“Vsaj upam, da sem ga”
“Mogoče bi moral požreti žaljivke in se umakniti, vendar sem v življenju videl preveč mrtvih na cestah, da bi šel stran,” je včeraj razmišljal Robert Krajnc o sporu z voznikom mestnega avtobusa Ivanom Durnom, ki se je za Krajnca končal z zlomljenim nosom in rebrom.
KOPER> Zaradi domnevnega izsiljevanja prednosti v križišču sta se novembra 2009 udarila na koprski glavni avtobusni postaji.
Na drugi obravnavi v sojenju 46-letnemu Ivanu Durnu je včeraj pričal nekdanji prvi mož koprskih kriminalistov in sedanji direktor sečoveljskega letališča Robert Krajnc. Tako kot Duren na prvi obravnavi je tudi Krajnc včeraj potrdil, da je spor nastal zaradi dogodka v križišču pri Intersparju na Ankaranski cesti.
Krajnc je sodnici povedal, da je po objavi prvega članka o sojenju prejel pismo, v katerem ga je moški obvestil, da je Duren pred nekaj leti pijan zakrivil prometno nesrečo, v kateri se je hudo poškodoval njegov sin. Krajnc je sodnici hotel pokazati tudi slike poškodovanega mladeniča, pa je temu ostro nasprotoval Durnov odvetnik Jurij Munih. Po obravnavi je Duren pojasnil, da je aprila 2004 v križišče pri Lesnini res zapeljal skozi rumeno luč in da je pred tem nekaj spil, vendar dodal, da je mladenič vozil motor v temi brez luči. To naj bi potrdili tudi dve priči. Duren trdi, da je mladeniču 40 minut pomagal in mu tako rešil življenje. Primer se je na sodišču končal s pogojno obsodbo Durna.
Za razliko od Durna, ki trdi, da z avtobusom ni storil nobenega prekrška, pa Krajnc pravi, da je Duren na Ankaransko cesto pripeljal ne da bi sploh zmanjšal hitrost, naravnost pred Krajnca. “Naglo sem ustavil in preprečil nesrečo, potem pa sem mu potrobil. Kar konkretno, enih deset do dvajset sekund,” je povedal Krajnc.
Žalil mu je mater
Na križišču (sedanjem krožišču) med Tušem in Lidlom je Krajnc z avtom zapeljal vzporedno z avtobusom, odprl okno, Duren je odprl prednja vrata in začela sta se zmerjati. “Rekel mi je, da naj gledam, kako vozim. Najprej mi je zakričal pi ... ti materina. Tudi jaz nisem bil tiho, ker me je to močno razjezilo. Potem mi je rekel, da če sem tak frajer, naj pridem na avtobusno postajo, da mi bo tam pokazal,” je povedal Krajnc. Sicer je zatrdil, da je šel na avtobusno postajo, da bi pogledal vozni red za hčerko, vendar je vseeno hotel slišati, kaj mu ima povedati šofer avtobusa.
“Tam mi je spet žalil mater in me pozival, naj pridem do njega. Zdaj boš pa videl, pi ... ti materina, kako ti bom glavo razbil, mi je zabrusil. Stopil sem na avtobus, za menoj je zaprl vrata, v naslednjem trenutku je vstal in me s pestjo udaril v nos. Iz nosu se je ulila kri. Potem me je začel udarjati še po boku, pa sem ga ustavil. Skušal sem izvesti strokovni premet, pa mi to ni uspelo. Stisnila sva se v klinč in se prav po moško prijela. Dopuščam možnost, da sem ga tudi jaz udaril. Vsaj upam, da sem ga,” je povedal Krajnc.
Direndaj v avtobusu
Dodal je še, da je prvi udaril Duren. “Če bi ga hotel udariti, bi bil glede na moje znanje borilnih veščin to tak udarec, da ga ne bi mogel več vrniti,” je prepričan Krajnc. Zavrnil je Durnovo izjavo, da si je rebro lahko zlomil tako, da je s telesom udaril v kovinski stebriček v avtobusu. Rezultat pretepa je bil zlomljen nos, poškodovan zob in zlomljeno desno deveto rebro. Duren jo je odnesel le z raztrgano srajco. Krajnc priznava, da bi bilo takrat mogoče bolje, če bi požrl žaljivke in odpeljal stran, vendar je dodal, da je videl v življenju preveč mrtvih na cestah, da tako nevarnega voznika ne bi vsaj opozoril na njegovo početje.
Včeraj sta pričala dva taksista, ki pa nista videla veliko. Prvi je videl, kako je Krajnc pridrvel s passatom na avtobusno postajo, kako je Duren odprl vrata in ga spustil v avtobus in kako ga je le dvakrat odrinil. Opazil je še, da je bil na koncu Krajnc krvav po obrazu. Drugi je opazil, da je voznik passata jezen, da je na silo vstopil v avtobus in skočil na Durna. “Kaj se je potem dogajalo noter, ne vem in nisem videl. Videl sem le, da je ta, ki je vstopil v avtobus, zamahnil, potem pa je nastal direndaj,” je dejal. Sojenje se bo nadaljevalo sredi oktobra.
DANIJEL CEK