Reberca so opozarjali na neupravičeno porabo denarja
Na delovnem sodišču v Kopru se je danes nadaljevala tožba proti bivšemu veleposlaniku Petru Rebercu, od katerega država zahteva plačilo dobrih 134.000 evrov domnevno neupravičenih stroškov.
KOPER > Pričal je nekdanji vodja finančno-računovodske službe na MZZ Milan Majhen, ki je povedal, da so Petru Rebercu stalno pošiljali pripombe na poročila o porabi denarja.
Reberc je obtožen neupravičenih nakupov v času, ko je vodil slovensko diplomatsko-konzularno predstavništvo v španski prestolnici Madrid. Prvotno je tožbeni zahtevek države znašal dobrih 103.000 evrov, a so tožbeni zahtevek po natančnem pregledu računov popravili na 134.495 evrov, pri čemer so po besedah državne pravobranilke Mojce Ivančič Jelačin povišanje zahtevka utemeljili na že predloženih dokazih.
Milan Majhen je priznal, da je pri nabavah težko oceniti, ali se nabavljene stvari tudi dejansko uporabljajo, “vendar če kdo nabavi deset macol, si težko predstavljam, za kaj bi bile uporabljene”. Majhen je izpostavil tudi, da Reberc za večino nabav osnovnih sredstev ni imel soglasja. Na vprašanje, zakaj na MZZ razen pisnih opozoril niso ukrepali, je Majhen odvrnil, da nakazil na veleposlaništvo niso mogli preprosto čez noč ukiniti, saj bi to ogrozilo delovanje samega veleposlaništva.
Sodni senat pod vodstvom Marinele Maras je ugodil povišanju tožbenega zahtevka, na zahtevo Reberčevega odvetnika pa bo izdal delno sodbo v zvezi z zastaranjem dela tožbenega zahtevka, ki je po mnenju obrambe zastaral že pred meseci.
Na sodišču je danes pričal Milan Majhen, ki je od leta 2009 vodil finančno-računovodsko službo na ministrstvu za zunanje zadeve (MZZ). Od njegovega nastopa funkcije so Rebercu stalno pošiljali pripombe na njegova mesečna poročila o porabi denarja, pri čemer so se pripombe nanašale na neupravičeno nabavo materiala, inventar in tako dalje. “Po spominu ni bilo odgovorov na naše pripombe, vsaj ne utemeljenih,” je pojasnil Majhen.
V poročilih je bilo težko identificirati, na kaj so se posamezni nakupi nanašali, saj so postavke včasih predstavljale zgolj šifre, računi pa niso bili ustrezno prevedeni na način, da bi se iz njih dalo razbrati, za kaj je bil porabljen denar, je dodal.
STA