Z vajo so se spomnili nesreče
Več izurjenih gasilcev, boljša oprema in orodja, boljša organiziranost in kakovostnejša ter hitrejša zdravstvena oskrba bi po mnenju poveljnika Kraške gasilske zveze Petra Jerine danes omogočilo boljše in hitrejše reševanje. 35 let po najhujši železniški nesreči so v soboto v Divači pripravili vajo z enakim scenarijem.
DIVAČA > Dobrih 35 let po doslej najhujši železniški nesreči pri nas, v kateri je v kopalnem vlaku od Beograda do Pulja umrlo 31 ljudi in bilo poškodovanih še 34, so kraški gasilci, reševalci in železničarji na istem prizorišču izpeljali veliko vajo. Scenarij vaje je bil skoraj do potankosti enak dogajanju 14. julija 1984, ko je tovorni vlak na divaški postaji trčil v potniškega in zmečkal zadnji vagon, le da so tokrat dodali še avto, s katerim naj bi se ravno v tistem trenutku železničarji peljali čez tire na malico.
Z lesom naložen vlak je trčil v avto in ga potisnil v potniške vagone, v katere so ravno vstopali potniki. Po scenariju naj bi umrl en človek v avtu in drugi na postaji, ki so ga zasuli leseni tramovi s tovornega vlaka. Poškodovanih je bilo približno 30 ljudi, predvsem potnikov, nekaj pa tudi delavcev na postaji. Preživele in poškodovane je seveda zajela panika, prišlo je tudi do požara.
Devet gasilskih enot in reševalci s treh območij
Po klicu na pomoč so zazvonili pozivniki številnih gasilcev vseh osmih prostovoljnih društev Kraške gasilske zveze in poklicnih gasilcev sežanskega gasilno-reševalnega zavoda, vzporedno z njimi pa so iz regijskega centra na kraj nesreče poslali sežanske, bistriške in istrske zdravstvene reševalce. V reševanje ponesrečenih so se vključili tudi železničarji, železnice so na prizorišče nesreče poslale še strokovnjake za psihosocialno pomoč, pri oskrbi ranjencev pa so pomagali tudi člani sežanskega združenja Rdečega križa.
“Pri taki nesreči delujejo sile, ki si jih človek ne more predstavljati,” resnost tovrstnih nesreč opisuje poveljnik Kraške gasilske zveze Peter Jerina. “Reševanje ob resnični nesreči bi bilo danes lažje in hitrejše tudi zaradi številnih hidravličnih in električnih orodij, ki jih pred 35 leti še niso poznali. Da niti ne omenjam ogromnih razlik v opremljenosti in usposobljenosti gasilcev, boljši osebni zaščitni opremi in vsega drugega. Seveda je eno vaja, drugo pa resnična nesreča.” Dodal je še, da so danes bistveno bolje opremljeni in organizirani tudi zdravstveni reševalci.
Elektrika moti postaje
Tokrat so imeli reševalci srečo, saj so imeli le dva “mrtva” in približno 30 poškodovanih. Te so kot ob resnični nesreči reševali iz pločevine, iz namišljeno razbitih vagonov kar skozi okna, izpod vlaka... “K verodostojnosti so veliko pripomogli tudi ponesrečenci, ki so svoje vloge odigrali resno in doživeto,” pravi Jerina. Vodstvo Kraške gasilske zveze je vajo načrtovalo dva meseca skupaj s sežanskim zdravstvenim domom, divaškim gasilskim društvom, sežanskimi poklicnimi gasilci, Slovenskimi železnicami in divaško občino.
“Vaja je v celoti uspela, imeli pa smo tudi nekaj težav. Glavna je nedelovanje radijskih postaj pod električnimi vodi železnice. Električni vodniki namreč motijo delovanje postaj. To težavo sicer poznamo in ni druge rešitve, kot da se umakneš izpod vodov in se z razdalje povežeš s kolegi,” razlaga Jerina. Zaradi te težave je nekoliko “šepal” popis poškodovancev. Sicer pa so tako gasilci kot reševalci imeli na vaji svoje ocenjevalce, ki bodo analizirali delo kolegov. Vajo so s tal fotografirali člani fotokluba Žarek iz Sežane, iz zraka pa strokovnjaki iz podjetje One drone.
