Rop na pošti se jima je kar zgodil

KOPER> Na zatožno klop koprskega okrožnega sodišča sta včeraj sedla 23-letni Stefan Pejović in dve leti starejši Mario Ilić. Obtožnica ju bremeni, da sta se novembra lani iz Zemuna v Srbiji odpravila z avtobusom v Trst, od tam pa dva dni kasneje v Koper, kjer sta oropala pošto v Semedeli. Poštno uslužbenko sta z repliko pištole prisilila, da jima je izročila 860 evrov ter 125 ameriških dolarjev. Po ropu sta se s taksijem odpeljala v Trst, od tam pa z avtobusom proti domu. Namesto v Srbiji se je njuna pot končala na mejnem prehodu Obrežje. Od takrat sta v priporu v Kopru.

“V Trst sva se odpravila, da bi opravljala pleskarska dela, kakor sva se dogovorila z znancem,” je začel svoj zagovor Pejović. Ko sta prispela v Trst, znanca ni bilo, zato naj bi se odpravila v hotel Milano. Tudi naslednji dan nista uspela priklicati znanca, nato naj bi skušala najti Ilićevo sestro, ki živi v Trstu, pa jima tudi to ni uspelo.

Pištola kot darilo

Zato naj bi začela iskati delo. “Svetovali so nama, da bova tukaj težko dobila delo, če ne znava italijansko, zato naj se raje odpraviva v Slovenijo. Takrat sva šla z avtobusom prvič v Koper, vendar tudi tukaj ni bilo uspeha,” je povedal Pejović. V Kopru naj bi takrat kupila repliko pištole. “Kot darilo Ilićevemu svaku. Zanjo sem plačal sto evrov,” je pojasnil Pejović.

Drugi dan v Trstu naj bi jima že začelo zmanjkovati denarja. “Nisva vedela, kaj nama je storiti. Nisva imela denarja ne za vozovnico za povratek domov, ne za hotel. Znašla sva se pred to pošto v Kopru. Šla sva nazaj v Trst po pištolo, potem nazaj v Koper pred pošto, tam je pristopil nek človek in naju vprašal, kaj počneva,” je pripovedoval Pejović. Nato naj bi se znova umaknila izpred pošte in se spet vrnila.

Rop med sprehodom

“In potem sva to storila povsem spontano. To je bila največja neumnost, ki sem jo naredil. Vse je šlo brez težav, nihče ni bil poškodovan, žal mi je, da sem prestrašil uslužbenko,” je dejal. Še enkrat je obžaloval dejanje in poudaril, da izhaja iz običajne družine, da je oče invalid na vozičku in da mati in sestra z njim težko shajata.

Na vprašanje, kaj se je dogajalo na pošti, je odgovoril, da nič posebnega. “Zahtevala sva denar, vendar obenem rekla, da bo vse v redu. Jaz sem hotel stopiti za pult, pa nisem mogel odpreti vrat. Blagajničarka nama je vrgla denar in zbežala v zadnji del prostora,” je povedal.

“Dovolj sem molčal,” je na vprašanje sodnice Meri Mikac, ali bo tudi tokrat tiho kot v preiskavi, odgovoril drugi ropar, 25-letni Mario Ilić. “Ostala sva brez denarja, nekaj so nama ga celo vzeli. Ne vem, zgodilo se nama je, da sva bila tam s pištolo v roki. Sprehajala sva se in naletela na to pošto. Nisva vedela, kaj storiti, dela nisva dobila, receptor v hotelu naju je opozoril, da morava plačati. Zelo mi je žal, počutim se kriv in se kesam.”

Nista mogla čez pult

“Na pošto sta naglo vstopila dva fanta. Pred okencem je stala stranka, ki sta jo odmaknila, nato pa je eden skozi lino do komolca potisnil roko s pištolo. Daj pare, je rekel, jaz pa sem odgovorila, naj ne maha s pištolo, saj mu jih bom dala,” se je četrtega ropa semedelske pošte in drugega ropa, ki ga je sama doživela, spominjala poštna uslužbenka. “Bolj kot prestrašena sem bila jezna!”

Izročila jima je denar, ko ji je eden rekel, da jima mora dati še, pa se je umaknila v zadnji prostor. Tam je z gumbom sprožila tihi alarm in po telefonu šepetaje poklicala policijo. Videla je, kako se eden od roparjev neuspešno trudi, da bi razbil steklo nad pultom. Nato je pred pultom vse utihnilo, stranka pa je poštarici rekla, da sta roparja najverjetneje odšla. Čez nekaj trenutkov je bil na vratih že policist.

Ivane ni bilo

“Jaz sem bil tisti s pištolo,” ji je na koncu rekel Pejović, “rad bi se vam opravičil za strah, pištola ni bila prava, nisva imela slabih namenov.” Tudi Ilić se ji je opravičil.

Stranka, ki je takrat na pošti oddajala pošiljke, je povedala, da skoraj ni čutila prijema, s katerim jo je ropar odmaknil od pulta. Nekaj trenutkov je nato ostala sama z njima v prostoru, vendar je zatrdila, da je nista stražila, sama pa tudi ni natančno gledala, kaj počneta. Spominja se, da je eden od roparjev tolkel po šipi in vratih ter po angleško zakričal poštarici, naj odpre vrata. Tudi njej sta se roparja opravičila, ona pa jima je nasmejana segla v roko in jima zaželela srečo.

Sodnica Meri Mikac je včeraj prebrala tudi izpoved stanovalca sosednjega bloka, ki se je nedavno preselil v Nemčijo. Stanovalec je roparja opazil že ob njunem drugem ogledu pošte. “Stopil sem do njiju in ju vprašal, kaj počneta. Rekla sta, da čakata Ivano in pokazala na sosednji blok. Ves čas sta pogledovala proti pošti. Bila sta zelo sumljiva, še posebno, ko sta omenjala to Ivano. V bloku, ki sta ga pokazala, namreč ne živi nobena Ivana,” je povedal v preiskavi.

Skrbi ga zakonitost snemanja

Šel je domov in poklical prijatelja kriminalista ter mu povedal za sumljiva moška. Nato se je lotil kuhanja kosila in z balkona pogledoval proti pošti. “Čutil sem, da se bo nekaj zgodilo,” je pojasnil. “Ob 15.15 sem ju spet videl. Svetlolasi je šel pogledat na vrata pošte in se vrnil do temnolasega, nato sta si dala na glavo kapuco in šal ter vstopila v pošto,” je povedal. Vse je tudi posnel s telefonom. Čez kakšno minuto je videl, kako sta zapustila pošto in počasi odkorakala do taksija. Znova je poklical prijatelja kriminalista.

“Ali je ta človek storil kaznivo dejanje?” je zanimalo Ilića. “Vprašajte svojo zagovornico, pa dajte ovadbo, če menite, da je bilo nezakonito,” mu je zabrusila sodnica. Včeraj je pričala še taksistka, ki ju je po ropu peljala v Trst. Povedala je, da sta jo naključno ustavila na Tomšičevi ulici, da sta se po poti vedla povsem običajno in da je šele po objavi na radiu Capris med vožnjo proti Kopru sklepala, da sta bila to roparja. Sojenje se bo nadaljevalo prihodnjo sredo. DANIJEL CEK

Srbska roparja sta se včeraj pokesala za dejanje in se opravičila