“V zaporu ni nedolžnih, vključno z mano”

> Zapor na Dobu postaja VIP zapor. Najprej ste vanj prišli vi, potem Bine Kordež, zdaj še Janez Janša, Boško Šrot, Nastja Sušinski, čakajo Igorja Bavčarja ... Ste srečali te ljudi?

“Ja, s Kordežem sva bila skupaj na polodprtem oddelku, je prijeten sogovornik, zelo zgovoren, celo tarok sva igrala skupaj. Domov je šel nekaj ur pred mano.”

> Kako pa je bilo, ko je prišel Janša?

“Zanj gotovo zelo stresno. Vsi so bili na oknih in slišati je bilo veliko zmerjanja. 'Pridi sem p..., ubili te bomo ...' Verjamem, da mu je bilo težko. Morda so ga tudi zaradi tega takoj premestili na odprti oddelek. Če bi ostal dlje tam, sem prepričan, da ne bi odnesel cele kože.”

> Zakaj?

“Zato, ker so mu, ko je bil še predsednik vlade, kar nekajkrat pisali zaradi statusa zapornikov in načina prestajanja kazni. Več ali manj ni bilo nobenega odziva.”

> Potem je prišel k vam.

“Ne, ampak na odprti oddelek. Midva nisva imela stikov. Verjamem, da ima on kot vodja opozicije in nekdanji predsednik vlade v družbi posebno vlogo, v pravosodnem sistemu pa ne bi smel imeti nobene prednosti. Grdo je, če rečeš, da še niso odločili o tvoji zahtevi za varstvo zakonitosti. Kaj pa o zahtevah ostalih? O moji še niso odločili, pa sem že prestal kazen.”

> Kaj pa Šrot?

“Nekaj dni je bil z mano. Bil je bolj zadržan, mislim, da še zbira prve občutke.”

> Se v zaporu sklepajo prijateljstva?

“Če to narediš, je največja napaka.”

> Zakaj?

“Zato, ker v zaporu ne moreš imeti prijateljev. V zaporu ni nedolžnih, vključno z mano. Ker tako razsodi sodišče. Jaz sem bil narobe obsojen za dejanje, ki ga nisem storil. Zganjal sem samovoljo, za katero bi bil lahko obsojen na nekaj mesecev. Ampak ne morem reči, da tega nisem naredil. In tako lahko sklepam tudi za druge. In ker ne veš, kdo je kdo, je boljše, da nikomur ne zaupaš.”

Izboljšal zaporniški jedilnik

> Delali ste v kuhinji, nato ste oblikovali glino. Pomeni veliko, da lahko v zaporu nekaj ustvarjaš?

“Meni je pomenilo veliko, ker je čas hitreje minil. Posebno veselje mi je pomenil lončarski atelje, delal sem tisto, kar sem hotel. V kuhinji pa sem delal skoraj dve leti.”

> So bili zadovoljni z vašim kuhanjem?

“Zelo. Celo nekaj novih receptov sem vpeljal. Predlagal sem, da fileje osliča ne bi klasično pohali, ampak smo jih zložili na pladenj, jih posuli z naribanim sirom, sesekljanim česnom in peteršiljem, polili z olivnim oljem in zapekli. To je še danes specialiteta. Jedli smo kar dobro. Tudi za knjigo, ki jo zdaj končujem, sem porabil veliko časa.”

> Sami pišete knjigo?

“Ja, več ali manj sam. Čakam še eno odločbo vrhovnega sodišča, da jo dokončam.”

> Kako vam je bilo v zaporu?

“Na začetku sem bil pod strogim režimom, skupaj z obsojenci za krvne delikte in odvisniki. V sobi nas je bilo tudi več kot 20. V predprostorih se kadi, noter se prinaša droga, tam so še razni psihopati z motnjami, z veliko stopnjo agresije. In ti moraš z njimi sobivati. Ko pridejo noter še ljudje, za katere drugi mislijo, da imajo več pod palcem, lahko pride do izsiljevanja.”

> Kako je bilo z vami? Ste morali kaj plačati?

“Ne, nikoli nobenemu. Ker sem se takoj postavil v vlogo alfa samca. Ko sem prišel noter, sem videl, kdo je kdo in se malo pazil. Nikoli nisem imel nobenega incidenta, nikoli se nisem z nikomer stepel. In ko so enkrat spoznali, da ne bom podlegel nobeni večji skupini, so me pustili pri miru. Po enem letu sem se preselil v novi, peti blok, od tam pa so me premestili na polodprti oddelek.”

> Bi v zaporu radi srečal tudi Časarja?

“Zapora ne privoščim nikomur. Glede Časarja, ne vem, zakaj je to storil, sodba je pravnomočna in jo je treba spoštovati. Vendar pa ima on še morje drugih postopkov in mislim, da se je bolj bal teh.”

Ni pričakoval policije

> Prodali so vam avtodom, imate tudi plombo na hiši in ostalih nepremičninah, po sodbi morate vrniti še 245.000 evrov. Kako boste to rešil?

“Avtodom je šel. Za Mikuževih 50.000 evrov, ki mi jih ni nikoli dal. Ostali znesek smo poravnali pri dolgu, ki ga ima do nas. Trenutno nam dolguje 680.000 evrov. Toliko o tem, kdo je komu kaj dolžan. Jaz lahko dokažem zakonitost vsakega mojega evra. Trdno sem prepričan, da ta sodba, za katero sem odsedel kazen, ne more obstati. Mikuža je policija prepoznala kot storilca hudih kaznivih dejanj in ga celo ovadila, nato pa je postal tajni policijski sodelavec. Verjetno so se dogovorili, da bodo ovadbo umaknili, če da takšno prijavo. Kako se bo vse skupaj razpletlo, bomo videli.”

> Izvirni greh pa se je zgodil na Orleški gmajni?

“Ne, že veliko prej. Takrat, ko sem se zameril osebam, ki so vodile nečedne posle v različnih firmah. In to je interesno ozadje, ki vodi politiko v slovenskem merilu še danes.”

> Kako ste se počutili, ko so vaju z ženo tistega mrzlega 9. marca leta 2010 v Solkanu blokirali kriminalisti?

“Prevarano in izigrano. Niti najmanj si nisem mislil, da bo tja prišla policija. Kriminalistom sem povedal, da sem prišel po svoj denar. Mislil sem ga nesti na Deželno banko, nekaj metrov niže od tam, kjer sva se srečala. Ker sem imel pri sebi raztrgano zadolžnico, sem mislil, da bomo to rešili v petih minutah. Sem pa še uspel slišati Mikuža, kako je ženi po telefonu razlagal, da je akcija spektakularno uspela.”

> Če ste hoteli denar zakonito, zakaj pa ste ga potem vseeno vzeli v avtu, v kuverti? Zakaj takrat niste dvignili rok in Mikužu rekli, tako pa ne, nesi ga na banko?

>“To je moja napaka. To pa zato, ko enkrat vidiš, kaj je človek zmožen narediti, in veš, da je hazarder, odvisnik od iger na srečo. Potem si misliš, nič, čim prej to zadevo končajmo. In sem jo hotel končati. Na nespameten način. Je pa dovolj dokazov, da sem zahteval, da mi ta denar nakaže na moj in ženin račun. Policija pa je to preprečila in vztrajala na gostilniški predaji. Bi zahteval denar na račun, če bi šlo res za podkupnino?”

Feta pršuta in kozarec terana

> Nikoli niste priznali, da je bilo teh 323.000 evrov, ki vam jih je v Solkanu izročil Mikuž, del provizije, ki se je nabirala ob luškem kupovanju parcel na Orleški gmajni. Še vedno vztrajate pri tem?

“Še vedno.”

> Zaradi tega pa ste bili obsojeni in odsedeli kazen.

“Točno. Zato pa pravim, da je sodba konstrukt. Dopuščam možnost, da se je sodnica zmotila.”

> Mislite, da še kdo, razen vas in vaše družine, verjame, da res ni šlo za provizijo, ampak za druge Mikuževe dolgove?

“Jaz lahko dokažem, da je šlo za to. Skrben pregled vseh računov je dokazal, da nimam niti enega evra protipravne premoženjske koristi. Če bi na sojenju lahko predstavil svoje dokaze, sodba ne bi bila nikoli takšna, kot je.”

> Gremo na Orleško gmajno.

“Ja, to sem dolžan razložiti svojim krajanom. Orlek je bil že v 80. letih prejšnjega stoletja predviden za brezcarinsko cono, zato je ostalo to območje opredeljeno za transportno logistiko. Ogorčenje prebivalcev je povzročil davek na nepozidano stavbno zemljišče. Za gmajno so se zanimali Angleži, ki so zahtevali ekonomsko cono s 30-odstotno davčno olajšavo. Na ministrstvu se s tem niso strinjali, ampak so poklicali Časarja in z Luko ter občino podpisali dogovor. Ker so Milena Kocjan, Marjan Suša in Mikuž imeli še iz pogovorov z Angleži nekaj pooblastil lastnikov parcel, sem jih seznanil z Luko in peljal k sebi domov na feto pršuta in kozarec vina. In to so mi očitali. Kam pa naj bi jih peljal, če smo šli Orleško gmajno gledat? V gostilno? V Orleku je ni.”

> Ste se pa oklicali za očeta projekta.

“Ta izjava je bila tako ponesrečena. Odpiranje vrat temu projektu je bil splet dogodkov in jaz sem srečen, da se je to zgodilo. To je bila priložnost za razvoj prostora. Občina Sežana dela veliko napako, ker ne preganja države, da se to realizira. S tem centrom bi lahko postala generator razvoja na Primorskem. Naša silicijeva dolina.”

Taščinih deset hektarjev ni bilo odločilnih

> Pa bi bili enako dober oče projekta tudi na kakšni drugi gmajni, na kateri vaša tašča ne bi imela deset hektarjev za prodajo?

“Absolutno. To, da je imela moja tašča zemljišča za prodajo, ni imelo nobenega vpliva na vse skupaj. Kje pa piše, da bi ona morala meni kaj dati? Ona je dala svoji hčerki četrtino. Deset let prej sem vedel za ta projekt, pa nisem kupil niti enega kvadratnega metra od nezadovoljnih ljudi. Pa bi lahko kupoval po 20 centov in potem prodajal po 40 evrov. Zakonito bi sedel na milijonih. Svoje smo prodali po enakih cenah kot drugi. Je to kaznivo dejanje? Lepo vas prosim.”

> Se vam je kot poslancu zdelo etično, da je Luka kupovala zemljišča prek posrednikov in ne sama?

“Luka je enostavno poklicala tiste, ki so imeli pooblastila lastnikov. Pri tem ni nastala prav nobena škoda. Luka je to strašno poceni kupila in če danes proda, bo imela dvesto odstotkov zaslužka.”

> Trdite, da Časar ni dobil podkupnine. Kaj pa je pomenilo vaše sporočilo Mikužu, da ga Časar čaka, da poravna svoj dolg?

“Obljubo, da bo v določenem roku zagotovil odkup 70 odstotkov zemljišč, ki je bil pogoj, da je Luka lahko naročila lokacijski načrt.”

> Zakaj bi potem Mikuž na sojenju obremenil Časarja, ki mu je pomagal do zaslužka?

“Ker je tako hotela policija. To so mu položili v usta.”

> Kako pa komentirate ugotovitve kriminalistov, da je Časar po kontaktih med vami in Mikužem najmanj štirikrat položil denar na svoj račun?

“Časar je bil v tistem obdobju top menedžer in eden najbolje plačanih Slovencev v gospodarstvu.”

> Pa saj je dobival dobro plačo.

“Težko govorim o tem, zakaj, kako in kdaj je on prelagal svoj denar. Kaj pa jaz vem.”

> Kaj je pomenilo vaše sporočilo Mikužu: “Vemo, kako si za Terčonom z denarjem hitel ...”?

“Nikogar ne mislim obremeniti, mi je pa Mikuž povedal, da mora dati Terčonu neko vsoto, zdi se mi da 25 tisoč evrov, da mu bo Terčon sploh dovolil kupiti Luno. Da bo občina odstopila od predkupne pravice do Lune. Občina je bila namreč solastnica Lune, kjer bi bila upravna stavba logističnega centra. Mikuž me je povabil k predaji tega denarja, pa sem odklonil. Rekel je, da mu je denar predal na Opčinah. Na sodišču so to vsi preslišali. Ni to zanimivo?”

“Vsi smo krvavi pod kožo”

> V Divači graditi stanovanja, od kolega terjati tisoč evrov are, urediti 15.000 evrov nakazila televiziji Vitel in potem terjati polovico, od divaškega župana zahtevati vračilo 5000 evrov sponzorstva za knjigo njegove žene, Mikužu iz Švice poslati račun za pol milijona evrov, ruskim kupcem razkazovati apartmaje v Luciji in fizično napasti mladeniča, ki je čez vaše plakate lepil plakate Miroslava Kljuna. Se vam zdi to primerno obnašanje poslanca državnega zbora?

“Takrat so vsi nekaj delali in pri projektu v Divači nisem imel nobenega moralnega zadržka. Aro za avtodom je Srečko Zorko vrnil in bil obtožen goljufije, Vitel mi je dolgoval za moje oddaje na Sponki in nič drugega, iz Švice pa ni prišel noben račun, ampak je bila le ponudba za ustanovitev družbe, prek katere bi z Mikužem zaradi manjših davkov prodajali stanovanja v Divači. Ruske kupce sem peljal v Lucijo, ker mi je Mikuž obljubljal, da bo plačal dolg, ko bo prodal apartmaje v Luciji. Glede plakatov pa le to: po opozorilu mladeničem v Tomaju, naj pustijo nekaj prostora tudi za moje plakate, so me začeli žaliti, preklinjati, in prišlo je do prerivanja. Ko pa je prišel eden od njih, policistov sin, domov, so mu svetovali, naj me obremeni. Jaz sem potem nekaj plačal v dobrodelne namene in on tudi.”

> Od poslanca ne pričakujemo, da se ukvarja s takšnimi stvarmi.

“Od nosilcev javne funkcije javnost pričakuje popolno vzorno vedenje. Ampak vsi smo krvavi pod kožo. Nočem na nikogar kazati s prstom, ampak: ali ni tudi pri drugih moč zaslediti enako vedenje? Poglejmo zvezdnike ali pa svingerje, ki so bili tudi politiki, obnašali so se nemoralno, pa ni nihče odgovarjal. Nihče ni odgovarjal za dajanje službenih telefonov in stanovanj svojim družinskim članom ... Ko je človek prizadet, reagira, kakor reagira.”

> Kaj pa vsi ti posli?

“Kaj je tukaj nemoralnega? Nič! Mi smo bili tretjinski lastniki podjetja skupaj z Mikužem in danes nosimo posledice. Moja žena plačuje 700.000 evrov dolga in ima zaradi tega zajamčeno plačo. To pa je moralno? Teh 620.000 evrov, ki jih je dala tašča, nimam več. Danes gledam, kako bom jutri živel naprej. In meni je ta denar samo nesrečo prinesel. Kakor je prišel, tako je šel. Vsi ostali so profitirali, samo jaz sem plačal visoko ceno. Bil sem izigran in ogoljufan. In kaj imam danes od tega? Borim se za svoje pravice, da dobim nazaj svoj obraz. Vzeli so mi vse: družino, čast, ugled in vse. Naložili so mi nerazumno, nezakonito in nesprejemljivo kazen.”

SIJAN PRETNAR, DANIJEL CEK