“Ostajam tihotapec besed”
“Tako kot sem z zmenjen s kraškimi sapicami, sem zmeraj zmenjen s skrivnostnimi, podzemnimi vileniškimi vilami besed, ker sem že dolgo njih gost, sedaj tudi častni, v rahlem plesu belih meglic, brez njihovih belih tančic,” je na devinskem gradu dejal Ludwig Hartinger, ki na Vilenico prihaja od vsega začetka, 28 let.
DEVIN > Letos je festival Vilenica posebno pozornost posvetil častnima gostoma Borisu Pahorju in Ludwigu Hartingerju. Pahor je ob tej priložnosti predstavil knjigo Tako sem živel, Hartinger pa je v Devinu, ki se je pokazalo kot dragoceno in dobro obiskano na novo obujeno prizorišče, spregovoril na literarnih branjih.
Hartinger, avstrijski pesnik, lektor, prevajalec, publicist, založnik, je sopotnik Vilenice že od samega začetka leta 1986. “Ludwiga poznam 28 let in ko sem ga prvič srečal, mi je dejal, da je tihotapec besed, kaj več takrat v slovenščini ni znal povedati. Danes se lahko z njim pogovarjam o filozofiji, literaturi in še o marsičem, in to v slovenskem jeziku, ki ga izgovarja z veliko ljubeznijo,” je dejal Veno Taufer in dodal, da je Hartinger največji prijatelj Vilenice. Pozornost častnega gosta je prejel tudi zaradi svoje kozmopolitske razgledanosti v sodobni svetovni književnosti, zavezanosti srednjeevropskim kulturam ter za neprecenljivo pomoč vileniški žiriji.
“Vilenica je povezana s ključnim trenutkom mojega življenja. Kot mlad urednik sem začel odkrivati srednjeevropsko, predvsem pa slovensko literaturo in tako sem postal in ostal tihotapec. Veliko meja je padlo, a nove rastejo ... hvala bogu sem imel možnost, da v Vilenico vpletam svoje izkušnje. Takrat sem odkril Kras, ki je zame orfičen kraj, besedonosna dežela. Z vsemi všitki tišine in užitki samot. Takrat sem znova srečal pesnika s Krasa, Kosovela, in on je bil impulz, da sem se začel učiti slovensko. Kar napredujem s svojo eksotično slovenščino in z novim stoletjem so mi začele priletati celo pesmi skrivnostnih izvirov, tolmunov,” je povedal v svojem pesniškem nagovoru. In dodal: “V čast mi je ta počastitev, res lepo zveni tihotapec, častni gost, ambasador..., a ostal bom tihotapec.”
Hartinger je bil vesel, ker so mu nagrado podelili prav tam, kjer so nastajali prvi verzi Rilkejevih Devinskih elegij, posebej vesel pa je bil, da je prejel nagrado ob Borisu Pahorju “po celi Evropi ugledanem, čuvaju slovenščine onkraj vseh meja. Pravi mejaš svobode, besede, neutrudni zagovornik različnosti, kultur,” je o Pahorju dejal Hartinger.
Večer se je nadaljeval z branji. Svoje literarne stvaritve sta v prvi osebi prebirala Finec Olii Haikkonen, ki v svoji zadnji zbirki mračno spregovori skozi lirski subjekt z glasom severnega jelena, mistične živali finskih gozdov. Miriam Drev pa je prisotne vodila s prozo po dunajskih puščavskih interierih.
KLAVDIJA FIGELJ
