“Gibanju sem dodal dotik”
Mestna galerija v Piranu gosti kipe in risbe goriškega kiparja Zmaga Posege. To je drugi del razstave, prvega so pred dnevi odprli v Novi Gorici. Posega je ta dva dela Primorske dihal hkrati, za obalo je menil, da prekipeva od energije, medtem ko jo Goriška potrebuje. In on je bil raje tam, kjer jo je bilo treba dati.
PIRAN > Razstava je bila tako rekoč zadnja želja Zmaga Posege (1959-2009), sam je opravil izbor, realizirali pa sta jo skupaj Mestni galeriji Nova Gorica in Piran. Novogoriška razstava tako prikazuje njegovo malo plastiko v kovini, kipe v glini ter javno in spomeniško plastiko, piranska kipe v kamnu in risbe. Katalog (z dokumentacijo in izčrpno bibliografijo) je skupni, vanj je strokovno besedilo prispeval likovni kritik Brane Kovič, posebej o javni in spomeniški plastiki je pisala Pavja Jarc, o risbi Majda Božeglav Japelj. Jarčeva in Japljeva sta tudi kustosinji razstave.
Razstava v Novi Gorici bo na ogled do 18. novembra, v Piranu pa do 5. januarja.
“Ko je avtor predstavljen na večji pregledni razstavi, se dojame njegova celovitost in tudi vsi detajli. Skozi risbo sem poskušala razlagati kiparsko snovanje in ugotovila neverjetno povezanost med risbo in kipi. Prav na piranski razstavi je razvidno, kako je risba prehajala v plastične stvaritve,” je dejala Japljeva. Na vprašanje, ali gre za študijske risbe, pa meni, da so bile sprva zgolj študijske, v zadnjem obdobju pa so postale večplastne in kolažirane ter za kiparja pravi izziv. Ustvarjal jih je tako, da jih je trgal, lepil, z njimi skoraj kiparil.
Ko se je ozrla na celoten opus, ga je videla kot “samosvojega ustvarjalca, ki je deloval odmaknjeno in ki je v določenih obdobjih ustvarjanja vzniknil; to je bilo v devetdesetih letih, ko je predstavil lep opus v mali galeriji Moderne galerije in sploh v zadnjem obdobju, ko je klesal v kamnu,” pravi Japljeva.
Na eno od izhodišč Zmagovega ustvarjanja, na osemdeseta leta, je na novogoriški razstavi opozorila ravnateljica Obalnih galerij Lilijana Stepančič. V osemdesetih je kreativni duh ustvarjanja zajel Slovenijo, Evropo in zahodno Ameriko. Umetnost se je po konceptualnih praksah vrnila k svojim izvorom, h klasični skulpturi. “Klasično je pomenilo gnetenje, puščanje sledi ustvarjalca na delu, v skulpturi so to drobni odtisi, natančne zaznave roke samega ustvarjalca na materialu, ki ga obdeluje.” Zmago je bil eden od te generacije, in kar je danes na razstavi, lahko mirno zapišemo v kanon slovenske sodobne likovne umetnosti, je zaključila Stepančičeva.
“Njegovo kiparstvo je nenehno iskanje in preverjanje tako haptičnih kot vizualnih učinkov,” piše Kovič in glede uporabe materialov poudari, da so glina, različne vrste kamna, kovina in drugo v veliki meri pogojevali njegove odločitve, ne glede na to ali si je zamislil mimetično ali povsem abstraktno artikulacijo. Zmago Posega pa je v enem od intervjujev, kot preberemo na steni piranske galerije, pristavil, da mu je pri kiparstvu vedno šlo za dinamiko. “Začel sem razmišljati o diagonali, kar je že ustvarilo občutek gibanja. Ta se mi je manifestirala v krožnico, za njo pa sem našel kamen, pravzaprav gibajoče se kamne, takšne, ki jih zaslutiš v reki ... Gibanju sem dodal dotik. Zanj pa nisem želel, da bi bil prenesen iz abstraktnih oblik, temveč da je pogoj zanj človeško telo.”
KLAVDIJA FIGELJ
