Zgolj zakon ni dovolj za izkoreninjenje družinskega nasilja
Imamo dobre zakone, zdaj potrebujemo le še zavzete institucije, ki jih bodo dosledno izvajale. To je zaključek raziskave o pojavnosti nasilja v zasebnih odnosih in odzivanju družbe na to nasilje.
LJUBLJANA> “V zadnjih letih smo v Sloveniji dobili ustrezno zakonodajo, institucije so jo začele intenzivno interpretirati in uporabljati, vendar pa bomo delo institucij lahko ocenili kot dobro takrat, ko bo dobro delo vsakega posameznika, ki se srečuje s konkretnimi žrtvami in storilci.” Tako uspešnost policije, sodišč, centrov za socialno delo (CSD) in ostalih ustanov, ki bi morale po zakonu o preprečevanju nasilja v družini v sodelovanju s CSD obravnavati posamezne primere nasilja, ocenjuje Katja Filipčič z inštituta za kriminologijo pri pravni fakulteti.
Kritika zdravstvu, pohvala policiji
Kritika leti predvsem na zdravstvo, ki se ne odziva na vabila za sodelovanje v strokovnih skupinah, ki obravnavajo primere nasilja. Raz-log naj bi bil v organizaciji dela zdravstvenega osebja, saj ni jasno, kdo naj se udeležuje sestankov in kako naj bo organizirano primarno delo v času odsotnosti.
Ugotovitve nacionalne raziskave o nasilju v zasebni sferi, ki jo je za notranje ministrstvo in urad za enake možnosti vodila Filipčičeva, pa na drugi strani kažejo predvsem na boljše delo policije. Policija očitno bolje prepoznava primere družinskega nasilja, saj izreče vsako leto več ukrepov prepovedi približevanja. Uveljavila se je tudi praksa, da policisti dvakrat na dan preverijo, ali storilec spoštuje izrečeni ukrep policije. Policisti ukrep približevanja izrekajo tudi v primerih psihičnega nasilja, kar je po mnenju Filipčičeve dober znak, da kot nasilje ni več prepoznano samo fizično obračunavanje.
Odsev družbene neenakosti
Analiza izrečenih ukrepov prepovedi približevanja kaže, da je kar 97 odstotkov storilcev moških, več kot polovica je prekomernih uživalcev alkohola. Najpogostejše žrtve so žene ali partnerice. Ti podatki potrjujejo ugotovitve lani objavljene raziskave o nasilju v zasebni sferi. Takrat so razi-skovalci ugotovili, da je vsaka druga ženska, starejša od 15 let, že bila žrtev ene od oblik nasilja, povzročitelji nasilja pa so v več kot 90 odstotkih primerov moški.
Direktorica urada za enake možnosti Tanja Salecl ob teh statistikah pravi, da je nasilje v družini še vedno odsev družbene neenakosti med spoloma. Čeprav se stopnja strpnosti do družinskega nasilja niža, smo v Sloveniji še daleč od ničelne stopnje tolerance. “Različni odzivi javnosti še vedno kažejo, da imamo do nasilja nad ženskami strpen odnos, da ga ne sprejemamo kot nesprejemljivo in nezakonito ravnanje. Tudi odnos do žrtev je velikokrat stereotipen: žrtvam pripisujemo, da so same krive, ker so s svojimi ravnanji sprožile nasilno ravnanje pri nasilnežu,” opozarja.
Za ministra za pravosodje in notranje zadeve Aleša Zalarja so v raziskavi o odzivanju institucij na nasilje razveseljivi predvsem podatki o izboljšanem delu policije, pa tudi sodišč pri obravnavi družinskega nasilja.
JANA KREBELJ
