Število nesreč v gorskem svetu iz leta v leto večje
Ne le v poletnih mesecih, tudi septembra je bilo število nesreč v gorah izjemno visoko. Temu je botrovalo lepo vreme, ki je v planine privabljalo veliko ljudi, žal tudi neprimerno opremljenih in nepripravljenih za večje napore. Za gorskimi reševalci je naporno poletje, enako velja za dežurno posadko za pomoč s helikopterjem.
LJUBLJANA> Nekaj statističnih podatkov: do sredine prejšnjega tedna so izvedli že 139 reševalnih akcij, pri katerih je sodelovala posadka helikopterja Slovenske vojske, prepeljali so 154 ponesrečenih, število naletenih ur je zraslo na 150. Še bolj zgovorni so podatki za poletno sezono, med katero izvajajo dežurstvo in je dežurna ekipa v pripravljenosti na Brniku. Poleti oziroma do sredine prejšnjega tedna so izvedli 88 reševalnih akcij, brez posredovanj pa tudi zadnji konec tedna ni šlo.
Povprečni odzivni čas dežurnih enot znaša 17 minut, povprečni reakcijski čas pa 72 minut. Zelo malo nesreč se namreč zgodi v bližini enot, ki dežurajo na Brniku.
Številke vzbujajo skrb
Predsednik komisije za letalsko reševanje Toni Smolej pravi, da število posredovanj narašča, to pa je za reševalce tudi signal, kako naprej in kakšno naj bo usposabljanje. Intenzivno reševanje z dežurstvom izvajajo zadnjih pet let: začeli so s 50 dnevi, letos so že na 90 dneh. “Pred petimi leti smo se pogovarjali, da bi dežurali ob sobotah in nedeljah, potem smo dežurali ob petkih, sobotah in nedeljah. Nesreče pa so se dogajale tudi druge dneve. Letos je bil samo junij bolj “suh” po reševalnih akcijah, vendar zato, ker je bilo deževno vreme. V nadaljevanju sezone je številka strmo in zaskrbljujoče rasla, tudi v primerjavi z minulim obdobjem.”
Smolej dodaja, da predstavljajo reševanja s helikopterji približno 45 odstotkov vseh akcij, 55 odstotkov pa je še vedno klasičnih. Pred tremi leti je bilo razmerje 50:50. Med poletno sezono po dogovoru tri tedne dežurajo s helikopterji Slovenske vojske, en teden pa s policijskimi. Tudi razmerje opravljenih akcij je temu primerno, saj so jih večino opravili s helikopterji SV. Posadke so dobro usposobljene in poznajo teren, tako da zelo pogosto ne potrebujejo pomoči lokalnih gorskih reševalcev.
Dobra usposobljenost skrajša tudi čas prihoda do ponesrečenih, čeprav je še vedno precej kombiniranih akcij, ko helikopterji ne morejo do ponesrečenih zaradi slabega vremena, lokacije ali drugih razlogov. Reševanje s helikopterjem je pogosto težko in nevarno: kot navaja Smolej, so 39 intervencij opravili s pomočjo motornega vitla, v 32 primerih je helikopter lebdel in samo v 24 primerih je lahko pristal.
Tovrstno reševanje pa zahteva tudi zahtevnejše usposabljanje, poudarja Smolej. In dodaja: “Če ekipa ne bo vrhunsko usposobljena, nima kaj delati. To pomeni, da bo mnogo več mrtvih. Nujno potrebujemo tudi opremo. Če tu storimo korak nazaj, bodo številke zelo zaskrbljujoče.”
Za izvajanje nalog zaščite, reševanja in pomoči je v Gorski reševalni službi trenutno usposobljenih 15 zdravnikov, 40 reševalcev letalcev, 16 vojaških pilotov, osem policijskih pilotov, devet letalcev tehnikov in štirje operaterji za delo s hidravlično dvigalko.
Ne rešujejo le v gorah
Igor Potočnik, predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije, pa opozarja, da so gorski reševalci nekoč reševali predvsem v gorah, s pojavom adrenalinskih športov se je njihova dejavnost razširila. “Približno tretjino posredovanj letno opravimo izven gora. V to spadajo prosto letenje, jadralno letenje, kanjoning, rafting, gorsko kolesarjenje in druge dejavnosti, tudi dela v gozdu. Gozdovi so tudi v visokogorju, kjer nujna medicinska pomoč ne more posredovati.”
Do sredine prejšnjega tedna so slovenski gorski reševalci posredovali že v 351 primerih, kar je skoraj toliko kot lani v vsem letu. Ob tem Potočnik opozarja na razmah jadralnega padalstva, pri katerem beležijo vse več nesreč. Letos so gorski reševalci posredovali kar v 64 primerih, nesreče se dogajajo predvsem na Tolminskem, kjer je tovrstni šport izjemno popularen. Opažajo tudi razmah gorskega kolesarjenja, z njim pa tudi povečano število nesreč.
“Primanjkuje pa denarja,” opozarja Potočnik. “Vsaka nova aktivnost pomeni tudi novo opremo, nova usposabljanja. S pojavom nove vrste športa se moramo reševalci najprej naučiti načina reševanja in za to nabaviti tudi novo opremo.”
Potočnik dodaja, da z upravo za zaščito in reševanje zelo dobro sodelujejo, v preteklih letih so interventno dobili tudi dodaten denar, da so lahko opremili nekaj postaj prav za reševanje ponesrečenih pri adrenalinskih športih. “Helikopter pa uporabljamo tudi izven dežurstva, ki traja od julija do konca septembra. Posadke velikokrat tvegajo svoje življenje, da pridejo do ponesrečenca,” še pravi Potočnik.
V prihodnje manj denarja?
V sedmih letih je SV sodelovala pri 1058 reševalnih akcijah in skupaj prepeljala 1190 ponesrečencev, samo letos 145. Gorsko reševanje, helikoptersko nudenje medicinske pomoči in gašenje so SV v sedmih letih stale skoraj 3,5 milijona evrov, letos bodo presegli stroške, načrtovane za te namene.
Po besedah poveljnika Civilne zaščite Mirana Bogataja proračunske omejitve ovirajo posodabljanje voznega parka gorske reševalne službe, glede na sedanje projekcije pa bodo težave prihodnje leto še večje.
Zneski sofinanciranja dejavnosti gorskih reševalcev so se od leta 2007 do zdaj zvišali s 421.000 na 473.000 evrov, zaradi predvidenega nižanja obrambnega proračuna pa bodo leta 2012 morali poleg varčevanja pri opremi prvič poseči tudi v sredstva za sofinanciranje omenjene službe. Bodo torej lahko še reševali življenja?
SILVA KRIŽMAN
