnika na voljo le dvakrat na teden, psihiatra po potrebi,” položaj ilustrira Devčićeva. Pomagajo si tudi z ambulanto za zdravljenje odvisnosti novogoriškega zdravstvenega doma, a zmogljivosti za več kot vzdrževalno metadonsko terapijo žal nimajo.
Priporniki imajo lahko obiske ob torkih in četrtkih med 8. in 16. uro, kdor dela, pa ima ob ponedeljkih še dodaten dan za druženje. “Pripornike lahko obiščejo ožji družinski člani, lahko pa zaprosijo tudi za obisk drugih oseb.” Na voljo imajo dvoposteljne in štiriposteljne sobe, odvisno od režima, najboljše razmere so na odprtem oddelku, kjer osebe prestajajo uklonilni zapor.
V zadnjih letih zaznavajo vse več povratnikov. “Delo z neprostovoljnimi uporabniki je odvisno od posameznika, koliko si želi sam pomagati. Najbolj sem vesela povratnih informacij, ko se z bivšimi zaporniki srečamo zunaj in vidim, da so si uredili življenje in dosegli svoj cilj. To me izredno veseli,” svojega navdušenja ne skriva Danijela Devčić.
Osebni načrt
“Ko obsojeni pridejo k nam na prestajanje kazni, si navadno vzamejo mesec dni za 'oddih', pri odvisnikih pa nastopi abstinenčna kriza. Z vsakim od njih se individualno pogovorimo, tudi s svojci, pridobimo podatke iz različnih institucij in sestavimo osebni načrt - kaj se bo s to osebo v zaporu dogajalo in kaj želi doseči,” postopek opiše vodja solkanskih zaporov. “Našo strokovno ekipo poleg mene kot vodje sestavlja inštruktor, ki dela z zaprtimi, poveljnik, ki je zadolžen za varnost, in socialna delavka not nosilka primera.” Gre za preplet več dejavnikov, s katerimi zapornik lahko nekaj “zasluži”, ali pa dogovore prekrši.
“Slabih izkušenj z zaporniki nimam, kljub temu, da sem bila še kot socialna delavka dnevno na udaru kot prenašalka takšnih ali drugačnih informacij. Lepo bi bilo slišati tudi mnenja zapornikov. Ocenjujem, da smo prijazen zavod z ekipo, ki dobro sodeluje, kar je tudi prednost manjših zavodov, saj smo zapornikom vedno na voljo, imamo pa slabe materialne pogoje,” ob koncu našega obiska izpostavi vodja Danijela Devčić.
ANA CUKIJATI
